Jedro

Ker je torej po mnenju Vrhovnega sodišča pravica do dodelitve socialnega stanovanja po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavljajo tudi socialni prejemek, je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS podana pristojnost socialnega sodišča.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložil tožbo proti ..., zaradi dodelitve socialnega stanovanja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je s sklepom U 1666/94-2 z dne 30.11.1994 izreklo za stvarno nepristojno, saj je zavzelo stališče, da je sodno varstvo v tovrstnih sporih zagotovljeno izven upravnega spora, po določbah zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker gre za spor s področja socialnih prejemkov. Zato je zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je zato na podlagi 17. in 22. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/74 do 27/90) sprožilo spor o pristojnosti. Menilo je, da določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, 19/94) ne določajo pristojnosti socialnega sodišča za odločanje v zvezi z uveljavljanjem pravic do dodelitve socialnega stanovanja. Dodelitve socialnega stanovanja ni mogoče opredeliti kot socialni prejemek, glede katerih je po določbi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS določena pristojnost socialnega sodišča. Takega značaja ne dajo dodelitvi socialnega stanovanja niti določbe zakona o socialnem varstvu (ZSV - Uradni list RS, št. 54/92) niti določbe stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94). Samo eno od meril za pridobitev pravice do dodelitve socialnega stanovanja, ki jih sicer določa zakon, je premalo za to, da bi se tak spor lahko štel za spor iz socialnih prejemkov. Ker je treba določbe, ki določajo stvarno pristojnost specializiranega sodišča, tolmačiti restriktivno, ker o dodelitvi socialnih stanovanj odločajo in v postopkih sodelujejo upravni organi, poleg tega pa za reševanje takšnih sporov uporaba pravdnega postopka ni primerna, za odločanje o takih sporih socialno sodišče ni pristojno.

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

V 4. točki prvega odstavka 5. člena ZDSS je določeno, da je socialno sodišče pristojno odločati v sporih iz družinskih in socialnih prejemkov. Za pravilno rešitev spora o pristojnosti je zato treba ugotoviti, ali na podlagi veljavnih predpisov dodelitev socialnega stanovanja lahko opredelimo kot socialni prejemek ali ne.

Socialne prejemke predvsem, ne pa nujno tudi v celoti, ureja ZSV. Ta že v 3. členu določa, da pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter dajatve namenjene tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, pri čemer država, kot je to razvidno iz 9. člena zakona, tudi s stanovanjsko politiko skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti. Dalje je v 19. členu zakona določba, da se s socialno varstvenimi dajatvami upravičencu zagotavlja sredstva za preživetje, v 20. členu pa še določba, da sta dajatvi po tem zakonu denarna pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek.

Čeprav dodelitev socialnega stanovanja ni niti denarna pomoč niti denarni dodatek, pa je treba pojem socialno varstvene dejavnosti in prejemkov iz tega naslova tolmačiti širše in v skladu z njegovim namenom. Socialno varstvena dejavnost že po določbah 1. člena ZSV obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. In eden od pomembnejših elementov reševanja socialne problematike je tudi rešitev stanovanjskega problema posameznika in njegove družine. Zato ZSV, ki kot socialno varstveni dajatvi taksativno našteje samo dve, denarno pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek, čeprav iz ostalih določb izhaja, da ti dve nista edini, socialna stanovanja omenja dvakrat. V četrtem odstavku 24. člena določa, da se v primeru, če je upravičenec do denarne pomoči dolžan plačevati najemnino za stanovanje, denarna pomoč kot edini vir preživljanja poveča največ za višino najemnine, ki bi jo plačeval v socialnem oziroma neprofitnem stanovanju. V drugem odstavku 26. člena pa določa, da se za upravičenost do dodelitve socialnega stanovanja v najem po 100. členu SZ določajo kriteriji kot za upravičenost do denarnega dodatka, pri čemer se odstotki računajo od vsakokratne povprečne plače v državi. Ker gre v obeh primerih za izrazite in predvsem socialne kriterije, ki pogojujejo tako povečanje denarne pomoči za višino najemnine kot tudi dodelitev socialnega stanovanja, tudi take oblike pomoči, pa če so denarne in nedenarne, predstavljajo za upravičenca socialni prejemek. Do takega zaključka pripeljejo tudi določbe predvsem prvih treh odstavkov 55. člena ter prvega in drugega odstavka 100. člena SZ. V 55. členu SZ je določeno, da občina lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik socialnega stanovanja izgubi status socialnega upravičenca in da v primeru izgube statusa socialnega upravičenca do odpovedi stanovanja plačuje najemnino kot za neprofitno stanovanje, ter da se status socialnega upravičenca določa z aktom iz 103. člena zakona. V 100. členu pa so določbe, da so do dodelitve socialnega stanovanja upravičeni državljani RS, katerih skupni prihodek na člana družine ne presega višine, ki jo za upravičenost do denarnega dodatka določajo predpisi s področja socialnega varstva in da se pomoč pri uporabi stanovanja dodeljuje po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene pravice. Zato lahko dodelitev socialnega stanovanja vsekakor na eni strani štejemo kot socialno dajatev oziroma po drugi strani socialni prejemek.

Ker je torej po mnenju Vrhovnega sodišča pravica do dodelitve socialnega stanovanja po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavljajo tudi socialni prejemek, je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS podana pristojnost socialnega sodišča. Takega zaključka glede pristojnosti za odločanje v sporih o dodelitvi socialnega stanovanja ne more spremeniti niti dejstvo, na katerega med drugim svojo vlogo opira tudi socialno sodišče, da sklep o dodelitvi socialnega stanovanja, kot je to določeno v 103. členu SZ, izda občinski upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Ker sam stanovanjski zakon nima določb o sodnem varstvu, bi bilo sicer možno razmišljati tudi o tem, če ne bi bilo po določbah (6. člen) zakona o upravnih sporih (ZUS - Uradni list SFRJ, št. 4/77) možno zoper sklep o dodelitvi socialnega stanovanja sprožiti upravnega spora. Vendar bi bilo tako razmišljanje možno samo v primeru, če dodelitve socialnega stanovanja ne bi obravnavali kot dodelitve socialno varstvene dajatve oziroma prejemka iz tega naslova. Za odločanje o sporih iz socialnih prejemkov pa je, kot je že bilo poudarjeno, z ZDSS posebej določeno, da sodijo v pristojnost socialnih sodišč.

Določbe bivših zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).