Jedro

Pri tožničinem delu so bili v času sklenjenih avtorskih pogodb podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR (tožnica je delo za toženo stranko opravljala polni delovni čas; vsako odsotnost je morala javiti nadrejenemu delavcu; za dopust je morala pridobiti dovoljenje nadrejenega; delo je opravljala po navodilih tožene stranke; za delo pri toženi stranki je prejela redno mesečno plačo). Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.

Tožnica je pri toženi stranki zahtevala odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, to je priznanje obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka na zahtevo ni odgovorila. Tožnica je nato pravočasno, v roku 30 dni, zahtevala sodno varstvo pri pristojnem sodišču (prvi in drugi odst. 204. člen ZDR).

Razmerje med strankama, za katerega je bilo ugotovljeno, da ima vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi. Ker stranki po tem datumu nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenita tako, da glasita: „1. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med toženo stranko in tožnico v času od 1. 12. 2007 do 21. 12. 2012. 2. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 8 dni za čas od 8. 1. 2008 do 21. 12. 2012 prijaviti v delovno razmerje za nedoločen čas in ji za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.203,27 EUR bruto (za januar 2008 sorazmerni del plače od 8. 1. do 31. 1. 2008 ter za december 2012 sorazmerni del za čas od 1. 12. 2012 do 21. 12. 2012), od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske, znižane za neto zneske, ki jih je tožena stranka izplačala tožnici v navedenem obdobju kot avtorski honorar, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, od neto razlik plač za čas od december 2010 do december 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati na račun stroškov za prevoz na delo znesek 1.352,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici na račun zapadlega in neplačanega regresa za letni dopust obračunati bruto zneske: - za leto 2008 v višini 665,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2010 dalje do plačila; - za leto 2009 v višini 686,00 EUR, od tega zneska plačati dohodnino in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2010 dalje do plačila; - za leto 2010 v višini 734,15 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; - za leto 2011 v višini 748,10 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; - za leto 2012 v višini 763,06 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila.

5. V presežku, ko tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 21. 12. 2012 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter jo prijaviti v delovno razmerje za nedoločen čas po 21. 12. 2012 ter ji obračunati mesečno plačo v višini 1.203,27 EUR bruto, se tožbeni zahtevek zavrne.“

6. „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.527,03 EUR v roku 15 dni, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko od 1. 12. 2007 dalje, razen za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto urejevalec vsebin, šifra delovnega mesta po aktu o sistemizaciji tožene stranke je ... in je uvrščeno v 5. tarifni razred, z osnovno bruto plačo 1.203,27 EUR (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 8. 1. 2008 do 30. 6. 2013 prijaviti v delovno razmerje za nedoločen čas in ji za čas od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2013 obračunati mesečno plačo v višini 1.203,27 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec in za čas od 1. 3. 2013 do 30. 6. 2013 obračunati mesečno plačo v višini 1.203,27 EUR bruto, odvesti davke in prispevke in izplačati neto plačo zmanjšano za prejete neto prejemke pri naročniku A. d.o.o., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 obračunati mesečno plačo v višini 1.203,27 EUR bruto, zmanjšano za obračunano mesečno bruto plačo v višini 783,66 EUR pri delodajalcu A. d.o.o., odvesti davke in prispevke in izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati plače v višini 1.203,27 EUR bruto mesečno za čas od 8. 1. 2008 do 31. 12. 2012 (za januar 2008 le sorazmerni del za čas od 8. 1. do 31. 1. 2008) od tega odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske znižane z neto zneski, ki jih je tožena stranka tožnici že izplačala kot avtorske honorarje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlik, ki se nanašajo na plače za čas od decembra 2010 do decembra 2012 (IV. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici izplačati stroške za prevoz na delo v znesku 1.452,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 do plačila (V. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici na račun zapadlega in neplačanega regresa za letni dopust obračunati bruto zneske: - za leto 2008 v višini 665,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila; - za leto 2009 v višini 686,00 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila; - za leto 2010 v višini 734,15 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; - za leto 2011 v višini 748,10 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; - za leto 2012 v višini 763,06 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (VI. točka izreka).

