Jedro

Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišče prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 2.471,17 EUR bruto in odškodnine za čas odpovednega roka v višini 2.013,54 EUR bruto, odvod dajatev in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2018 do plačila; odškodnine zaradi trpinčenja v višini 4.000,00 EUR; plačila razlik v plači v skupni višini 1.751,01 EUR (v določenih zneskih od maja 2017 do marca 2018) in povračila stroškov terapij ter potnih stroškov v višini 1.387,00 EUR. Odločilo je, da je dolžan tožnik povrniti tožencu stroške postopka v znesku 1.381,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Nekritično je sprejelo izpoved bivše direktorice, čeprav je zainteresirana za izid spora, pri čemer ni navedlo, zakaj verjame njeni izpovedi. Izpovedi tožnika ni upoštevalo, česar ni obrazložilo. Manjka dokazna ocena nasprotujočih si izpovedi v povezavi z listinami (npr. dopis – pojasnila osmih zaposlenih k nezaupnici z dne 26. 4. 2017). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage oziroma ugovorov toženca, je kršilo razpravno načelo. S tem je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sklep VSRS VIII Ips 164/2016). Glede očitka v zvezi z anonimko iz leta 2014 navaja, da je direktorica odkrito podpirala sodelavki, ki sta ga napadali. Napeto vzdušje pri tožencu bi se lahko sprostilo, če bi direktorica sklicala zbor delavcev, da se zadeva razčisti. Zato ga direktorica ni zaščitila pred neupravičenim obrekovanjem. Sodišče je dogodek predstavilo kot spor s sodelavci, čeprav je šlo za spor z dvema sodelavkama. Vztraja, da ga je direktorica izolirala. Izločila ga je iz sestankov in sej sveta zavoda, o čemer je kasneje izvedel iz zapisnikov. Delati je moral za zaprtimi vrati pisarne, dvakrat mu je direktorica odvzela elektronski naslov. Toženec pred sodiščem ni zatrjeval, da se je direktorica veliko ukvarjala s tožnikom (mu posvečala več časa kot pripravnikom). Negotovost glede izida inšpekcijskega postopka je tožniku povzročila velik stres. Z izidom tega postopka ga je direktorica seznanila šele po prejemu njegove prošnje. Zavlačevanje in puščanje v negotovosti je dojemal kot šikaniranje na delovnem mestu. Direktorica je izvajala pritiske glede menjave službe. Opozorila pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je podala s šikanoznim namenom. Zaradi malenkostnih napak ni mogoče podati zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav so te napake pogosto zakrivili drugi zaposleni, toženec zoper njih ni ukrepal. Pisnih pojasnil tožnika glede opozoril sodišče ni preučilo. Sodišče je določena dejstva v zvezi z opozorili ugotovilo kljub pomanjkanju trditvene podlage, npr. glede posledic zamude tožnika, ki naj bi vplivale na pravočasnosti izplačila socialne pomoči. Izjave direktorice o neobstoju potrebe po delu računovodje so bile neprimerne. Dojemal jih je kot dejanje šikaniranja. Ravnanje direktorice v zvezi s preobremenjenostjo tožnika ni bilo korektno. Direktorica se na njegove prošnje ni odzvala in mu je odrejala še več dela. Vsi zaposleni pri tožencu, razen tožnika, so imeli urejeno nadomeščanje v času odsotnosti z dela. Kadrovskih zadev, pri katerih naj bi ga direktorica nadomeščala, je bilo zelo malo. Tega toženec ni zatrjeval, zato je sodišče odločilo mimo trditvene podlage. V letu 2014 se z direktorico nista dogovorila glede sprotnega reševanja sporov. Takrat je nameraval vložiti tožbo. Za ta korak se ni odločil zaradi svojega psihofizičnega stanja. Glede očitkov iz leta 2017 navaja, da je sodišče izbiro načina komuniciranja po elektronski poti štelo v tožnikovo škodo, zanemarilo pa je vzrok (da je bila direktorica ves čas nedostopna in zanj ni imela časa). V zvezi s tem je sodišče pristransko in selektivno ocenilo dokaze, saj ni upoštevalo dokazov tožnika. Komunikacija po elektronski poti je potekala zato, ker je direktorica na ta način odrejala delovne naloge tožniku in z njo ni mogel drugače komunicirati. Če bi tožnika povabila na razgovor, bi se povabilu z veseljem odzval. Direktorica je žaljivo komunicirala s tožnikom. Odrejala mu je naloge brez dodatne razlage, kaj točno je treba narediti. Tudi ko je z njim ustno komunicirala, je najprej sporočila, da nima veliko časa. Sodišče je prezrlo listino – pojasnila k nezaupnici, v kateri je osem zaposlenih očitalo direktorici neprimerno vedenje. Sodišče ni navedlo listin, ki naj bi potrjevale neprimerno komunikacijo tožnika. Vztraja, da mu je direktorica odrejala nesmiselne naloge, ki niso spadale v njegov delokrog. Ne drži ugotovitev sodišča, da se je odzval šele dva dni po odreditvi naloge - brisanje slik na skupnem disku. Odgovor direktorici je poslal že naslednji dan. Direktorica ni poskrbela za pravočasno nadomeščanje tožnika, dodatne naloge je prerazporedila ob koncu odsotnosti sodelavke. Zaradi nege otroka je bil odsoten, zato direktorici ni mogel predložiti knjigovodskega stanja. Urejanje personalnih map mu je bilo odrejeno, čeprav pri tožencu ni bilo ustreznih pravilnikov. Zmotno je sodišče ocenilo dokaze glede odrejanja dodatnih nalog. Te bi lahko direktorica opravila sama ali z drugimi zaposlenimi, nekatere pa so bile že opravljene. Toženec ni zatrjeval, da naj bi imel tožnik širok delokrog, ker je bila pri tožencu potreba le po štirih urah računovodskega dela, in da je moral tožnik opravljati druga dela zaradi kadrovskega primanjkljaja. V takem