Jedro

Dolžnik v ugovoru zatrjevanih reklamacij tudi ni listinsko izkazal; dopis z dne 4.4.2003, na katerega se sklicuje v pritožbi, pa sodišču prve stopnje ni bil pravočasno predložen in se zato tudi v pritožbi nanj ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. Ig 234/2004-3 z dne 7.9.2004 v 2. točki sklepa delno ustavilo za plačane zneske : dne 12.7.2004 v višini 1.320.550,00 SIT; dne 16.11.2004 znesek 1.341.071,83 SIT in dne 28.11.2004 plačan znesek 1.958.927,99 SIT; 2.) glede glavnice v znesku 3.109.184,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2004 do plačila zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen; 3.) naložilo dolžniku, da povrne upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 6.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila in; 4.) odločilo, da nosi dolžnik sam svoje stroške za ugovor.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi poudarja, da je predložil sodišču tudi reklamacijski dopis z dne 4.4.2003, ki ga izpodbijani sklep niti ne omenja. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj predlagane priče, ki so povsem legitimen dokaz, niso dovoljšen dokaz za obstoj dogovora med strankama in dokazovanje reklamacij. Reklamirano blago je še vedno pri dolžniku in ga lahko upnik prevzame. Za nesporne terjatve pa je bilo dogovorjeno, da se obresti ne obračunavajo. Upnik je svojo terjatev uveljavljal v EUR, dolžnik je svoj dolg plačeval v EUR, zato ni mogoče obresti računati v slovenskih tolarjih. Dolžnik je pred kratkim slišal, da upnik ne obstoji več, saj naj bi bil likvidiran oz. je bil nad njim izvršen stečaj, česar pa ni mogel preveriti.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da dolžnikovih navedb o reklamaciji blaga in dogovoru z upnikom o neobračunavanju obresti niso upoštevne, pritožbeno sodišče popolnoma sprejema. V ta namen predlagani dokazi z zaslišanjem oseb, zaposlenih pri upniku in dolžniku, ob popolnoma izostalih navedbah, katero blago naj bi sploh bilo reklamirano, po katerih računih, kdaj in na kak način, ter s kom in kdaj naj bi bil dosežen dogovor, da se obresti ne obračunavajo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja le pavšalno zatrjevanje, zaradi česar tak dokazni predlog ni ustrezno substanciran. Trditev, da sodišče prve stopnje svojega stališča o predlogu za zaslišanje prič ni obrazložilo pa nima podlage v izpodbijanem sklepu. Stališče sodišča prve stopnje, da je zato potrebno ugovor v tem delu šteti za neobrazložen, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilno. Dolžnik v ugovoru zatrjevanih reklamacij tudi ni listinsko izkazal; dopis z dne 4.4.2003, na katerega se sklicuje v pritožbi, pa sodišču prve stopnje ni bil pravočasno predložen in se zato tudi v pritožbi nanj ne more uspešno sklicevati (1.odst.337.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ). Nobenih pomislekov pa tudi nima pritožbeno sodišče glede dejstva, da upnik uveljavlja terjatev v SIT, saj je ta valuta zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji. Odrekanje upniku takega načina uveljavljanja terjatve bi dejansko predstavljalo ravnanje v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Čim pa ima upnik pravico uveljavljati svojo terjatev v SIT, mu gredo tudi zakonske zamudne obresti v SIT v skladu z veljavnimi predpisi. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tudi dolžnikovih domnev o tem, da naj bi upnik prenehal obstajati ni mogoče upoštevati, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2.tč.365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).