Jedro

Namen določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je v tem, da se iz vračanja v naravi izvzamejo tiste nepremičnine, katerih vračilo bi bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, ki je v konkretnem primeru določen s prostorskimi akti (rekreacijske površine) in ki med strankami ni sporen, zato na drugačno stališče sodišča ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da so bili objekti na spornem zemljišču zgrajeni brez upravnih dovoljenj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote A, Oddelka za gospodarske dejavnosti, kmetijstvo ter ekonomske odnose in razvoj, št. ... z dne 13. 3. 2003, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da se delna odločba Upravne enote A, št. ... z dne 13. 1. 2000 glede 5 točke dopolni, v 1. točki izreka odločil, da se upravičencu AA vrne podržavljeno premoženje in sicer stavba, zgrajena na zemljišču parc. št. 310/2 k. o. B, funkcionalno zemljišče k stavbi, zemljišče parc. št. 310/2 in zmanjšana vrednost zemljišča parc. št. 310/4, ki je bilo vrnjeno v naravi, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d. Ljubljana, v skupni vrednosti 21.112,68 DEM, v 2. točki izreka določil, da je zavezanec za izročitev obveznic Slovenska odškodninska družba, v 3. točki zavrnil zahtevek vlagateljev za denacionalizacijo premičnin ter v 4. točki odločil, da ni stroškov postopka. Tožena stranka je odpravila prvi stavek izreka in 3. točko izreka odločbe prvostopnega upravnega organa ter v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje, v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je odločila, da 1., 2. in 4. točka izreka prvostopne odločbe ostanejo nespremenjene in se pritožba v tem delu zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je bilo AA s sklepom Okrajnega sodišča na C, št. ... z dne 19. 12. 1945 na podlagi Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupatorji in njihovi pomagači, odvzeto premoženje zemljišče parc. št. 310/2 k. o. B v izmeri 10525 m2 (pašnik). Odvzeta parcela se je po podržavljenju delila na parcelo št. 310/2 v izmeri 6812 m2 in parcelo 310/4 v izmeri 3713 m2, obe pašnik v k.o. B. Upravičencu je bila s pravnomočno delno odločbo z dne 13. 1. 2000 št. ... v naravi vrnjena parcela 310/4, to je pašnik v izmeri 3713 m2 k.o. B. Tožena stranka ugotavlja, da je nesporno, da se je zemljišče parc. št. 310/2 v času odvzema koristilo kot drevesnica in je bila odločitev prvostopnega upravnega organa, ki se je pri določitvi vrednosti zemljišča oprl na mnenje izvedenca BB, ki je podržavljeno zemljišče, parc. št. 310/2 razvrstil v katastrsko kulturo njiva 5, pravilna. V obravnavani zadevi pa je sporno, ali je mogoče vrniti del podržavljene parcele, torej danes parc. št. 310/2 v izmeri 6812 m2 upravičencu v naravi, saj po mnenju pritožnika ni pozidana, neupravičeno pa je prvostopni upravni organ zavrnil tudi zahtevo za vrnitev premičnin v obliki odškodnine. Iz podatkov spisa prvostopnega upravnega organa je tožena stranka ugotovila, da se današnja parcela 310/2 uporablja za rekreacijske namene (opravljen je bil terenski ogled 6. 5. 1999 in 30. 8. 1999, prisotni geometer pa je ugotovil, da je parcela št. 310/2 v večini pozidana). V naravi parcela predstavlja nogometno igrišče, igrišče za odbojko, funkcionalno zemljišče ter prostor s klopmi in mizami in zidan objekt. Pritožnik v pritožbi navaja, da je parcela zemljiško knjižno pašnik, da je na parceli asfaltirana plošča, ki je bila zgrajena na črno ter da je Turistično društvo B po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št.27/91-I, 56/92-odl.US RS, 13/93-odl.US RS, 31/93, 24/95-odl.US RS, 20/97-odl.US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98, 76/98-odl.US RS in 60/99-odl. US RS, 66/00-obv. razlaga in 11/01-odl.US RS -v nadaljevanju ZDen) opravljalo na objektu gradbena dela. V zvezi z navedenim je tožena stranka tožniku obrazložila, da se v postopkih denacionalizacije pozidana zemljišča ne vračajo, ne glede na to, ali je bil objekt na teh zemljiščih zgrajen z dovoljenjem ali brez njega, niti ni pomembno čigavo je bilo zemljišče pred graditvijo objekta ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. 1071/95 z dne 19. 2. 1999, ter sodbo istega sodišča, št. U 1173/94-9 z dne 19. 3. 1997. Ugotavlja, da so bili objekti postavljeni pred uveljavitvijo ZDen, zato ni mogoče trditi, da gre za kršitev 88. člena ZDen, zato obravnavane nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. V zvezi s tem je bila odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je za sporno nepremičnino določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, pravilna.

