Jedro

Sodišče soglaša s tožnicama, da bi morali sodelovati v postopku parcelacije, kolikor je bilo z delitvijo parcele neposredno poseženo v upravičenja predlagateljic, ki jih uveljavljata v sodnem postopku ureditve meje.

V primerih parcelacij parcel, katerih meja ni urejena, gre za enoten postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije, v katerem je lastnik parcele, ki se ni strinjal s pokazano mejo, varovan kot stranka postopka do dokončanja sodnega postopka, v katerem se meja uredi (drugi odstavek 52. člena ZEN), kar posledično pomeni tudi, da mu ni mogoče odreči statusa stranke po 42. členu ZUP (stranka zoper katero teče postopek). Katere svoje pravice v takem postopku parcelacije bo lahko varoval lastnik sosednjega zemljišča, je dejansko vprašanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02112-3087/2013-56 z dne 11. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog za obnovo upravnega postopka evidentiranja parcelacije v delu, ki se nanaša na ukinitev parcele 1417/15 in nastanka novih parcel 1417/53, 1417/54, 1417/55, 1417/56 in 1417/57, vse k.o. ..., ki se je zaključil z izdajo odločbo Območne Geodetske uprave Ljubljana št. 02112-3087/2013-44 z dne 26. 1. 2015. V obrazložitvi je navedel, da sta tožnici predlog za obnovo postopka vložili na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ni podala upravičena oseba, torej oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Predlagateljici obnove sta kot lastnici parcele 1417/16 sodelovali pri izvedbi mejne obravnave, geodetska uprava pa ju pri parcelaciji sosednje parcele 1417/15 ni štela kot stranki, saj kot lastnici sosednjih parcel nista varovali nobene svoje pravne koristi ter zato tudi ni izkazan njun pravni interes za sodelovanje v tem postopku. Navedeno potrjuje opredelitev parcelacije, kot izhaja iz 47. ter 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Predlagateljici sta imeli položaj stranke le v postopku urejanja njune meje parcele 1417/16, ki pa pred geodetsko upravo še ni zaključen oziroma je prekinjen s sklepom z dne 26. 1. 2015. Nista tudi stranki po 43. členu ZUP, saj ne izkazujeta pravnega interesa za sodelovanje v postopku parcelacije sosednje parcele. Sodni postopek ureditve meje se namreč vodi neodvisno od upravnega postopka evidentiranja urejene meje, zato tudi odločitve sodišč v sodnih postopkih niso povezane in v ničemer odvisne od odločitev geodetske uprave v geodetskih upravnih postopkih.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnic zavrnil in soglaša z organom prve stopnje, da tožnici nista stranki postopka parcelacije niti nimata pravnega interesa zanj.