primeru bi mu morala direktorica odrejati dodatne naloge ves čas njegove zaposlitve in ne le v prvi polovici leta 2017. Naloge so bile odrejene izven delokroga in jih ni mogel odkloniti. Toženec ni zatrjeval, da je bila neodzivnost direktorice posledica njene preobremenjenosti ali manjše odzivnosti na elektronska sporočila in da je podobno ravnala z drugimi zaposlenimi. Sodišču očita, da ni dovolj natančno preučilo dinamike odnosa z direktorico. Dejanja trpinčenja so povzročila dolgotrajno bolniško odsotnost tožnika. Pri postavitvi neizvedljivih kratkih rokov direktorica ni upoštevala odsotnosti tožnika zaradi nege otroka, zato ni mogel pripraviti finančnega načrta. Razlog za zamudo pri predložitvi računovodskega stanja so na strani direktorice. Njena navodila glede ureditve spletne strani so bila skopa, pri čemer mu je odredila zamenjavo slike stavbe v brskalniku Google. Tožnik ni zamujal s plačilom računov, ker direktorica ni potrjevala računov pravočasno. Kljub seznanitvi z odsotnostjo zaradi nege otroka ga je direktorica o tem ponovno spraševala in ga v tem času povabila na letni razgovor. Vztraja, da ni poizvedoval na ZPIZ glede upokojitve direktorice. Direktorica mu ni omogočila vodenje personalnih map v svoji pisarni. Ker mu ni redno izročala listin, mape niso bile popisane, tožnik pa je zadeve urejal po vrnitvi iz bolniškega staleža. Glede izpita iz ZUP navaja, da mu direktorica ni odobrila plačila, ker ne gre za njegovo strokovno področje. Vztraja, da ga je direktorica prikrajšala za uporabo tiskalnika. Odvzem tiskalnika se je zgodil v času, ko so se zadeve še bolj zaostrile. Tiskalnikov je bilo dovolj, da je še enega stacionarnega direktorica odvzela domov. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi direktorice o slabem opravljanju dela tožnika. Oceno dela je utemeljevala s pogosto odsotnostjo tožnika. Ker je šlo za upravičene odsotnosti tožnika, ga je pri ocenjevanju diskriminirala zaradi zdravstvenega stanja. Direktorica mu je dajala protislovna navodila glede odpiranja in zapiranja vrat pisarne. Za razjasnitev pričakovanj direktorice je prosil za pisna navodila. Zmotno je sodišče ocenilo elektronsko komunikacijo direktorice glede kandidature tožnika za člana sveta zavoda. Direktorica je iskala razloge, da bi onemogočila članstvo tožnika, ker naj bi ustvarjal intrige. V zvezi z očitkom odvzema elektronskega naslova ni verjeti direktorici, da je bil razlog v organizaciji delovnega procesa. Odločilno dejstvo je sodišče ugotovilo brez trditvene podlage toženca. Klice direktorice na zasebno številko je dojemal kot dejanja trpinčenja. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je tožnik klical direktorico na njeno zasebno številko, ji pošiljal elektronska sporočila med vikendom in pogosto manjkal pred izplačilom plač, ko je bilo delo računovodje nujno potrebno. Toženec vsega navedenega ni zatrjeval. Glede organizacije dela v času bolniške odsotnosti tožnika ne drži ugotovitev sodišča, da nihče drug od zaposlenih ni mogel odrediti izplačila plač. To bi lahko storila direktorica, ki je imela dostop do železne omare, v kateri so bila shranjena gesla za računalniški program. Pošiljanje uradnega dopisa glede gesel v času bolniškega staleža tožnika pomeni izvajanje pritiska na tožnika. Kontaktiranje tožnika ni bilo nujno potrebno, saj bi lahko gesla pridobila od drugih oseb. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva, ker manjka pravna presoja, ali navedena ravnanja, gledano kot celota, predstavljajo trpinčenje tožnika na delovnem mestu. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče ni upoštevalo, da so bila ravnanja storjena s pozicije moči, niti sodne prakse glede trpinčenja na delovnem mestu (sodba in sklep VSRS VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015). Nasprotuje presoji sodišča, da zahteva za odpravo kršitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dovolj konkretizirana in da se je tožnik že pred podajo odpovedi odločil za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba pavšalno graja kršitev načela proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Sodišče se je opredelilo do vsakega od izvedenih dokazov (izpovedi tožnika in priče A. A. – bivše direktorice ter listin), nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da bivša direktorica toženca ni trpinčila tožnika. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Kršitve navedene določbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, s katerimi tožnik po vsebini izraža svoje nestrinjanje z razlogi sodbe oziroma dokazno oceno sodišča. 7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je verjelo priči A. A., tožniku pa ne. V sodbi so navedena dejstva, ki so bila odločilna za presojo, in katera dejstva so dokazana in katera ne, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo priči. Tožnik se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba ni obrazložena. V tem kontekstu je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila priča, ki je izpovedala v korist toženca, zainteresirana za izid spora, ker je bila direktorica. Zgolj zato ji ni mogoče odreči verodostojnosti. Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno sklicevanje na dopis – pojasnilo osmih zaposlenih k nezaupnici z dne 26. 4. 2017. Listina ne dokazuje konkretnih ravnanj toženca, konkretno bivše direktorice, ki bi bila usmerjena proti tožniku.

