Jedro

Za začasni odvzem licence na podlagi 10. člena ZNPosr je bistveno, da nepremičninski posrednik ne opravi dopolnilnega usposabljanja v roku, kot mu je bil določen, navedena ugotovitev pa ni odvisna od dostave potrdila o udeležbi na izobraževanju.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku začasno odvzela licenco za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja št. ... ter ga začasno izbrisala iz imenika nepremičninskih posrednikov. V posledici izrečenega ukrepa je bil tožnik dolžan v roku 30 dni po dokončnosti odločbe deponirati izkaznico pri toženi stranki. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se je nepremičninski posrednik dolžan v skladi z določbo 8. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (Ur. list RS, št. 50/2006, 72/2006, ZNPosr) dopolnilno usposabljati vsakih 5 let oz. ob spremembi predpisov, katerih poznavanje se zahteva v sklopu strokovnega izpita za nepremičninskega posrednika. Glede na to, da je v mesecu juniju 2009 poteklo 5 let od začetka izvajanja strokovnih izpitov za pridobitev licence, je tožena stranka v Uradnem listu objavila javno povabilo za izbor izvajalcev izobraževanj in odredila, da se morajo dopolnilnega usposabljanja udeležiti vsi nepremičninski posredniki, ki so opravili strokovni izpit pred 1. 1. 2009. Nepremičninski posredniki, ki so opravili strokovni izpit v letu 2004, so bili dolžni strokovno usposabljanje opraviti do 31. 12. 2009. O opravljenem dopolnilnem usposabljanju so nato bili dolžni predložiti potrdilo o udeležbi in sicer v roku 8 dni od zaključenega usposabljanja. Tožena stranka je po uradni dolžnosti ugotovila, da je tožnik opravil strokovni izpit dne 21. 5. 2004, zato bi se moral v letu 2009 udeležiti dopolnilnega usposabljanja do 31. 12. 2009. Tožnik toženi stranki ni predložil potrdila o udeležbi na usposabljanju, prav tako se po podatkih, ki jih je tožena stranka pridobila od izbranih izobraževalnih ustanov, izobraževanja ni udeležil. Zaradi navedenega je tožena stranka v skladu z določbo 20. člena ZNPosr tožniku začasno odvzela licenco za opravljanje poslov posredovanja v prometu z nepremičninam in sicer do dne, ko bo izdana odločba o ponovni vzpostavitvi statusa nepremičninskega posrednika na podlagi dokazila, da je opravil dopolnilno usposabljanje.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izvedla javno povabilo za izbor izvajalcev izobraževanj za dopolnilno usposabljanje šele po poteku 5 let, ko bi tožnik moral opraviti dodatno usposabljanje. Tožena stranka sama navaja, da je tožnik pridobil licenco 21. 5. 2004, javno povabilo izvajalcem pa je tožena stranka podala šele dne 19. 6. 2009. S tem je dejansko onemogočila, da bi tožnik izpolnil svojo obveznost dopolnilnega usposabljanja v roku, kot ga določa 8. člen ZNPosr. Tudi odredilo, ki ga je na spletni strani objavila tožena stranka, ne more predstavljati pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Z izdajo odločbe je tožena stranka nedvomno posegla v pridobljene pravice tožnika. Možnost začasnega odvzema licence ZNPosr sicer omogoča, vendar pa je treba vsebino in način takšnega posega konkretizirati v podzakonskem aktu, ki ga pa odredilo ne more predstavljati, saj gre le za neko splošno objavo, ki ne more imeti pravnih posledic, kot so nastale z izdajo sporne odločbe. Tožnik tudi meni, da je postopek, ki ga je po uradni dolžnosti uvedla tožena stranka, preuranjen. Pravilnik o strokovnem izpitu, licencah in vodenju imenika nepremičninskih posrednikov določa, da mora nepremičninski posrednik predložiti dokazilo o opravljenem dopolnilnem usposabljanju najkasneje v 1 letu po preteku 5 let. Ker je tožena stranka zagotovila pogoje za dopolnilno usposabljanje šele najprej 19. 7. 2009, je po določbah Pravilnika tožnik bil dolžan predložiti dokazilo šele 19. 7. 2010. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter ponavlja razloge, navedene v izpodbijani odločbi. Tožnik je moral opraviti dopolnilno izobraževanje do 31. 