Zavrnilo pa je zahtevek tožnice, da obstoji delovno razmerje tožnice pri toženi stranki, za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013; - prijavo v delovno razmerje za čas od 1. 12. 2007 do 7. 1. 2008 in od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 ter izplačilo mesečne plače v višini 1.203,27 EUR bruto za čas od 1. 1. 2013 dalje brez odvoda davkov in prispevkov in brez upoštevanja prejetih neto izplačil za čas od 1. 3. 2013 do 30. 6. 2013 ter obračunanih plač v višini 783,66 EUR bruto mesečno za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013; - izplačilo še neizplačane plače za december 2007 in sorazmerni del plače za januar 2008 za čas od 1. 1. 2008 do 7. 1. 2008; - izplačilo zakonskih zamudnih obrestmi od neto razlik v plači od vključno plačo za december 2007 do plače za november 2010; - stroške prevoza na delo v višini 658,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila; - obračun regresa za letni dopust za leto 2007 v višini 617,59 EUR bruto, odvod akontacije dohodnine in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje do plačila (VII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ko je tožnica zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, za delovno mesto urejevalec vsebin, šifra delovnega mesta po aktu o sistemizaciji tožene stranke ..., ki je uvrščeno v 5. tarifni razred, z osnovno bruto plačo 1.203,27 EUR (VIII. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna plačati stroške v znesku 838,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IX. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče o povračilu stroškov postopka odločilo na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je na zadnjem naroku za glavno obravnavo pravočasno priglasila stroške glede na sporno vrednost v višini 28.252,82 EUR. V individualnih delovnih sporih, v zvezi s ponavljajočimi dajatvami, se vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče je kot sporno vrednost upoštevalo znesek 7.219,60 EUR, čeprav je dejansko sporna vrednost 28.252,82 EUR. Sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je izračunalo znesek sporne vrednosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor pa je sodišče vrednost spornega predmeta določilo v skladu z 2. odstavkom 24. člena ZOdvT, pa tožnica iz previdnost poudarja, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Tožnica je v konkretnem primeru postavila ugotovitveni zahtevek, vendar pa nikakor ne gre spregledati, da se pretežni del zahtevka tožnice nanaša na reintegracijski zahtevek in pa predvsem dajatveni zahtevek. Glede na navedeno je potrebno za vrednost spornega predmeta uporabiti določbo 1. odstavka 24. člena ZOdvT, tožnici pa priznati pravilno priglašene pravdne stroške v znesku 1.527,03 EUR. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Zoper navedeno sodbo in sklep v I., II., III., IV., V., VI. in IX. točki izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom in 8., 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožnici naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka in je dosodilo drugače in predvsem več, kot je tožnica zahtevala. Iz samega zahtevka je razvidno, da je tožnica zahtevala razliko med prejetimi avtorskimi honorarji in plačo, ki bi ji pripadala po pogodbi, na to razliko pa plačilo davkov in prispevkov. To pomeni, da je zahtevala obračun bruto zneska od zneskov, ki jih je sama v primarnem zahtevku postavila. Sodišče pa je zahtevek popolnoma preoblikovalo, ob tem pa v tem delu ni jasno, kaj je zavrnilo. Ker je sodišče skladno z določbo 2. člena ZPP dolžno odločati v okviru postavljenega zahtevka, je tak poseg v korist tožnice nedopusten in pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prav tako sodišče pri odločitvi o plačilu regresa za letni dopust ni upoštevalo ugovora zastaranja v zvezi s tekom zakonskim zamudnim obresti, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je priča B.B. izpovedal, da je tožnica delala v povprečju 10 do 12 dni mesečno in je dopustil možnost, da je v poletnem času, ko je bilo več dopustov, delala tudi 20 ali 28 dni, kar pa ni res. Iz 29. strani prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 9. 12. 2013 namreč izhaja, da je B.B. na vprašanje pooblaščenke, če kaj ve o tem, koliko je tožnica dejansko delala, izrecno odgovoril: „C.C. je delala tako v popoldanskem kot dopoldanskem času, kadar smo rabili kakšna dežurstva zaradi tega, ker je bilo premalo zaposlenih, kot tudi za vikende, da bi pa delala 20 ali 28 dni pa oporekam, kar se vidi iz samih izplačil.“ Na podlagi navedenega je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu in sicer, kolikokrat je tožnica dejansko delala pri toženi stranki, nasprotje o tem, kar navaja prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi o vsebini zaslišanja B.B. in prepisom zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 9. 12. 