8. Trditveno breme iz 7. člena ZPP obsega navedbo odločilnih dejstev, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Ne gre za nadomeščanje trditvene podlage, če priča (bivša direktorica) v okviru strankinih trditev kasneje izpove o posameznih okoliščinah primera (da se je direktorica veliko ukvarjala s tožnikom in mu posvečala več časa kot pripravnikom, posledicah zamude tožnika, ki je bila predmet pisnega opozorila pred odpovedjo, da je zaradi širokega delokroga moral tožnik opravljati še druga dela, nadomeščanju direktorice pri kadrovskih zadevah, prezaposlenosti direktorice in podobnem ravnanju z drugimi zaposlenimi, organizacijskem razlogu za odvzem elektronskega naslova, tožnikovem pošiljanju elektronskih sporočil in klicih med vikendom na njeno zasebno številko). Bistveno je, da je toženec s trditvami v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah dovolj določno nasprotoval posameznim očitkom tožnika glede trpinčenja. S tem je svojemu trditvenemu bremenu zadostil. Ker sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage spora, je neutemeljen očitek kršitve pravice do izjave oziroma kršitve razpravnega načela ter bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je s tem v zvezi neutemeljeno sklicevanje na sklep VSRS VIII Ips 164/2016, ki se nanaša na prekoračitev trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Tožnik je 11. 4. 2018 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po tej določbi lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. Četrti odstavek 7. člena ZDR-1 trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za opredelitev nekega ravnanja kot trpinčenja na delovnem mestu morajo biti podani vsi elementi, ki izhajajo iz navedene opredelitve. Pri tem je presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za takšno ravnanje. Zato ne zadošča le subjektivno dojemanje, ki ga tožnik večkrat izpostavlja v pritožbi. Trpinčenje na delovnem mestu je lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo (sklep VSRS VIII Ips 85/2019).

