Jedro

Tožena stranka je tožnici poslala pisno opozorilo v zvezi z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in ji hkrati omogočila pisni zagovor, saj je pisnemu opozorilu priložila obrazec za podajo pisnega zagovora z navodilom, naj zagovor pošlje direktorju. S tem je tožena stranka izpolnila zahtevo iz 2. odst. 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.2004, na podlagi kateri je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, nezakonita; da jo je tožena stranka dolžna ponovno zaposliti na delovno mesto v prodajalno v Radljah in poravnati vse obveznosti ali ji izplačati odpravnino in poravnati vse obveznosti do sedaj.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi.

V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izpolnila svojih dolžnosti iz 2. odstavka 83. člena ZDR/02, ki jo mora opraviti v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in je s tem kršila 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR/02. Namreč 2. odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. Prvi odstavek 177. člena ZDR pa določa, da mora delodajalec določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, iz česar je možno razlagati, da bi ji morala tožena stranka omogočiti ustrezen zagovor. Prav tako je to razvidno iz ZDR glede povabila na zagovor. Kot povabilo na zagovor se nikakor ne more smatrati predlog, ki ji ga je predlagala tožena stranka.

Predvsem pa ji mora tožena stranka omogočiti ustni zagovor v interesu sporazumne rešitve nesporazumov med strankama in v stremljenju za ugodno rešitvijo problema, kar tožena stranka ves čas navaja.

Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni imela opravičljivega razloga za svoj izostanek. Pri tem opozarja na zdravniško potrdilo (dokaz: A 20), ki je bilo izdano za delodajalca, in sicer iz razloga, ker jo je tožena stranka želela prerazporediti iz kraja v kraj. Podpisala je aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 7.5.2003 (dokaz: B 3) zaradi prisile, saj bi ji v nasprotnem primeru grozila sankcija odpovedi pogodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da bi lahko tožeča stranka le z bolniškim staležem opravičila izostanek z dela. Sposobna je delati, vendar ne po 50 km vožnje, kar dokazuje že omenjeno zdravniško potrdilo (dokaz A 20). Tožeča stranka ima probleme le z vožnjo, ne pa s samim delom, kar je dokazala tudi s svojim dosedanjim delom.

Poleg tega tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zakonsko določenem roku. Tožena stranka ji je posredovala pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga šele

17.3.2004 (dokaz: A 15); krivdni razlog, ki ga ji tožena stranka očita, pa je obstajal že od 13.2.2004. ZDR v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved, kar tožena stranka ni naredila. Tožena stranka je ves čas postopka vedela, kakšno je njeno zdravstveno stanje in da ni sposobna opravljati dela v prodajalni v Mariboru (posledica vožnje). Poleg tega je nezakonito zavračala zdravniško potrdilo, ki ji jo je predložila tožeča stranka, in jo s tem prisilila podpisati aneks k pogodbi o zaposlitvi, čeprav je vedela, da ne bo sposobna prihajati na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, in z dejanskimi, kot tudi s pravnimi stališči tega sodišča, soglaša. Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko vplival na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kršila pogodbene obveznosti, saj je bila dolžna prihajati na delo in delo opravljati, kakor je med drugim določeno tudi v 31. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002). Navedeni člen določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovno mestu, za katerega sklene pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo in poslovanja pri delodajalcu. Ravnanje tožeče stranke, ko je bila od 13.2.2004 dalje odsotna z dela, ne da bi za to imela opravičljivi razlog, vsekakor kaže na njeno kršitev pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ne more slediti navedbam tožeče stranke, da je pač čakala, kaj bo storil delodajalec, in ali bo delodajalec upošteval njeno zdravstveno stanje, ki je po njenih navedbah takšno, da vožnje ne prenaša. V kolikor njeno zdravstveno stanje ni dovoljevalo opravljanje dela na dogovorjenem kraju, bi to lahko opravičila z bolniškim staležem, kar pa ni storila. Splošno zdravniško potrdilo dr. Franca Kenka, ki ga je vložila v spis (dokaz: A 19), brez datuma, ni opravičljiv razlog za njeno odsotnost z dela. Tožena stranka ji tudi ni odobrila dopusta po njenih navedbah, zato sodišče prve stopnje ni našlo drugih opravičljivih razlogov za njeno odsotnost z dela po 13.2.2004 ter je tako utemeljeno štelo njen izostanek z dela kot neupravičen.

Tožena stranka je tožečo stranko pisno opozorila na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; v tem opozorilu (dokaz: A 14) pa je navedla kršitve tožeče stranke, ki se ji očitajo, in jo opozorila, da takšno ravnanje pomeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka pa ji je omogočila pisni zagovor, in ji je v ta namen posredovala tudi obrazec, kamor naj pisno poda svoj zagovor, z navodilom, da pisni zagovor pošlje direktorju. Sodišče prve stopnje pravilno šteje, da je s tem tožena stranka izpolnila pogoje, ki jih zakon zahteva v 2. odstavku 83. člena ZDR/02 in ji je na takšen način omogočila podati zagovor glede očitanih kršitev, in s takim stališčem tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Ker je tožeča stranka še nadalje kršila pogodbene obveznosti, ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala (dokaz: A 16). Zato sodišče prve stopnje utemeljeno šteje, da so bili podani resni in utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj neprihajanje na delo predstavlja resen in utemeljen razlog, ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Opravljanje dela pa je po stališču sodišča prve stopnje temeljni element, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi. V okviru tega ima delavec obvezo, da delo opravlja, delodajalec pa dolžnost, da delo zagotavlja in s tem soglaša pritožbeno sodišče. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene. Pri tem pa ni upoštevalo pritožbeno navedbo, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi preko 30 dni glede na določbo 286. člena v zvezi s 1. odstavkom 337. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje obe stranki opozorilo na določbo

286. člena, to določbo tudi prečitalo, tedaj pa je tožeča stranka navedla, da drugih navedb in trditev ter dokaznih predlogov nima (list. št. 15); tožba pa je bila vložena pravočasno. Poleg tega tožeča stranka tudi ni podala nobenega dokaza, da je podpisala aneks k pogodbi zaradi strahu oziroma grožnje (45. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, ki je začel veljati 1.1.2002), saj se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega, kar pa v konkretnem primeru ni bilo oziroma tega ni dokazala tožeča stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedenega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbeno tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.