Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morata biti izpolnjena oba pogoja, torej pogoj glede kategorije invalidnosti, kot je določen v 41. členu ZPIZ-2, kot tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Če en od teh pogojev ni izpolnjen, ni mogoče pridobiti pravice do invalidske pokojnine. V predmetni zadevi ni izpolnjen že pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe.

Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi je pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do pokojnine mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti benificiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v BIH.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2019 in z dne 9. 11. 2018 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo ključnega dejstva, in sicer, da je tožnik invalid v Bosni in Hercegovini in da je na podlagi pokojninske dobe v trajanju 12 let 2 meseca in 12 dni v Bosni in Hercegovini uveljavil tudi pravico do invalidske pokojnine. V postopku ni bila vpogledana zdravstvena dokumentacija iz katere izhaja, da tožnik ni zmožen za delo in da se mu zdravstveno stanje še poslabšuje. Nepriznavanje pravice do invalidske pokojnine ni v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, niti z določbami Evropske socialne listine, prav tako pa tudi ne s sodno prakso Evropskega sodišča. V zadevi ni bilo upoštevano, da je tožnik v Sloveniji plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (skupaj 1 let 3 mesece in 15 dni). Na račun plačanih prispevkov mu ni bila zagotovljena nobena oblika odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 4. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 11. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, in sicer zaradi posledic bolezni. Zavrnjena pa je bila njegova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Taka odločitev je bila potrjena s sodbo opr. št. XII Ps 254/2012 z dne 16. 10. 2013 v zvezi s sodbo Psp 13/2014 z dne 3. 4. 2014. Tožnik je nato ponovno dne 7. 10. 2016 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Tožnik je v Sloveniji v obdobju od 18. 10. 1976 do 3. 3. 1983 s prekinitvami dopolnil 1 leto 3 mesece in 15 dni zavarovalne dobe. Po podatkih, ki jih je posredoval bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja, pa je tožnik v obdobju od 6. 3. 1996 do 29. 9. 2000 s prekinitvami v BIH dopolnil 4 leta 6 mesecev in 23 dni zavarovalne dobe. To pomeni, da slovenska in bosansko-hercegovska zavarovalna doba skupaj znaša 5 let 10 mesecev in 8 dni.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Invalidsko pokojnino pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter nadalje tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Poleg navedenega pogoja pa mora biti izpolnjen tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe. V 42. členu ZPIZ-2 je tako določeno, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica: - poškodbe pri delu ali poklicne bolezni - ne glede na pokojninsko dobo, - poškodbe zunaj dela ali bolezni pa pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta

9. Iz pravnomočne odločbe št.... z dne 7. 11. 2011 izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni. Da je vzrok invalidnosti bolezen v zadevi tudi ni sporno. V predsodnem postopku sta morebitno poslabšanje invalidnosti ugotavljali tako invalidska komisija prve stopnje dne 5. 11. 2018, kot tudi invalidska komisija druge stopnje dne 26. 2. 2019. Obe sta podali mnenji, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

10. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja invalidnosti, torej ali je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, za rešitev zadeve ni odločilno. Kot je bilo to že omenjeno, morata biti za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnjena oba pogoja, torej pogoj glede kategorije invalidnosti, kot je določen v 41. členu ZPIZ-2, kot tudi pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Če en od teh pogojev ni izpolnjen, ni mogoče pridobiti pravice do invalidske pokojnine.

11. V predmetni zadevi ni izpolnjen že pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe. Tožnik je rojen 27. 2. 1959. Tudi, če bi se mu I. kategorija invalidnosti priznala že od obdobja, ko je bil v I. kategorijo invalidnosti razvrščen v BIH, torej že z 20. 4. 2011, bi moral, upoštevaje 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2, dopolniti 10 let in 8 mesecev zavarovalne dobe (1/3 od 32 delovnih let - gre za obdobje od tožnikovega 20. leta starosti pa do nastanka invalidnosti), kar pa tožnik ne izpolnjuje. Tožnik je namreč dopolnil le 5 let 10 mesecev in 8 dni zavarovalne dobe.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila tožniku v Bosni in Hercegovini upoštevana doba 12 let 2 meseca in 12 dni, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik v BIH dopolnil 4 leta 6 mesecev in 23 dni zavarovalne dobe, kar je sporočil tudi bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja na predpisanem obrazcu. Je pa bila tožniku v BIH, za obdobje od 9. 5. 1992 do 5. 3. 1996, priznana posebna doba v dvojnem trajanju za čas služenja v oboroženih silah, skupaj tako 7 let 7 mesecev in 24 dni. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi razčiščevalo, ali gre za dobo, kot je le-ta opredeljena v 10. točki 1. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)3. Pravilno je zaključilo, da se posebna doba služenja v Oboroženih silah Republike Srbske po tujem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4, šteje v pokojninsko dobo in ne v zavarovalno dobo.

13. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi5 je pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do pokojnine mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti benificiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v BIH. Kot je to določeno v prvem odstavku 20. člena Sporazuma, ki ureja seštevanje zavarovalnih dob, se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev, seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. V spornem primeru to pomeni, da se upošteva zavarovalna doba dopolnjena v Republiki Sloveniji v trajanju 1 leto 3 mesece in 15 dni ter zavarovalna doba, kot je bila sporočena na obrazcu BIH/SI 205 s strani bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, in sicer v trajanju 4 leta 6 mesecev in 23 dni. Skupna zavarovalna doba sešteta po določbi prvega odstavka 20. člena Sporazuma tako znaša 5 let 10 mesecev in 8 dni, kar pa je premalo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj ni izpolnjen pogoj minimalne pokojninske dobe potrebne za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (42. člen ZPIZ-2).

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbe mednarodnih predpisov. Sodišče prve stopnje je namreč podrobno pojasnilo in tudi pravilno upoštevalo materialne predpise, bistvene za odločitev v predmetni zadevi. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede plačila odškodnine zaradi plačanih prispevkov v Sloveniji, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obstaja zakonska obveza za plačilo predpisanih prispevkov. V primeru, da pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni, pa ne obstaja podlaga za vrnitev prispevkov ali celo za plačilo odškodnine, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP/10/2008. 4 Zakon o penzijskom i invalidskom osiguranju (Službeni glasnik Republike Srbske, BR. 106/05 in nasl.). 5 Glej Psp 460/2015 z dne 4. 2. 2016.