3. Tožnici v tožbi ponavljata, da ju je geodetska uprava napotila na sprožitev sodnega postopka ureditve meje med parcelo 1417/16 in sosednjo 1417/15. Naknadno, tekom sodnega postopka, sta bili obveščeni, da se je postopek evidentiranja parcelacije nadaljeval z odločbo o parcelaciji, ki jima je bila na zahtevo dne 9. 6. 2015 vročena. Predlagali sta obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ker nista imeli možnosti sodelovati v postopku evidentiranja parcelacije. S parcelacijo oziroma delitvijo parcele 1417/15 pa je bilo neposredno poseženo v materialno pravna upravičenja tožnic, ki jih uveljavljata v sodnem postopku ureditve meje. Poseglo se je v sporno območje, ki je predmet odločanja v sodnem postopku ureditve meje. V sodnem postopku naj bi tožnici dokazali potek meje, gre za materialno pravico, ki jo zagotavlja tako ZEN (19., 20., 39. - 42. člen) in tudi Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki ga upošteva sodišče v sodnem postopku ureditve meje. Prekinitev upravnega postopka evidentiranja meje je v zakonu določena iz razloga, da ima napotena stranka možnost sodne uveljavitve materialnih pravic ter ta pravica ne sme biti le navidezna. V primeru tožnic pa sodni postopek ni več mogoč in dopusten, saj meja, ki jo zatrjujeta tožnici v sodnem postopku, sedaj poteka po delu novo nastale parcele št. 1417/53, ki je v lasti A. Parcela 1417/53 pa meji na parcelo 1417/57, ki je prav tako v lasti A. in ne meji na parcelo tožnic 1417/16. Linija, ki jo tožnici zatrjujeta kot potek meje za njuno parcelo, glede na izvedeno parcelacijo tako ne poteka več po sosednji parceli. Sporno mejno območje predstavlja sedaj celotna novo nastala parcela 1417/57 in manjši del novo nastale parcele 1417/53. Po obstoječem katastrskem stanju parcel lahko stranki svoji upravičenja uveljavljata le še v pravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za spore o lastninski pravici. Pravno nevzdržno je stališče upravnih organov, da vprašanje, na kakšen način in v katerem postopku bo stranka dosegla svojo pravico, ni v pristojnosti upravnega organa. Ob tem, ko je organ napotil stranko na sodni postopek ureditve meje, se upravni organ ne more razbremeniti s trditvijo, da to ni v njegovi pristojnosti. Bistvena ni sama narava postopka ampak pravice, ki jo tožnici ne moreta uveljaviti, to je potek meje. Postopek evidentiranja parcelacije je v danem primeru neposredno posegel v materialne pravice tožnic, ki jih zasledujeta v postopku sodne ureditve meje. Pri tem ne gre le za to, da so se s parcelacijo spremenile parcelne številke, pač pa zato, da je novo stanje parcel takšno, da parcela tožnic glede na zatrjevani potek meje, ne meji (ni sosednja) na parcelo, po kateri poteka zatrjevana meja. Izključena je tako materialna predpostavka, ki je potrebna za ureditev meje. Upravno sodišče se je v zadevi I U 423/2013 postavilo na stališče, da je urejena meja pogoj za parcelacijo. Stališče upravnih organov, da je četrti odstavek 39. člena ZEN dal podlago za nadaljevanje upravnega postopka evidentiranja parcelacije, je napačno, ker dejanska situacija konkretnega primera ne ustreza dejanskemu stanju, ki ga ureja to določilo. Predlagata odpravo izpodbijanega sklepa in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi tožnici morali kot lastnici sosednje parcele sodelovati v postopku parcelacije le-te. Upravni organ je njun predlog za obnovo postopka, ki sta ga utemeljevali na 9. točki 260. člena ZUP, zavrgel, ker je menil, da ni podan s strani upravičene osebe, to je osebe, ki je oziroma bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec.

7. Sodišče z razlogi organa, s katerimi ta utemeljuje, da tožnici nista stranki v postopku parcelacije sosednje parcele, ne soglaša. Ni sporno, da sta bili pred parcelacijo parceli 1417/16 in 1417/15 sosednji. V postopku urejanja meje med njima sta bili tožnici napoteni na sprožitev sodnega postopka in tudi ni sporno, da je organ prekinil postopek urejanja meje, ko sta tožnici sprožili nepravdni postopek. Nadaljeval pa je s postopkom parcelacije in izdal odločbo, ki je predmet obnove, s katero je odločeno tudi o parcelaciji njima sosednje parcele, katere del po njunih zatrjevanjih predstavlja sporni prostor, v tem postopku pa tožnici nista sodelovali. Sodišče soglaša s tožnicama, da bi morali sodelovati v postopku parcelacije, kolikor je bilo z delitvijo parcele neposredno poseženo v upravičenja predlagateljic, ki jih uveljavljata v sodnem postopku ureditve meje.

8. Ravnanje organa, odločanje o parcelaciji, ki je del spornega prostora, ki ga uveljavljata tožnici kot del njune parcele 1417/16, z odločbo z dne 26. 1. 2015, neposredno posega v možnost tožnic za uspešno izvedbo nepravdnega postopka - sodno določitev meje, ker so s parcelacijo odpadle procesne predpostavke (ni več mejnih parcel). Zgolj podredno sodišče poudarja, da organ v primeru spora zaradi meje sicer lahko nadaljuje parcelacijo, kot določa četrti odstavek 49. člena ZEN, vendar mora, kolikor parcelacija posega v sporni prostor, z izdajo odločbe počakati, kot smiselno izhaja iz drugega odstavka 52. člena ZEN (parcelacija v katastru ne sme učinkovati). Prekinitev postopka evidentiranja meje, kot je postopal organ iz razloga, ker je tožnici napotil na sodno uveljavljanje meje, se razteza tudi na parcelacijo, kolikor sporen prostor obsega tudi področje parcelacije. Pravica, da uredita sporno mejno razmerje na podlagi sodne ureditve meje, kot določa ZEN, je z ravnanjem, ko se s parcelacijo (izdajo odločbe, ki parcelacijo evidentira), ki posega v sporni prostor, ne počaka do sodne ureditve meje, zgolj navidezna, če se z izvedeno parcelacijo prepreči uspešno uveljavljanje zahtevka, urejenega v ZEN (oziroma SPZ in ZNP).

