Jedro

Subjektivni zakonski znak je v izreku pravnomočne sodbe torej opisan z besedami, da je obsojenec oškodovanki zato, da bi jo ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo. S tem je dovolj določno opisano, da je obsojenec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja oškodovanke.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 250,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 6088/2018 z dne 18. 1. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanko B. B. pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 6088/2018 z dne 26. 5. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka vložil obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, izpostavila stališča, ki jih je Vrhovno sodišče doslej zavzelo v novejši sodni praksi in bodo povzeta v nadaljevanju, ter na tej podlagi ocenila, da uveljavljane kršitve niso podane. Zato je predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

5.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

6.Kazenskopravni očitek obsojencu je, da je oškodovanki zato, da bi jo ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo, ko ji je zvil roko, jo z odprto dlanjo udaril v predel obraza in jo potegnil za lase, zaradi česar se je slednja počutila prestrašena.

7.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1, ker naj opis dejanja, kot se očita obsojencu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Bistvo navedb je v zatrjevanju, da v opisu ni konkretiziran namen ustrahovanja kot zakonski znak tega kaznivega dejanja. Vložnik meni, da izpodbijana sodba temelji na napačni razlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1, skladno s katerim je grdo ravnanje samostojno izvršitveno ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje, ne pa le sredstvo, s katerim se kaznivo dejanje lahko izvrši.

8.Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Kvalificirana oblika citiranega kaznivega dejanja po drugem odstavku istega člena je podana v primerih storitve tega dejanja (i) proti dvema ali več osebam, (ii) z grdim ravnanjem, (iii) z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom, ali (iv) na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Izvršitvena oblika, ki se v konkretnem primeru očita obsojencu, je z grdim ravnanjem.

9.Pred novelo KZ-1B je bilo grdo ravnanje ena od dveh alternativnih oblik izvršitve temeljne oblike kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah presodilo, da črtanje kaznivega ravnanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne pomeni dekriminacije takšnega ravnanja, saj je grdo ravnanje ostalo ena od izvršitvenih oblik drugih kaznivih dejanj, med drugimi tudi kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1B. Prav tako je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 19441/2012-54 z dne 27. 8. 2015, ki jo citira tudi vložnik in z njo izraža nestrinjanje, pojasnilo, da je grdo ravnanje kot (dotedanja) alternativna izvršitvena oblika ogrožanja varnosti po KZ-1 po (novem) drugem odstavku 135. člena KZ-1 uvrščeno med kvalificirane načine izvršitve kaznivega dejanja grožnje, z enako kaznijo kot do tedaj.

10.Nadalje je Vrhovno sodišče ustalilo stališče, da grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje in da pri takem ravnanju pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Ne gre torej za abstraktno ogrozitveno, pač pa poškodbeno kaznivo dejanje, pri čemer poškodbene posledice ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.

11.Glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril", zgolj dejstvo, da je bila z grdim ravnanjem storilca prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanke samo po sebi (še) ne zadostuje za uresničitev (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, saj mora biti tudi pri izvršitvi kaznivega dejanja grožnje z grdim ravnanjem podan posebni namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je tako podana le, če storilec izvrši dejanje z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, pač pa tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus).

12.Pritrditi je tako vložniku, da je prav posebni namen, ki ga zasleduje storilec, ločevalni element med obravnavanim kaznivim dejanjem in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1). Vendar obrazložitev okoliščin, na podlagi katerih sodišče sklepa na obsojenčev (direktni) naklep, skladno z ustaljeno sodno prakso, sodi v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se namreč striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.

13.V konkretni kazenski zadevi abstraktnemu opisu dejanja, da je obsojenec z oškodovanko grdo ravnal zato, da bi jo ustrahoval, sledi opis grdega ravnanja - zvijanje roke, udarec z odprto dlanjo v predel obraza in poteg za lase - za tem pa je še navedeno, da se je oškodovanka počutila prestrašeno. Subjektivni zakonski znak je v izreku pravnomočne sodbe torej opisan z besedami, da je obsojenec oškodovanki zato, da bi jo ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo. S tem je dovolj določno opisano, da je obsojenec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja oškodovanke. Konkretne in tehtne razloge o okoliščinah, na podlagi katerih sta presodili o obsojenčevem naklepu v smeri ustrahovanja oškodovanke je sodišče prve stopnje navedlo v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je pritrdilo v 13. točki obrazložitve sodbe. Sodišči sta ob tem izpostavili: (i) da je obsojenec oškodovanko želel ustrahovati zaradi spora v zvezi z njenim domnevnim prikrivanjem SMS sporočil na telefonu, katerega mu ni želela izročiti, in njegovega ljubosumja; (ii) da je obsojenec oškodovanki, po tem, ko ji je zvil roko in se je oškodovanka med prepirom umaknila na balkon, poslal SMS sporočilo, da ima sekundo časa, da pride nazaj noter in (iii) da je takoj, ko se je vrnila v stanovanje sledil obravnavan dogodek, ko je obsojenec udaril oškodovanko z dlanjo v predel obraza in jo potegnil za lase, kateremu je bil priča tudi njun otrok.