12. 2009, ne glede na to, da je strokovni izpit za pridobitev licence opravil dne 21. 5. 2004. Dopolnilno usposabljanje tako tožniku ni bilo onemogočeno, nasprotno se tega ni udeležil, pa čeprav je bil k temu pozvan na način, kot ga določa predpis. V šestem odstavku 23. člena Pravilnika je določeno, da mora nepremičninski posrednik predložiti dokazilo o opravljenem dopolnilnem usposabljanju najkasneje v 1 letu po preteku 5 let od zadnjega dopolnilnega usposabljanja. Člen predpisuje obveznost nepremičninskega posrednika, ki se je že dopolnilno usposabljal, da mora v roku 1 leta po preteku 5 let od zadnjega dopolnilnega usposabljanja predložiti dokazilo o udeležbi na ponovnem dopolnilnem usposabljanju. S tem se ureja pravilo ponovljenega in ne prvega dopolnilnega usposabljanja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 8. člena ZNPosr se je nepremičninski posrednik dolžan dopolnilno usposabljati vsakih 5 let oz. ob spremembi predpisov, katerih poznavanje se zahteva v sklopu strokovnega izpita za nepremičninskega posrednika. Prav tako Pravilnik o strokovnem izpitu, licencah in vodenju imenika nepremičninskih posrednikov (Ur. list RS, št. 14/2004, v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da je udeležba nepremičninskega posrednika na dopolnilnem usposabljanju obvezna. V primeru neudeležbe na dopolnilnem usposabljanju v skladu z določbo 10. člena ZNPosr pristojno ministrstvo začasno odvzame licenco za opravljanje poslov posredovanja. Licenca se začasno odvzame do izpolnitve pogoja dopolnilnega usposabljanja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik opravil strokovni izpit za pridobitev licence za opravljanje poslov posredovanja v prometu z nepremičninami dne 21. 5. 2004 ter da je tožena stranka z obvestilom, objavljenim na njeni spletni strani, obvestila vse nepremičninske posrednike, da morajo tisti, ki so opravili strokovni izpit v letu 2004, opraviti dopolnilno izobraževanje najkasneje do 31. 12. 2009 ter da so dolžni dostaviti dokazilo o udeležbi v roku 8 dni od zaključenega usposabljanja. Ker je tožena stranka rok, v katerem je bil tožnik dolžan opraviti dopolnilno usposabljanje, določila 31. 12. 2009, je tožbeni ugovor, da je ministrstvo podalo javno povabilo izvajalcem izobraževanja šele 19. 6. 2009, nerelevanten, saj tožena stranka svoje odločitve ni oprla na ugotovitev, da je petletni rok tožniku potekel 21. 5. 2009. Tožena stranka je v postopku upoštevala, da je bil tožnik dolžan opraviti dopolnilno usposabljanje do 31. 12. 2009, torej je bil v njegovem primeru rok celo daljši od pet let. Da pa tožnik dopolnilnega izobraževanja do izteka navedenega roka ni opravil, v zadevi ni sporno, saj tožnik v tožbi tega ne zatrjuje, temveč le navaja, da rok za predložitev potrdila v času izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. Za začasni odvzem licence na podlagi 10. člena ZNPosr je bistveno, da nepremičninski posrednik ne opravi dopolnilnega usposabljanja v roku, kot mu je bil določen, navedena ugotovitev pa ni odvisna od dostave potrdila o udeležbi na izobraževanju. Tožniku tako ukrep začasnega odvzema licence ni bil izrečen, ker naj ne bi pravočasno dostavil potrdila, temveč ker se ni v roku udeležil dopolnilnega usposabljanja. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v njegove pridobljene pravice, saj samo obveznost dopolnilnega usposabljanja in roke določa zakon. Z obvestilom, ki ga je ministrstvo objavilo na svoji spletni strani, je le seznanilo zavezance kdo so izvajalci dopolnilnega usposabljanja ter do kdaj morajo opraviti usposabljanje, za katero je podana pravna podlaga v zakonu. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je v roku kot je to od njega zahtevala tožena stranka, opravil dopolnilno izobraževanje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ni sporno, je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.