9. Iz določbe prvega odstavka 49. člena ZEN izhaja, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. Del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, je del meje iz drugega odstavka 27. člena tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da se krajišča parcele, ki nastane z delitvijo, ne smejo dotikati neurejene meje. Urejena meja vsaj v krajiščih parcel je predpogoj za delitev parcele. Nadalje pa iz določbe četrtega odstavka 49. člena ZEN izhaja, da če v postopku evidentiranja urejene meje ni doseženo soglasje med lastniki sosednjih parcel oziroma parcel, ki se jih dotika del meje, ki nastane z delitvijo, in se začne sodni postopek ureditve meje, se upravni postopek evidentiranja parcelacije lahko opravi pred ureditvijo meje v sodnem postopku. Glede na določbo četrtega odstavka 49. člena ZEN torej organ lahko nadaljuje s postopkom parcelacije, vendar pa na podlagi navedene določbe postopek parcelacije, izveden naknadno, ne postane samostojni postopek, ki bi narekoval izdajo odločbe, v kateri lastniki sosednjih parcel, ki so bili stranke urejanja meje, ne bi imeli statusa stranke. Navedenemu pritrjuje določba drugega odstavka 52. člena ZEN, iz katere izhaja, da organ lahko na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru vpiše nov del meje nove parcele kot urejen del meje, vendar pa ne v primerih iz četrtega odstavka 49. člena ZEN, v primeru, ko je prišlo do spora v zvezi z mejo. Glede na določbo prvega odstavka 49. člena ZEN, ki določa, da mora pred evidentiranjem delitve parcele biti urejen del meje, ki se jo dotika novi del meje, je zaključiti, da je izvedba postopka evidentiranja delitve parcele del postopka ureditve meje, kolikor meja ni urejena že pred parcelacijo. V primerih parcelacij parcel, katerih meja ni urejena, gre za enoten postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije (kar izhaja tudi iz tretjega odstavka 49. člena ZEN, ki določa, da se postopek evidentiranja urejene meje in upravni postopek evidentiranja parcelacije lahko izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata, ki mora vsebovati sestavine elaborata ureditve meje in elaborata parcelacije, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru), v katerem je lastnik parcele, ki se ni strinjal s pokazano mejo, varovan kot stranka postopka do dokončanja sodnega postopka, v katerem se meja uredi (drugi odstavek 52. člena ZEN), kar posledično pomeni tudi, da mu ni mogoče odreči statusa stranke po 42. členu ZUP (stranka zoper katero teče postopek). Katere svoje pravice v takem postopku parcelacije bo lahko varoval lastnik sosednjega zemljišča, je dejansko vprašanje. Sodna praksa stoji na stališču, da kolikor se izvede parcelacija znotraj urejenih meja parcele, poteku parcelacije lastnik sosednjega zemljišča ne more uspešno ugovarjati. V primeru, kot je obravnavani, pa bo varoval obseg svojih pravic, kot jih uveljavlja, v sodnem postopku oziroma ga je kot pokazano mejo uveljavljal v upravnem postopku. Kot že rečeno zgoraj pa je za organ zavezujoč sklep o prekinitvi postopka, kolikor parcelacija posega v sporni prostor, torej prostor, ki ga kot svoj (del svoje parcele) zatrjuje lastnik sosednje parcele. Enako stališče je sodišče že izrazilo v sodbi, na katero se sklicujeta tožnici I U 423/2013 z dne 12. 11. 2013, in sodbi I U 688/2016 z dne 7. 2. 2017. 10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

11. Ker sta tožnici v tem upravnem sporu uspeli, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.