Jedro

Toženec je tožniku pri odmeri invalidske pokojnine za odmero nadomestila za invalidnost pravilno upošteval le pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, saj bi se doba v BIH upoštevala le za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice, doba, dopolnjena v Nemčiji kot tretji državi, pa le v primeru, če niti s seštevanjem dob, dopolnjenih v Sloveniji in BIH, ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev dajatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 9. 2008 in št. ... z dne 28. 4. 2008 in se tožencu naloži izdajo nove odločbe o nadomestilu za invalidnost, pri čemer mora pri izračunu pokojninske dobe upoštevati delovno dobo tožnika v Nemčiji v obdobju od 2. 5. 1996 do 31. 3. 1997. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je v Sloveniji več kot 20 let, ima stalno prebivališče in meni, da bi se mu morala priznati celotna delovna doba, vključno z delovno dobo, prebito v BIH in v Nemčiji. Nadalje navaja, da je njegovim prijateljem, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, delovna doba tudi priznana. Opozarja na napako pri izračunu delovne dobe pri firmi R. ter da mu ni bila priznana delovna doba v podjetju A. od 7. 2. 1995 do 11. 6. 1995 ter v podjetju B. od 1. 10. 1995 do 21. 12. 1995. Meni, da je sodba napačna in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je materialno pravo napačno uporabilo, posledično je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. S tem so podane tudi bistvene kršitve pravdnega postopka. Na strani 6 sodbe sodišče navaja materialno podlago, ki utemeljuje sodbo, med drugim sporazume, ki jih je Republika Slovenija sklenila z Bosno in Hercegovino in Zvezno Republiko Nemčijo. Citira 21. člen sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter 2. odstavek 26. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o socialnem varstvu. Sklicuje se na obrazložitev na strani 7 sodbe in poudarja, da je tožnik delovno dobo v Nemčiji in BIH dosegel v letih 1995, 1996 in 1997, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Zato se tožniku pri ugotavljanju osnove za invalidsko pokojnino v zvezi s citiranim 4. odstavkom 187. člena ZPIZ-1 in obema sporazumoma upošteva le dopolnjena doba v Sloveniji v trajanju 12 let, 7 mesecev in 23 dni. Meni, da je razlogovanje sodišča napačno. Delovno dobo je tožnik v Nemčiji in BIH dosegel pred uveljavitvijo sporazumov, zato navedena določila le-teh, ki določajo, da se upoštevajo le leta dopolnjena v Republiki Sloveniji, ne morejo veljati. Vsekakor pa kot materialna podlaga za izdajo sodbe ne more biti upoštevan sporazum, sklenjen z BIH, ki je stopil v veljavo 16. 4. 2008. Tožnik je po odločbi z dne 7. 6. 2007 delovni invalid III. kategorije. Z odločbo z dne 28. 4. 2008 pa je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 14. 5. 2007. Na dan 7. 6. 2007 sporazum med Republiko Slovenijo in BIH še ni obstajal in ga zato sodišče tudi ne more uporabiti kot pravno podlago.

V odgovoru na pritožbo toženec vztraja pri svojih navedbah in ponovno navaja, da pri odmeri dajatev ni možno upoštevati dobe, dopolnjene pri tujih nosilcih zavarovanja, ki se šteje kot takoimenovana tuja pokojninska doba. Glede navedb o neobstoju sporazuma z BIH pred letom 2008 pa navaja, da to v dani zadevi ne spreminja dejstva, da doba, dopolnjena v BIH, ne more vplivati na odmero kratkoročne invalidske dajatve na podlagi preostale delovne zmožnosti pri tožencu. Sporazumi o socialni varnosti urejajo zgolj vprašanja pravic v zvezi z izgubljeno delovno zmožnostjo in še to se zavarovalne dobe seštevajo zgolj glede vprašanja izpolnjevanja pogojev, tuja pokojninska doba pa ne vpliva na odmero. Pri tožniku tudi ne gre za primer izgubljene delovne zmožnosti. Neutemeljena je pritožba ter materialnopravno v celoti zmotno stališče tožnika, da bi se pri odmeri nadomestila morala upoštevati tudi doba, dopolnjena v Nemčiji in BIH, ker takšne navedbe tožnika nimajo podlage v materialnem pravu. Dodatno poudarja, da je v pritožbi zatrjevano obdobje v zvezi z zaposlitvijo v podjetju R. pritožbena novota in tudi sicer je bilo pri odmeri nadomestila upoštevano obdobje od 1. 6. 2004 do 31. 8. 2004. Da je to obdobje bilo upoštevano, je razvidno iz priloge prvostopne odločbe o pokojninski dobi, ki je v upravnem spisu. Glede dobe v podjetjih v BIH in sicer v letu 1995 pa toženec navaja kot doslej in sicer, da takšne dobe ni mogoče upoštevati pri odmeri nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in do kršitev, ki jih očita pritožba.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št.... z dne 8. 9. 2008 ter prvostopno odločbo št.... z dne 28. 4. 2008 in sicer v delu, ki se nanaša na višino nadomestila za invalidnost. Tožnik se namreč ni strinjal, da mu je toženec z izpodbijanima odločbama priznal nadomestilo za invalidnost v znesku 166,79 EUR na mesec od 14. 5. 2007 dalje. Vztrajal je, da se mu pri izračunu invalidske pokojnine upošteva poleg pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, še doba prebita v Nemčiji in BIH.