14.Opisano ravnanja so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšna, da predstavljajo neposredno uresničitev grožnje in dejanski poseg v telesno in duševno celovitost oškodovanke. Hkrati je na njihovi podlagi mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja in so bila pri oškodovanki objektivno sposobna povzročiti občutek prestrašenosti. V opisu so tako ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato vložnik z izrecnim nasprotovanjem (že ustaljeni) sodni praksi ne more uspeti. Presoja, da je bilo obravnavano ravnanje, storjeno v prepiru in v drugih, v obrazložitvi opisanih okoliščinah, usmerjeno v ustrahovanje oškodovanke, pri čemer predstavlja resno grožnjo, ki je bila pri oškodovanki objektivno sposobna povzročiti občutek prestrašenosti, je skladna z utrjeno sodno prakso.

15.Vložnik še navaja, da sodba nima zadostnih razlogov o obdolženčevem naklepu, s čimer uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je iz konkretnih navedb razbrati, da pogreša razloge o tem, za kaj opisano ravnanje pomeni napoved ali obljubo nečesa neprijetnega, hudega v prihodnosti. Vztraja pri stališču, da bi moralo biti obdolženčevo naklepno ravnanje dokazano ne samo glede grdega ravnanja kot posega v telesno in duševno celovitost oškodovanke, pač pa tudi glede grožnje v smislu obljube ali napovedi bodočih ravnanj z namenom oškodovanko ustrahovati ali vznemiriti. Glede na zgoraj predstavljeno (ustaljeno) sodno prakso je takšno stališče zmotno, razumne in prepričljive razloge o obsojenčevem naklepu pa je sodišče prve stopnje navedlo v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je pritrdilo v 13. točki obrazložitve sodbe. Kolikor vložnik z njimi ne soglaša in zatrjuje, da obsojenčeva ravnanja pri oškodovanki niso mogla povzročiti prestrašenosti, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15.Končno vložnik uveljavlja tudi kršitev 4. točke prvega odstavka 358. člena ZKP z navedbami, da v konkretnem primeru obstaja nesorazmernost med majhnim pomenom očitanega kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Pri tem izhaja iz stališča, da obravnavano ravnanje predstavlja le malo hujši prepir, vendar s temi trditvami v ničemer ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi narave kaznivega dejanja, storjenega z grdim ravnanjem, okoliščin izvršitve, ko naj bi obsojenec dejanje storil zaradi ljubosumja in v prisotnosti mladoletnega otroka, ter obsojenčevih osebnih okoliščin, ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za dejanje majhnega pomena (17. točka obrazložitve sodbe), čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (13. točka obrazložitve sodbe). Sodišči sta torej na podlagi skrbne presoje zavzeli jasno in razumno stališče, da ni nesorazmernosti med majhnim pomenom očitanega kaznivega dejanja ter posledicami izrečene (pogojne) obsodbe, vložnik pa skuša s svojimi navedbami zgolj uveljaviti drugačno videnje dejanskega stanja.

16.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7111 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

18.Za odločitev so glasovali sodniki Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok, Mitja Kozamernik in mag. Aleksander Karakaš.

1Prim.j sodbe VSRS I Ips 56/2009 z dne 9. 7. 2009, I Ips 196/2009 z dne 8. 10. 2009, I Ips 259/2009 z dne 25. 2. 2010.

2Prim. sodbo VSRS I Ips 46254/2010-123 z dne 13.11.2014.

3Sodba VSRS 19411/2012-54 z dne 27. 8. 2015.

4Glej npr. sodbi VSRS I Ips 40318/203 z dne 9. 7. 2015 in I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021.

5Prim. sodbo VSRS I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014.

6Sodba VSRS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015.

7Prim. sodbo VSRS I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017.

8Prim. sodbi VSRS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020 in I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, ki se nanašata prav na konkretizacijo subjektivnega elementa kaznivega dejanja grožnje z grdim ravnanjem po drugem odstavku 135. člena KZ-1; prim. tudi I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021 in številne druge.

9Prim. sodbo VSRS I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021.

10V tej zadevi opis kaznivega dejanja niti v abstraktnem in tudi ne v konkretnem delu ni vseboval očitka o namenu ustrahovanja ali vznemirjanja, saj je obsojencu očital zgolj to, da je pristopil do oškodovanke, jo stisnil za levo ramo ter desno nadlahet, oškodovanka ga je odrinila, obsojenec pa je ponovno pristopil do nje in jo trikrat udaril po vrhu glave, zaradi njegovega ravnanja pa je oškodovanka utrpela podplutbo v predelu levega ramena.