10. Glede očitka, ki se nanaša na ravnanje toženca ob prejemu anonimne pritožbe sodelavk v februarju 2014, je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved priče, da ni mogla storiti več od pogovora s tožnikom. Pritožba sodelavk je bila anonimna, kar je bila bivša direktorica dolžna spoštovati. Iz anonimne pritožbe in odločbe delovne inšpekcije je razvidno, da so se pritožile sodelavke. Bale so se tožnikove reakcije oziroma maščevanja, ki se je izkazalo v tem, da je zoper neznanega storilca podal celo kazensko ovadbo. Svojo vpletenost so sodelavke zanikale že takrat, ko je tožnik zbiral njihove podpise o tem, katera od njih se s pritožbo ne strinja. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je bivša direktorica podpirala sodelavki, ki sta napadali tožnika, in da bi morala sklicati zbor delavcev.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o izolaciji tožnika. Sodišče je ugotovilo, da se je bivša direktorica z njim ogromno ukvarjala, celo več kot s pripravniki. Upoštevalo je njeno izpoved, da ni nikoli načrtno ignorirala tožnika oziroma mu odrekla podpore. Tožnik se je počutil izločenega, ker ob torkih ni hodil na teame, na katerih so obravnavali strokovno delo, kar pa ne pomeni, da ga je bivša direktorica dejansko izločila iz delovne sredine.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je inšpekcijski postopek v letu 2014 nanašal izključno na ravnanje tožnika, ki ni bil stranka tega postopka. Kljub temu ga je toženec seznanil z izidom inšpekcijskega nadzora, v katerem je bilo ugotovljeno, da delodajalec ni obravnaval več pritožb delavk zoper tožnika, ki so se nanašale na trpinčenje. Ob takšnih ugotovitvah so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za šikaniranje na delovnem mestu.

13. V zvezi z očitanimi pritiski na tožnika glede zamenjave službe je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo pojasnilo bivše direktorice tožniku, da drugje kot na njegovem delovnem mestu ne vidi razloga za znižanje stroškov, dano v okviru izvajanja poslovodne funkcije in ne kot grožnja. Upoštevalo je njeno izpoved, da je bilo veliko dela za strokovne delavke, ki so pogosto podaljševale delovni čas, zato njihovega števila ni bilo mogoče zmanjševati. Na drugi strani je bilo računovodskega dela, ki ga je opravljal tožnik, v povprečju zgolj za štiri ure dnevno. Navedene dejanske ugotovitve kažejo na neutemeljenost očitka o neprimerni izjavi direktorice glede potreb po delu računovodje.

14. Tožnik ni prerekal izvršitve dejanj, ki se mu očitajo v treh pisnih opozorilih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje obstoja utemeljenih razlogov za kršitev delovnih obveznosti ni izkazal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga je toženec šikanozno opozarjal. Pisno opozorilo pred odpovedjo je predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zoper katero ni samostojnega pravnega varstva. Zato toženec ni bil dolžan odgovarjati na pisna pojasnila oziroma pritožbo tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za malenkostne napake tožnika, za katere ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Teža kršitve pogodbenih obveznosti ne vpliva na utemeljenost pisnih opozoril pred odpovedjo. V zvezi s tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker direktorica ni ukrepala zoper druge zaposlene, ki so storili podobne napake. Ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal. 15. Tožnik neutemeljeno navaja, da direktorica kljub prošnjam ni uredila nadomeščanja in da je nekorektno ravnala v zvezi z njegovo preobremenjenostjo. Direktorica po oceni predstavnice Skupnosti za socialno delo v letu 2014 ni imela možnosti za nadomeščanje računovodje, v času tožnikove odsotnosti pa je sama opravila vse kadrovske zadeve, kar predstavlja 50 % dela, ki ga je bil dolžan opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni dokazal, da mu je nalagala še več dela.

