Jedro

V upravnem sporu lahko tožbo vloži le oseba (fizična, pravna ali skupina), ki misli, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna pravna korist z upravnim aktom kršena. Če je davčna odločba izdana pravni osebi, njeni družbeniki niso upravičeni tožniki, ker njihovo pravno nasledstvo po družbi ni ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče združilo zadevi, opr. št. U 2339/2004 in U 42/2005, tako da je postala vodilna zadeva opr. št. U 2339/2004 (1. točka izreka), in na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo prvo-tožnika (2. točka izreka) in zavrglo tožbo drugo-tožnika (3. točka izreka) zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.2004. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je bilo o pritožbi družbe G. d.o.o., zoper odločbo Davčnega urada ... z dne 25.4.2002, odločeno po tem, ko je ta družba že bila izbrisana iz sodnega registra. To pa samo po sebi ne pomeni, da bi bila ta odločba nezakonita in brez vsakršnega pravnega učinka. Davčni organ lahko že začeti davčni postopek nadaljuje in izda odločbo o pritožbi tudi po izbrisu družbe iz sodnega registra, ne more pa je vročiti, dokler ni znan pravni naslednik družbe. Do tedaj pa se postopek obvezno prekine in se odločba vroči pravnim naslednikom družbe, ko so ti znani. Šele tedaj začne izdana odločba veljati in pravno učinkovati nasproti strankam - pravnim naslednikom družbe. Do tedaj odločba tudi ni izvršljiva, organ na njeni podlagi ne more začeti nobenih izvršilnih dejanj. Od vročitve odločbe strankam začne teči rok za vložitev tožbe. V tem primeru pa se pravno nasledstvo po izbrisani družbi ni ugotavljalo, odločba pa je bila vročena zgolj pooblaščencu izbrisane družbe. Z njo, vsaj zaenkrat, ni bilo odločeno o davčnih obveznostih tožnikov. O tem bo odločeno šele, ko (in če) jima bo kot pravnima naslednikoma izbrisane družbe izdana in vročena odločba. Dokler pa temu ni tako, izpodbijana odločba ne učinkuje, kar posledično pomeni, da tožnika v tej zadevi nimata pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu.

Prvo-tožnik v vloženi pritožbi navaja, da s tem, ko izpodbijana in prvostopna odločba davčnih organov nista odpravljeni, nastaja nejasen pravni položaj in da ima zato interes za pritožbo in vsebinsko odločitev v zadevi. Ker je v davčnih zadevah izvršljiva že prvostopna odločba, to je v tem primeru odločba Davčnega urada ... z dne 25.4.2002, je prvostopni davčni organ s svojim sklepom z dne 21.12.2004, že začel izvršbo. Torej bo očitno ugotavljal pravno nasledstvo in odgovornost za dolgove izbrisane družbe kar v davčnem izvršilnem postopku, v katerem pa po odločbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP) ni mogoče izpodbijanje izvršilnega naslova. Zato bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, posledično pa tudi prvostopno odmerno odločbo. Odločba, izdana neobstoječemu subjektu, ne more biti zakonita in ne more imeti pravnega učinka, saj iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izhaja, da je lahko stranka le živa oseba. Davčni organ bi moral po uradni dolžnosti paziti na to, ali stranka sploh še obstoji. Ko bi ugotovil, da družbe ni več, bi moral v postopek pritegniti družbenike in ugotavljati njihovo pravno nasledstvo in odgovornost za davčne obveznosti družbe v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/00 z dne 9.1.2002. Pri odločanju bi morala tožena stranka upoštevati tako 50. kot 153. člen ZUP. Prvo-tožniku torej zaradi napačnega ravnanja tožene stranke ni bila dana možnost, da se v upravnem postopku osebno izjavi in da bi se po opravljenem postopku izdala odločba na pravnega naslednika družbe, ki bi imel tudi pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu. Tako ravnanje pa je v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča RS. Sam je nesporno pravni naslednik premoženja, ki je ostalo po izbrisani družbi. Glede na določbe ZFPPod, zlasti njegov 36. člen, ima pravni interes za izpodbijanje odločbe tožene stranke tudi po vsebini, kar je storil s tožbo. Na enak način bi izpodbijal tudi prvostopno odmerno odločbo, če bi mu bila dana možnost udeležbe v postopku. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo prvo-tožnika v tem upravnem sporu vrhovno sodišče presoja le, ali je odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrglo njegovo tožbo zaradi pomanjkanja njegovega pravnega interesa za njeno vložitev (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS) pravilna in zakonita. Ni pa predmet odločanja vrhovnega sodišča pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino izpodbijane odločbe tožene stranke, vrhovno sodišče zavrača kot neupoštevne.

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke, ki se glasi na gospodarsko družbo, ki je bila med pritožbenim postopkom izbrisana iz sodnega registra. Pri tem pa ni sporno, da je tožnik eden od družbenikov te družbe in da po določbah 36. člena ZFPPod družbeniki pod z zakonom predpisanimi pogoji določen čas odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe; da tožnik v nobenem postopku ni bil določen kot pravni naslednik izbrisane družbe; da kot stranka (pravni naslednik izbrisane družbe) v upravnem postopku ni sodeloval; da se prvostopna davčna odločba oziroma izpodbijana odločba ne nanašata nanj; da mu izpodbijana odločba tožene stranke ni bila vročena kot pravnemu nasledniku izbrisane družbe, temveč kot njenemu pooblaščencu.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZUS (ki ga je prvostopno sodišče v tem upravnem sporu uporabilo na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1) je v upravnem sporu tožnik posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna pravna korist z upravnim aktom kršena.

Po presoji vrhovnega sodišča je v tem primeru glede na procesno in dejansko stanje zadeve prvostopno sodišče pravilno presodilo, da prvo-tožniku z izpodbijano odločbo tožene stranke ni poseženo v nobeno pravico in tudi ne v na zakon oprto neposredno pravno korist. Ne glede na to, da je prvo-tožnik družbenik izbrisane družbe in da družbeniki po določbah ZFPPod pod določenimi pogoji določen čas odgovarjajo za obveznosti družbe po njenem izbrisu, se izpodbijana odločba glasi na izbrisano družbo kot davčno zavezanko, ne pa nanj kot njenega morebitnega pravnega naslednika. Njegovo pravno nasledstvo oziroma prenos davčnih obveznosti izbrisane družbe nanj tudi ni bilo ugotovljeno z nobenim aktom. Glede na to je odločitev prvostopnega sodišča, ki je njegovo tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS (ta določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist) po presoji vrhovnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi vrhovno sodišče. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožbena navedba, da je bil zoper izbrisano družbo na podlagi prvostopne odmerne odločbe že začet izvršilni postopek, in da se bo verjetno v tem postopku ugotavljalo pravno nasledstvo po izbrisani družbi ter da se bo v izvršilnem postopku za obveznosti izbrisane družbe obremenilo prvo-tožnika, saj presoja aktov, izdanih v izvršilnem postopku, ni predmet tega upravnega spora.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.