Nadalje tožena stranka ugotavlja, da so vlagatelji podali zahtevo za vračilo premičnega premoženja v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za ograjo in vodovod, za sadike v drevesnici, za opremo stavbe in za orodje drevesnice, ki jo je prvostopni upravni organ v celoti zavrnil, vendar je po mnenju tožene stranke ostalo dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno, zato je tožena stranka izpodbijano odločbo prvostopnega organa v tem delu odpravila in zadevo vrnila v dopolnitev postopka. Odločitev je utemeljila z določbo 17. člena ZDen, po kateri se premičnine vračajo le, če gre za kulturne predmete zgodovinske in umetniške vrednosti, druge podržavljene premičnine, tudi če še obstajajo, pa se v naravi ne vračajo. Njihova denacionalizacija je možna po določbi petega odstavka 42. člena ZDen le v obliki odškodnine. Opredelitev, kaj šteje za premičnino, določa Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) v določbi 18. člena. Iz prvostopne odločbe izhaja, da je bila zahteva za vrnitev ograje in vodovoda zavrnjena z obrazložitvijo, da ni mogoče določiti odškodnine, ker Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetji oz. premoženja (Ur. list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93 in 26/00 - v nadaljevanju: Navodilo) ne daje podlage za vrednotenje ograje in vodovoda in tako ni podan pravni temelj za denacionalizacijo. Navodilo v določbi 3. člena določa, da se v primeru, ko vrednosti ni mogoče ugotoviti po merilih določenih z ZDen, stanje ob podržavljenju (vrednost premoženja se namreč ugotovi po stanju premoženja v času podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji) ugotavlja po aktih o podržavljenju oz. po zapisnikih sestavljenih o odvzemu premoženja, če pa stanja ni mogoče ugotoviti na takšen način, se ugotovi po drugih listinah oz. dokazilih. Način izračuna vrednosti premičnin je urejen v 4., 5., 6. in 7. členu Navodila in je na tej podlagi po mnenju tožene stranke mogoče določiti vrednost vsake premičnine, seveda po predhodni ugotovitvi, ali sploh gre za premičnino. V obravnavanem primeru ob odvzemu premoženja ni bil opravljen popis odvzetega premoženja oz. zapisnik iz katerega bi bil razviden obseg odvzetega premoženja, po določbi Zakona o splošnem upravnem postopku pa je možna izvedba različnih dokazov na katere opre upravni organ svojo odločitev, tudi dokazovanje z zaslišanjem prič, ki ga je sicer prvostopni upravni organi izvedel, vendar je kljub vsemu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priče namreč niso bile zaslišane o tem, ali vedo kakšno oz. katero orodje je bilo v drevesnici v času odvzema, kakšna je bila oprema stavbe in kakšne vrste sadik in v kolikšnih količinah so se v drevesnici nahajale. Glede na navedeno je bila odločitev prvostopnega organa, ki je zavrnil zahtevek za vračilo premičnega premoženja, neutemeljena oz. preuranjena, zato jo je tožena stranka odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Skladno z določbo 242. člena ZUP (Ur. list SFRJ, št. 47/86 - p.b) pa je odpravila tudi prvi stavek izreka odločbe prvostopnega upravnega organa, ter odločitev utemeljila z določbami ZUP, ki se nanašajo delno in dopolnilno odločbo.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev tožene stranke navedeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ki določa, da 1. točka izreka odločbe prvostopnega upravnega organa št. ... z dne 13. 3. 2003 ostane nespremenjena in po kateri vrnitev zemljišča parc. št. 310/2 v naravi ni možna. Ne strinja se z ugotovitvijo upravnega organa, da je zemljišče v večini pozidano, saj nezakonito zgrajena asfaltna plošča v izmeri 370 m2 pomeni le 3,5 % površine celotnega zemljišča. Res je v postopku denacionalizacije prvostopni upravni organ razpisal dve ustni obravnavi in sicer prvo dne 6. 5. 1999 in drugo dne 30. 8. 1999, na katerih je ugotavljal dejansko stanje pozidanosti zemljišča par. št. 310/2 in parc. št. 310/4 in ugotovil, da je zemljišče parc. št. 310/2 v večini pozidano, ter ga je opredelil kot igrišče, zemljišče parc. št. 310/4 pa kot pašnik. Upravni organ pa ni upošteval dejstva, da je bila opravljena izravnava kmetijskih zemljišč in zgrajena asfaltna plošča nezakonito, torej gre za črno gradnjo. Prav tako upravni organ ni upošteval, da je najemnik - Turistično društvo B, kljub moratoriju zaradi denacionalizacije, v letu 1998 in 1999 brez dovoljenj opravljal gradbena dela na stavbi, ki je prav tako predmet denacionalizacijskega postopka in da današnje stanje stavbe ne odraža več stanja na dan uveljavitve ZDen. Tudi odbojkarska mreža, goli in klopi itd. so bili postavljeni na zemljišču po letu 1996, torej že v času, ko je že veljal moratorij. Vztraja pri trditvi, da zemljišče ni pozidano in da se lahko vrne kot kmetijsko zemljišče. V času uveljavitve ZDen je bilo zemljišče dejansko pašnik, kar je razvidno tudi iz cenilnega zapisnika sodnega izvedenca in cenilca CC z dne 10. 