Jedro

Sodišče, ki se odloči za pridržano odločbo, naknadno pridobljene in izvedene spise oziroma dokaze praviloma najkasneje skupaj z odločbo vroči tudi strankam v postopku. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko strankam revalorizacijskega poročila ni vročilo niti z izpodbijanim sklepom, ni bistveno kršilo določb postopka, ker to ni imelo niti ni moglo imeti vpliva na pravilnost ali zakonitost sklepa.

Revalorizacija pomeni zgolj preračun nespremenjene temeljne vrednosti na določeni datum (upoštevaje indekse sprememb relevantnih cen v vmesnih revalorizacijskih obdobjih).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu in odločilo, da se solastna nepremičnina (zemljiškoknjižno nevpisan poslovni prostor) z deležem predlagatelja 38,36 % in nasprotnih udeležencev za vsakega 30,82 % razdruži tako, da predlagatelj predmetno nepremičnino prevzame v izključno last in posest (1. odst.), nasprotnima udeležencema v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa izplača vsakemu 2.495.131,00 SIT (2. odst.).

(2) Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec. Oba uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

(3) Predlagatelj navaja, da je znesek izplačila, ki ga je določilo sodišče, previsok. Na obravnavi je bilo sicer sklenjeno, da naj izvedenec napravi revalorizacijo, vendar s to revalorizacijo ni seznanjen in meni, da je moralo priti pri revalorizaciji do pomote, saj znaša vrednost nepremičnine 1-krat več kot leta 1998. Ker je ponudba poslovnih prostorov velika, takšna revalorizacija ne more biti realna.

(4) Nasprotni udeleženec navaja, da mu je bil izpodbijani sklep vročen šele 16. 02. 2009, do takrat pa ni prejel nobene druge listine. Poudarja, da v predmetnem poslovnem prostoru on dejansko živi in ima interes prevzeti celotno nepremičnino v last ter izplačati predlagatelja in drugo nasprotno udeleženko. Podredno opozarja, da izpodbijani sklep temelji na pet let starem revaloriziranem izvedeniškem poročilu z dne 01. 04. 2004, v katerem je izvedenec vrednost prostora ocenil na 34.016,00 EUR. Ta ocena ni več uporabna, ker ne sledi zakonitostim nepremičninskega trga, ki v danih razmerah tako nizke cene ne opravičuje. Zatrjuje, da mu je izpodbijani sklep povzročil nepopravljivo škodo in ga je že zaradi tega treba razveljaviti in vrniti v nov postopek, v njem pa določiti ceno oziroma vrednost predmetne nepremičnine v okviru današnjih razmer.

(5) Stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (vrednost nepremičnine ob izdaji sklepa), materialno pravo je pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo niti implicite očitane procesne kršitve.

(8) Pred prvostopenjskim sodiščem sta nasprotna udeleženca izrazila strinjanje z razdružitvenim predlogom predlagatelja. Vse stranke so se tudi strinjale, da zaradi vrednotenja nepremičnine ni treba izdelovati novega izvedenskega mnenja, pač pa naj se zgolj revalorizira izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v drugem pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato v soglasju s strankami zaključilo narok ter v skladu z 2. odst. 291. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/1999 s spremembami, ZPP) odločilo, da sklep izide po pribavi revalorizacijskega poročila (t. i. »pridržana odločitev«).

(9) Sodišče, ki se odloči za pridržano odločbo, naknadno pridobljene in izvedene spise oziroma dokaze praviloma najkasneje skupaj z odločbo vroči tudi strankam v postopku. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko strankam revalorizacijskega poročila ni vročilo niti z izpodbijanim sklepom, ni bistveno kršilo določb postopka, ker to ni imelo niti ni moglo imeti vpliva na pravilnost ali zakonitost sklepa. Tudi če bi predlagatelj glede revalorizacijskega poročila podal svoje stališče, te navedbe ne bi bile upoštevne pri odločanju o predlogu. Glavna obravnava je bila namreč s soglasjem predlagatelja končana 13. 11. 2003 in po končani glavni obravnavi stranke ne morejo več dajati upoštevnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi lahko upošteva le bistvene kršitve določb postopka, ne pa tudi nebistvenih (1. odst. 338. čl. ZPP).

(10) Predlagatelj sicer ima možnost oporekati po glavni obravnavi vpogledanemu dokazu v pritožbi zoper sklep. To je predlagatelj tudi storil, vendar zgolj s pavšalno in s tem neupoštevno navedbo, da je revalorizirana vrednost previsoka. Da bi se pritožbeno sodišče o tej trditvi lahko opredelilo, bi moral predlagatelj konkretno in opredeljeno navesti, v čem predmetni dokaz ne potrjuje resničnosti v njem navedenega oziroma zakaj konkretno ni natančen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da »revalorizacija« pomeni zgolj preračun nespremenjene temeljne vrednosti na določeni datum (upoštevaje indekse sprememb relevantnih cen v vmesnih revalorizacijskih obdobjih). V prvotnem izvedenskem mnenju z dne 12. 06. 1998 je vrednost predmetne nepremičnine ocenjena na 2.319.718,40 SIT, pri čemer je vrednost valorizirana na april 1992. Izvedenec je pri revalorizaciji ustrezno uporabil indeks cen stanovanjske graditve. Ta je na dan revalorizacije (29. 02. 2004) znašal 4.759,92, na dan temeljne valorizacije (30. 04. 1992) pa 1.363,05. Za ugotovitev vrednosti na dan revalorizacije je treba temeljno vrednost pomnožiti s faktorjem indeksa (razmerje med presečnima indeksoma), ki znaša 3,49, in tako ugotoviti revalorizirano vrednost, kar je izvedenec tudi pravilno storil. Prvostopenjsko sodišče je tako revalorizirano vrednost pravilno vzelo za osnovo pri določitvi vrednosti deležev in s tem izplačilne vrednosti. Vsled navedenega pritožba predlagatelja ni utemeljena.

(11) Za odločitev v zadevi je pomembno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave oziroma pribavi dodatnih dokazov v primeru pridržane odločbe. Zaradi tega nasprotni udeleženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se je v času od izdaje sklepa do njegove vročitve 16. 02. 2009 spremenila vrednost predmetne nepremičnine, saj je sodišče pravilno upoštevalo vrednost ob zaključku postopka na prvi stopnji. Enako velja za navedbo, da pritožnik v predmetni nepremičnini dejansko živi. Pri tem pa gre upoštevati še to, da nasprotni udeleženec takšne trditve v prvostopenjskem postopku ni podal in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. čl. ZPP); nasprotno je udeleženec na naroku izrecno izrazil strinjanje z razdružitvenim predlogom v delu, da predmetno nepremičnino prevzame (v last in posest) predlagatelj, njega pa izplača. Pritožba nasprotnega udeleženca zato ni utemeljena.

(12) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo, izpodbijani sklep prve stopnje pa v potrdilo (365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, UL RS 30/1986 s spremembami; ZNP).