16. Glede očitkov, ki se nanašajo na leto 2014, je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da sta se tožnik in bivša direktorica uspela dogovoriti o sprotnem reševanju vseh težav in sporov. Tej ugotovitvi pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je tožnik že takrat nameraval vložiti tožbo zoper direktorico, vendar se za ta korak ni odločil zaradi zdravstvenega stanja. Tožnik je namreč v pisni prijavi mobinga in nepravilnosti z dne 1. 5. 2017 navedel, da se je po sestanku vse skupaj zaključilo in da sta od takrat dalje sodelovala, kot se spodobi za normalni človeški odnos.

17. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo tožnikovo izbiro komuniciranja preko elektronske pošte v njegovo škodo. Sodišče prve stopnje je raziskalo vsebino komunikacije, ki je potekala po elektronski poti v prvi polovici leta 2017, in pravilno ugotovilo, da bivša direktorica do tožnika ni bila žaljiva. Zaradi tožnikove izbire mu je posamezne naloge odrejala po elektronski poti. Čeprav je bila zelo zaposlena in ni imela vedno časa za takojšen odgovor, se je na njegove zadeve vedno odzvala in za to namenila več časa kot ostalim zaposlenim. Pri tem sodišče ni spregledalo tožnikove komunikacije do direktorice, ki izhaja iz njegovih elektronskih sporočil (npr. z dne 12. 4. 2017 in 25. 4. 2017). Ta potrjujejo navedbe toženca, da je bil prav tožnik tisti, ki je neprimerno komuniciral z direktorico in jo obtoževal na račun njenega dela in vedenja.

18. Po pravilni ugotovitvi sodišča je toženec dokazal, da ni imel nerazumnih zahtev do tožnika in mu ni nalagal nalog izven opisa delovnega mesta. Bivša direktorica je imela pravico in dolžnost na primeren način dodeljevati naloge. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu je direktorica redno odrejala nesmiselne naloge. Iz izpovedi bivše direktorice in vsebine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je moral tožnik poleg računovodskega dela opravljati tudi druga (npr. administrativne) dela in naloge po odredbi nadrejenega. Res je direktorica na vprašanje tožnika, ali naj se slike brišejo ali arhivirajo odgovorila 21. 2. 2017 ob 12.18 uri, tožnik pa je odgovoril naslednjega dne ob 8.10 uri, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Stranki v pogodbi o zaposlitvi nista določili primarnih in dodatnih nalog, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so dodatne naloge tožnika zmedle in se zaradi njih ni mogel osredotočiti na svoje primarne naloge.

19. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča, da je bila bivša direktorica pripravljena delo organizirati drugače, ko je bila seznanjena s tem, da tožnik ne zmore opraviti vsega dela. Navedeno potrjuje njeno elektronsko sporočilo z dne 25. 4. 2017. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo tudi njeno izpoved, da bi jo tožnik o težavah moral obvestiti (stopiti do nje) in bi jih rešila. Ker tega tožnik ni storil, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je naloge tožnika prerazporedila šele po koncu obdobja odsotnosti sodelavke.

20. Tožnik neutemeljeno navaja, da mu je bivša direktorica postavljala neizvedljive roke. V elektronskem sporočilu z dne 24. 2. 2017 ga je pozvala, naj ji vsakega 25. v mesecu predloži knjigovodsko stanje. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik očital direktorici, da mu je šele 18. 4. 2017 odredila nalogo priprave finančnega (in kadrovskega) načrta, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da očitek ni utemeljen, ker mu je to nalogo odredila že 12. 4. 2017. Četudi je bil tožnik odsoten z dela zaradi nege otroka, je iz vsebine elektronskih sporočil razvidno, da je direktorica izkazala pripravljenost za podaljšanje postavljenih rokov.

21. Neutemeljeno je navajanje tožnika o nesmiselnosti dodeljene naloge – ureditve personalne mape. Dejstvo, da toženec ni imel sprejetih ustreznih pravilnikov, ne razbremenjuje tožnika izpolnitve te obveznosti. Po pogodbi o zaposlitvi je bil tožnik med drugim zadolžen za vodenje vseh kadrovskih evidenc. Toženec je imel namreč nenajavljeno inšpekcijo, ki je tudi to pregledala, zato je bivša direktorica tožnika utemeljeno prosila za natančno vodenje evidenc.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni oceni dokaznega gradiva glede odrejanja dodatnih nalog. Bivša direktorica ni bila seznanjena, da so bili sklepi že pripravljeni, ko je 21. 2. 2017 zahtevala, da jih tožnik pripravi za sejo. Tudi zahteve nadrejene, da se opravijo ostale naloge (urejanje postavitve table na objektu, pojasnila glede gesel za računalniški sistem in iskanja ključev od tajništva), ne predstavljajo trpinčenja tožnika. Toženec je z izpovedjo priče dokazal, da ni imel nerazumnih zahtev do tožnika in mu ni odrejal dela izven delokroga. Ne držijo pritožbeni očitki, da mu je direktorica odredila popravilo WC školjke in kopirnega stroja ter servisiranje tiskalnikov. Tožniku, ki je bil zadolžen za računalništvo, je naročila, naj se v zvezi s tem poveže z računalničarjem, s katerim je kontaktiral pri delu. Bivša direktorica mu ni odredila popravila WC školjke in kopirnega stroja, temveč ga je prosila, naj pokliče vodovodarja in serviserja.

23. Pritožba ne more uspeti z navedbo, da direktorica ni bila pozorna na elektronska sporočila, ki jih je prejemala od tožnika, ker ni nanje takoj odgovorila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je bila direktorica zelo zaposlena in na elektronska sporočila, ki jih je prejemala od vseh zaposlenih, slabše odzivna. V zvezi z očitki glede nejasnih navodil pri dodelitvi nalog, je sodišče upoštevalo izpoved priče, da je tožnika večkrat prosila, naj pride k njej na vrata in ji pove oziroma jo vpraša. Navedeno pomeni, da dejanje toženca, konkretno bivše direktorice, ni bilo usmerjeno proti tožniku in posledično nima tega elementa trpinčenja.

24. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče in elektronskih sporočil raziskalo okoliščine dogodka glede zahteve bivše direktorice, naj ji tožnik posreduje računovodsko stanje. Pravilno je ugotovilo, da tožnik svojega dela 1. 3. 2017 ni opravil v celoti, saj so ostale neevidentirane zadeve iz februarja. Čeprav mu je 2. 3. 2017 bivša direktorica sporočila, da bo počakala še na knjiženje teh zadev, ji tožnik ni sporočil niti novega računovodskega stanja niti ji ni dal nobenih pojasnil, zato je v nadaljevanju povsem utemeljeno zahtevala, da opravi svojo nalogo v celoti. Takšno ravnanje direktorice samo zase niti v povezavi z drugimi ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj ni niti graje vredno niti žaljivo niti očitno negativno.

25. Pritožbena navedba v zvezi očitkom, ki se nanaša na ureditev spletne strani (da je direktorica zasledila sliko stavbe v brskalniku Google), predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Pa tudi, če bi ta navedba držala, ne bi zadostovala za zaključek o trpinčenju tožnika pri tožencu.

26. Pritožba izpodbija ugotovitev, da je tožnik zamujal s plačilom računov. Izpodbijana sodba te ugotovitve ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le pojasnilo bivše direktorice, da računi pogosto niso bili plačani in so jo klicali (npr. iz trgovine v zvezi s funkcionalno denarno pomočjo). Delo z računi je bila tožnikova naloga, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da direktorica ni pravočasno potrjevala računov.

27. Protispisne so pritožbene navedbe o nedopustnem obtoževanju zaradi pošiljanja dokumentov z elektronskega naslova tajništva, saj bivša direktorica tega ni očitala tožniku. V elektronskem sporočilu z dne 22. 1. 2017 je le opomnila tožnika, da je treba elektronsko sporočilo opremiti tudi z žigom toženca in da naj v prihodnje pošilja sporočila s svojega elektronskega naslova, kjer je navedeno tudi ime osebe, ki pošilja (in ne samo tajništvo). Zahtevo, da mora biti uraden dokument opremljen z žigom in podpisom toženca, česar tožnik ni upošteval, je potrdila tudi priča. 28. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da tudi zahteve bivše direktorice, ki je pristojna za organizacijo delovnega procesa, naj jo tožnik obvesti o trajanju odsotnosti in o delu, ki ga je treba v tem času opraviti, ni mogoče šteti za trpinčenje. Bivša direktorica je 4. 3. 2017 povabila tožnika na letni razgovor, tj. v času, ko očitno še ni razpolagal z odločbo ZZZS, ki bi mu v tistem obdobju zagotavljala pravico do odsotnosti z dela zaradi nege otroka. V teh okoliščinah pošiljanje vabila na letni razgovor ne pomeni nedopustnega psihičnega pritiska toženca.

29. Tožnik v pritožbi zanika, da bi kadarkoli poizvedoval na ZPIZ glede upokojitve bivše direktorice in da ni mogel sam poslati poizvedbe na ZPIZ. Tega očitka tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Obstoj trpinčenja je utemeljeval z navedbo, da ga je direktorica neupravičeno obtožila, da je gledal njeno personalno mapo. V zvezi s tem je sodišče pravilno ugotovilo, da iz elektronskega sporočila z dne 24. 3. 2017 ne izhaja, da bi bivša direktorica očitala tožniku, da je prav on gledal v njeno personalno mapo.

30. Strinjati se je tudi z zaključkom sodišča glede zatrjevanega obtoževanja tožnika zaradi nenatančnega vodenja evidenc. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da mu toženec ni izročil potrebnih listin. Sodišče je upoštevalo izpoved bivše direktorice, da je opravila veliko dela v zvezi s personalnimi mapami v času tožnikove odsotnosti. Pri tem delu ga je lahko nadomeščala. Ker je imela bivša direktorica vpogled v delo tožnika, povezano s personalnimi mapami, je lahko kritizirala delo tožnika, da evidence niso urejene, in v zvezi s tem tudi sprejela odločitev o drugačni organizaciji dela. Direktorica je bila odgovorna za pravilno delovanje in poslovanje, zato je upravičena postavljati zahteve po pravilnem, zakonitem in učinkovitem delu. Upravičena je kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic.

31. Toženec ni očital tožniku, da ni opravil izpita iz ZUP, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba. Po pravilni oceni sodišča je bil tožnik dolžan seznaniti delodajalca z izidom izobraževanja, saj so s tem nedvomno povezane določene finančne posledice zaradi stroškov izobraževanja, odsotnosti z dela, česar pa očitno ni storil. 32. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bivša direktorica prikrajšala tožnika za uporabo tiskalnika, saj mu je sporočila, da dva tiskalnika ne delata in da naj se poveže z računalničarjem ter uredi, ker ju sama ne potrebuje. Ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem očitkom (da se je odvzem tiskalnika zgodil v času, ko so se zadeve še bolj zaostrile, da je bilo tiskalnikov na centru toliko, da je še enega stacionarnega direktorica odvzela domov) predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

33. V zvezi z očitkom bivše direktorice toženca o slabo opravljenem delu tožnika pritožba navaja, da je oceno dela utemeljevala z upravičeno bolniško odsotnostjo tožnika, vendar tega zaključka sodišče prve stopnje ni napravilo. Tožnik v sodnem postopku ni predložil pisne ocene nadrejene. Ker je po ugotovitvi sodišča tožnikovo oceno dobro (3), kar pomeni, da delo opravlja v skladu s pričakovanji, preizkusila in dokončno potrdila tudi komisija, tožnik pa ni uveljavljal sodnega varstva, so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na diskriminatorno ocenjevanje delovne uspešnosti s strani bivše direktorice.