6. 1993, leta 1994 pa so upravičenci fotografirali zemljišče in se na fotografijah lahko vidi, kaj vse je zavezanec po tem času še dogradil. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu, Slovenska odškodninska družba d. d. na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane odločbe v okviru tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporna odločitev tožene stranke v delu v katerem je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega upravnega organa, ki je odločil, da se za podržavljeno zemljišče parcelna številka 310/2 k. o. B izplača odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tožeča stranka in prvostopni upravni organ odločitev utemeljujeta z ugotovitvijo, da je v naravi zemljišče parc. št. 310/2 pozidano, saj parcela predstavlja nogometno igrišče in igrišče za odbojko s funkcionalnim zemljiščem, prostor z klopmi in mizami ter zidan objekt, torej se zemljišče uporablja v rekreacijske namene, ter vrnitev v naravi zaradi obstoja ovire določene v 4. točki 19.člena ZDen ni mogoča. Ker je ugotovitev o nemožnosti vrnitve v naravi ena od pomembnih okoliščin, ki predstavlja del dejanskega stanja in ki je lahko podlaga za nadaljnje ugotavljanje dejstev pomembnih za odločitev, sodišče ugotavlja, da je sporno zemljišče, ki meri 6812 m2 v zemljiški knjigi vpisano kot pašnik pri z. k. vložku 37 k.o. B, ter na njem vknjižena lastninska pravica na splošno ljudsko premoženje, s pravico uporabe v korist Kmetijske zadruge C in v C listu vknjižena pravica brezplačnega uživanja navedenega zemljišča za dobo 99 let v korist Turističnega društva B. Uporabo spornega zemljišča v rekreacijske namene izkazuje upravnemu spisu priložena dokumentacija, med drugim potrdilo Občine A, Občinskega sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, Referata za urbanistično načrtovanje z dne 20. 4. 1993, iz katerega izhaja, da je v dolgoročnem planu občine A za obdobje 1986-2000, ki je bil dopolnjen leta 1989, za območje B predvidena izdelava krajinske zasnove, za naselje B pa zazidalni načrt, celotno območje okrog naselja pa je predvideno za rekreacijo. Iz navedenega potrdila je razvidno tudi, da so bile leta 1975 izdelane programske osnove za izdelavo ureditvenega načrta kmečke vasi B, ki jih je izdelal AAA po naročilu BBB, leta 1982 pa je bila sprejeta razvrstitev kmetijskih zemljišč v občini A, po kateri je športno rekreacijsko območje spadalo delno pod prvo, delno po drugo območje kmetijskih zemljišč, leta 1989 pa je začela veljati nova razvrstitev, ki rekreacijsko območje uvršča v drugo območje kmetijskih zemljišč. Uporaba spornega zemljišča v rekreacijske namene izhaja tudi iz cenilnega zapisnika, ki ga je izdelal CC, sodni izvedenec in cenilec za gradbeno stroko, št. 325/93-42 z dne z junija 1993 in iz katerega je razvidno, da gradnja rekreacijskega centra še ni dokončana, da so leta 1952 začeli z buldožerjem planirati teraso, ki so jo leta 1979 tudi dokončali, leta 1989 pa so naredili še dve terasi na spodnji strani, ter na veliki terasi leta 1979 asfaltirali ploščad za igranje odbojke, ob ostankih stare stavbe pa so leta 1985 začeli graditi sanitarni prizidek. Ugotovitvam, da zemljišče v naravi predstavlja rekreacijske površine, tožnik pravzaprav ne oporeka, ampak zatrjuje, da je bila izvedena izravnava kmetijskih zemljišč in zgrajena asfaltna plošča brez dovoljenja, torej gre za črno gradnjo, zato je šteti, da zemljišče ni pozidano in ga je mogoče vrniti v naravi. Sodišče tožnikov tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Namen določbe 4.točke prvega odstavka 19.člena ZDEn je namreč v tem, da se iz vračanja v naravi izvzamejo tiste nepremičnine, katerih vračilo bi bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora, ki je v konkretnem primeru določen s prej navedenimi akti (rekreacijske površine) in ki med strankami ni sporen, ter na drugačno stališče sodišča ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da so bili objekti na spornem zemljišču zgrajeni brez upravnih dovoljenj. Glede na navedeno, v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ter dne 30. 10. 2001 podano tožnikovo zahtevo za vračilo premoženja v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (skladno z določbo prvega odstavka 42. člena ZDen pripada upravičencu v primerih ovire za vrnitev premoženja v last in posest, odškodnina v obveznicah na njegovo zahtevo) je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo.