Jedro

Odklonitev delovnih obveznosti, katerih izvršitev je od delavca zahtevala stranka, je tožena stranka v disciplinskem postopku utemeljeno opredelila za hujšo disciplinsko kršitev neizpolnjevanje delovnih obveznosti in delavcu ob ugotovljenih kvalifikatornih okoliščinah zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 15.12.1994 in 27.1.1995, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za dobo enega leta. Pri tem je sicer tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitani kršitvi iz 44. in 47. točke 49. člena toženkinega pravilnika o delovnih razmerjih, to je očitek neprimernega in žaljivega odnosa do strank ter ponavljanje lažjih kršitev. Štelo je, da je bil tožniku sporni disciplinski ukrep zakonito izrečen že za preostalo hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. točke 49. člena pravilnika, to je neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil s tem, da je 21.10.1994 stranki neupravičeno odklonil izpolnitev obrazca enotne carinske listine, zaradi česar je stranka utrpela škodo in je bil moten delovni proces oziroma krnjen ugled tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem pritožbenemu sodišču očita, da je neutemeljeno prekvalificiralo tožniku v disciplinskem postopku očitano kršitev v drugo hujšo kršitev, ki se mu v disciplinskem postopku ni očitala in da je le pavšalno presodilo tožnikove pritožbene navedbe o nezakonitostih v disciplinskem postopku pri toženi stranki, ko komisija za ugovore sploh ni odločala o tožnikovem ugovoru, temveč je odločala o nekem predlogu strokovne službe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je obširno prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve in druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Tožnik v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelil. Kolikor je hotel z očitkom, da se sodišče druge stopnje ni določno opredelilo do pritožbenih navedb o domnevnih napakah v disciplinskem postopku pri toženi stranki, uveljaviti bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče ugotavlja, da takšna kršitev pred sodiščem druge stopnje ni bila podana. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo do domnevno spornih ravnanj tožene stranke pri vodenju disciplinskega postopka zoper tožnika in prišlo do zaključka, da sta tako na prvi, kot na drugi stopnji o tožnikovi disciplinski odgovornosti dejansko odločala pristojna disciplinska organa, drugostopno sodišče pa se je s takimi zaključki strinjalo in prav tako ugotovilo, da pri toženi stranki ni prišlo do bistvenih kršitev disciplinskega postopka, tako da sta bila s tega vidika disciplinska sklepa zakonita. Izpodbijana sodba torej ima razloge tudi o tistih odločilnih dejstvih, ki jih je tožnik navajal v pritožbi.

Tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekvalificiralo preostalo tožniku očitano disciplinsko kršitev v nasprotju z ugotovitvami v disciplinskem postopku, bi lahko vsebinsko pomenil očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da gre za nasprotje med razlogi sodbe in listinami o disciplinskem postopku v spisu. Pri tem pa tožnik v reviziji sam izvede formalno prekvalifikacijo očitanega ravnanja v kršitev po 22. točki 49. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, to je neupravičena odklonitev del po nalogu nadrejenega delavca in takšno prekvalifikacijo poskuša pripisati sodišču. Dejansko pa sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe le povzema ugotovitev, da je tožnik neutemeljeno odklonil izpolnitev delovne obveznosti, s tem da je iz ugotovitev obeh nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, razvidno, da je šlo za odklonitev delovnih obveznosti, katerih izvršitev je od tožnika zahtevala stranka. Glede takšnega ravnanja tožnika pa je sodišče druge stopnje soglašalo s sodiščem prve stopnje, da ga je tožena stranka v disciplinskem postopku pravilno pravno opredelila v smislu določb 1. točke 49. člena Pravilnika o delovnih razmerjih kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje torej ni nasprotja, kot ga očita revizija.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče soglaša, da je bil tožniku za ugotovljeno hujšo kršitev delovnih obveznosti, ob sočasno že v disciplinskem postopku ugotovljenih kvalifikatornih okoliščinah iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in 3. odstavka 52. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, disciplinski ukrep zakonito izrečen.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.