34. Sodišče prve stopnje ni tožniku štelo v škodo, da mu je direktorica dajala protislovna navodila glede odpiranja in zapiranja vrat računovodstva, kot to navaja pritožba. Bistvo očitka direktorice je namreč v tem, da je bil tožnik neodziven, ko je stranka trkala na vrata, zato je stranka nejevoljna odšla. Strinjati se je s presojo sodišča, da je bilo ustno navodilo (da ima odprta vrata pisarne v času odsotnosti tajnice) tožniku upravičeno, saj se odzivnost pričakuje od vseh zaposlenih.

35. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča v zvezi s kandidaturo tožnika za člana sveta zavoda. Bivša direktorica ni iskala razlogov, da bi onemogočila tožniku članstvo, temveč je izpostavila dilemo oziroma vprašanje, ali je član sveta lahko računovodja. Res je direktorica svoji znanki v zasebnem elektronskem sporočilu izrazila mnenje, da ji ni všeč, da bi bil tožnik član sveta, saj stalno ustvarja intrige, kolektiv pa se ga boji. Gre zgolj za opažanja direktorice glede ravnanj tožnika na delovnem mestu, ki so sicer za tožnika neprijetna, niso pa graje vredna ali žaljiva. Tudi ne gre za vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematično in zato ne predstavlja trpinčenja tožnika.

36. Glede očitka o odvzemu elektronskega naslova iz elektronske korespondence je sodišče pravilno zaključilo, da je bilo knjiženje dokumentov problematično in so ti pogosto manjkali, zato je bivša direktorica želela, da gre vsa pošta preko glavnega predala v tajništvu, kot na vseh centrih. Navedeno kaže na poslovno odločitev toženca, ne pa na žaljivo, graje vredno ali očitno negativno ravnanje, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku.

37. V sodnem postopku je tožnik omenil zgolj dva datuma, ko naj bi ga bivša direktorica klicala na zasebno številko oziroma pisala na zasebni naslov, kar po pravilni presoji sodišča ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče je upoštevalo njeno izpoved, da je tožnika klicala le, ko je bilo nujno potrebno. Od tožnika je upravičeno pričakovala, da sporoči podatke, ki so potrebni za nemoten potek delovnega procesa, še zlasti ker ga pri računovodskih opravilih ni znal nihče nadomeščati.

38. Po pravilni ugotovitvi sodišča so bila gesla vseh zaposlenih shranjena v kuverti v omari, za kar je skrbel tožnik. Tudi direktorica je šla po geslo, in to v spremstvu, vendar gesla ni bilo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je direktorica neutemeljeno pošiljala tožniku pisanja v času bolniškega staleža in da ni znala urediti izplačilo plače zaposlenim. Za to je potrebovala gesla v železni omari računovodstva, do katerega je imel dostop tožnik.

39. Prav tako so neosnovane pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno preučilo dinamike odnosa med tožnikom in bivšo direktorico, ter da ni ocenilo vseh zatrjevanih ravnanj trpinčenja na delovnem mestu skupaj. Sodišče prve stopnje je glede nekaterih očitkov zaključilo, da ne držijo, za druge pa je našlo opravičljive razloge. Po presoji sodišča prve stopnje ne posamična ravnanja toženca, glede katerih je podalo obsežno obrazložitev, ne njihovo upoštevanje kot celote (točka 28 obrazložitve), ne predstavlja trpinčenja tožnika, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Posledično je neutemeljen očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka zaradi pomanjkljive pravne ocene sodišča glede celote vseh očitanih ravnanj. Za opredelitev nekega dejanja za trpinčenje ni pomembno, v kakšnem odnosu nadrejenosti ali podrejenosti sta izvajalec in žrtev. Ker ni elementov trpinčenja, ni odločilno, ali je priča nastopala s pozicije moči, niti v okoliščinah obravnavanega primera ni uporabljivo stališče iz sklepov Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 o zlorabi vodstvenih pravic.

40. Glede na navedeno tožencu ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotovil varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu. Zato za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je torej pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse denarne zahtevke iz tega naslova in iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

41. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bil dovolj konkretiziran pisni opomin delodajalcu na odpravo kršitev. Do teh in drugih pritožbenih navedb (v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi se tožnik že pred odpovedjo odločil, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče) se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

42. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

43. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženec pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).