Takšen tožbeni zahtevek ter odpravo izpodbijanih odločb, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožnika z odločbo št. ... z dne 7. 6. 2007 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez dela na višini, telesno lažje delo, pri katerem rokuje z bremeni do 5 kg s polnim delovnim časom od 14. 5. 2007 dalje. Nadalje med strankami ni sporno, da tožnik na dan nastanka invalidnosti 14. 5. 2007 ni bil vključen v obvezno zavarovanje in da se je v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Po 3. odstavku 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, v primeru, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, nadomestilo za invalidnost odmeri v primerih iz 1. alineje 1. odstavka tega člena, to je v primeru, ko ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na citirano določbo je torej osnova za izračun nadomestila za invalidnost invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka invalidnosti. Invalidska pokojnina se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (72. člen ZPIZ-1). Torej se enako, kot je določeno v 1. in 2. odstavku 39. člena ZPIZ-1, invalidska pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Višina odstotka za odmero invalidske pokojnine se določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe (200. in 201. člen zakona). Način vštevanja zavarovalne dobe je določen v 187. členu ZPIZ-1 in sicer je v 2. odstavku te določbe določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. V Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008, v nadaljevanju sporazum), ki je stopil v veljavo 16. 4. 2008, je v 20. členu določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. V konkretnem primeru pomeni, da se glede upoštevanja zavarovalne dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji, upošteva slovenska zakonodaja oziroma ZPIZ-1. V 2. odstavku 20. člena sporazuma pa je izrecno določeno, če z uporabo 1. odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Pomeni, da se zavarovalna doba, dopolnjena v tretjih državah, upošteva le v primeru, če niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, niti s seštevanjem dob obeh pogodbenic na način, kot je določeno v 1. odstavku 20. člena sporazuma. V 1. odstavku 20. člena sporazuma se seštevanje dob obeh pogodbenic nanaša le na ugotavljanje pogojev za priznanje dajatve, sama dajatev pa se prizna in odmeri z upoštevanjem zakonodaje, ki velja zanj. V 21. členu sporazuma je namreč določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji. Glede na takšno pravno ureditev je toženec pravilno pri odmeri invalidske pokojnine upošteval le pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Doba v BIH bi se tožniku upoštevala le za ugotavljanje pogojev (1. odstavek 20. člena), doba, dopolnjena v Nemčiji kot tretji državi pa le v primeru, če niti s seštevanjem dob, dopolnjenih v Sloveniji in BIH, ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev dajatve. V vsakem primeru pa bi se invalidska pokojnina odmerila na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, bodisi kot samostojna dajatev, ali kot sorazmerni del. Za konkretni primer je pomembno tudi, da je v 1. odstavku 20. člena sporazuma določeno, da zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo, določa, v kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba. Za tožnika, ki ni slovenski državljan, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, glede upoštevanja zavarovalne dobe, pravilno upoštevalo določbo 187. člena ZPIZ-1. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje in pred tem toženec, moralo upoštevati celotno pokojninsko dobo, prebito v Sloveniji, BIH in Nemčiji. Prav tako pa je zmotno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno kot pravno podlago upoštevalo ZPIZ-1 in sporazum. Bistveno je, da je v letu 2007, ko je tožnik postal delovni invalid III. kategorije invalidnosti, že veljal ZPIZ-1 in določba 187. člena.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.