2013. Tudi sicer je sodišče v celoti sledilo izpovedi C.C., čeprav je bila ta celo v nasprotju z njenimi navedbami v tožbi in vlogah. Sodišče je sicer iz izvedenih dokazov napravilo sklep, vendar je ta neprepričljiv, saj je v nasprotju z višino plačil, ki jih je za svoje delo prejela tožnica. Če bi tožnica resnično delala tolikšno število ur in vsak dan, kot je zatrjevala, bi bila plačila avtorskih honorarjev neprimerno nizka, kar pa pri toženi stranki niso bila. Nasprotno, pri toženi stranki vsi radi delajo na podlagi avtorskih pogodb, ker so dobro plačani. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila dolžna vložiti tožbe ali vsaj zahteve za sodno varstvo glede posamezne pogodbe in uveljavljati obstoj delovnega razmerja glede vsake posamezne pogodbe. Če bi namreč sodelovanje s tožnico bilo delovno razmerje, bi tožnica tako tožbo nedvomno vložila že prej. Tako pa je tožnica želela delati v obliki sodelovanja, kot ga je soglasno dogovorila s toženo stranko oziroma njenimi predniki, ker je bilo to v njenem interesu. Tožnica je kršila načelo vestnosti in poštenja in tega, kljub ugovoru tožene stranke, sodišče sploh ni raziskalo in se do tega ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je pri toženi stranki prišlo do organizacijskih sprememb in fizične selitve v druge prostore, tožena stranka v času postopka ni razpolagala z nobeno listino, ki bi se nanašalo na delo tožnice za pet let nazaj. Priče pa tudi ne morejo na pamet potrditi točnega števila oddelanih ur za neko zunanjo pogodbeno delavko, ki ni bila dolžna voditi evidence delovnega časa. Dejstvo je, da je tožnica prejela plačilo za delo na podlagi objavljenih cenikov, s katerimi je bila vsakokrat ob podpisu pogodbe tudi seznanjena. Tožničino delo tudi nikoli ni bilo v celoti delo nekega delovnega mesta, temveč je opravljala različne stvari, kot je to opisala tudi ob zaslišanju. Tožena stranka opozarja, da bo zaradi krivega pričanja, ker je tožnica nepošteno uveljavljala svoje pravice v postopku, morala uveljavljati svojo pravico v kazenskem postopku. Tožena stranka ves čas postopka ni imela na razpolago ničesar drugega kot plačila, ki jih je tožnica prejela in je pri toženi stranki potrebno upoštevati specifiko in razne reorganizacije. Tožena stranka je bila v letu 2007 D. d.o.o. in se je v marcu 2007 integrirala v E. d.d., nato se je 1. 1. 2008 del uredništva E. d.d. preoblikoval v F., ta pa se je priključil v G. d.o.o. in se ponovno z novo reorganizacijo preimenoval v H. d.o.o.. Tožena stranka je šele po zaključku obravnave in po izvedenem zaslišanju tožnice našla njena lastna poročila, ki jih je sama izstavljala skladno s pogodbo o avtorskem delu in ki njeno pričanje in uveljavljanje zahtevka na priznanje delovnega razmerja izkazujejo kot neverodostojno. Tožnica je v poročilu sama navedla seznam ur, v katerih je v letih 2008 in 2009 obdelovala novice I. in izdelala nekaj samostojnih avtorskih del, bodisi fotografij, avtorskih člankov ali prevodov. Tožnica je bila sicer prisotna v prostorih tožene stranke, kar potrjujejo tudi poročila, vendar to ne pomeni, da je tožnica morala biti prisotna. V tem času je tožnica izdelala avtorske članke in notirala posamezne novice ali opravila kakšne lažje prevode. Glede na navedeno je popolnoma neprimerno, da bi se tožnici za navedena leta priznal obstoj delovnega razmerja in povrnitev potnih stroškov ter regres za letni dopust. Pri tem je tudi izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče toženi stranki naložilo, da sprejme tožnico na delo, pri tem pa tožničin zahtevek na sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrglo. Kako naj tožena stranka upošteva tako sodbo, ni jasno. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo o stroških postopka, saj je šlo v konkretnem individualnem delovnem sporu za spor o obstoju delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Vrednosti spora v višini 28.252,82 EUR, ki ga navaja tožnica je napačna, saj tožnica ne upošteva dejstva, da gre v konkretnem primeru predvsem za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi. V odgovoru je navajala, da je tožena stranka šele v pritožbi predložila domnevna poročila o delu tožnice za leto 2008 in 2009, kar pa je nedopustno, saj pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti dokazov do prvega naroka za glavno obravnavo, torej če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Zato je tožena stranka s predložitvijo teh dokazov oziroma teh listin prekludirana. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče v izreku sodbe razsodilo v nasprotju z 2. členom ZPP. Sodišče je dejansko razsodilo v okviru tožbenega zahtevka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa delno.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi in izpodbijanem delu sklepa ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba in sklep vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče je ustrezno obrazložilo glede delovnega procesa pri toženi stranki in zakaj verjame tožnici, da je delo, ki ga je opravljala pri toženi stranki imelo vse elemente delovnega razmerja. Na podlagi zaslišanja prič B.B., J.J., K.K. in L.L. je sodišče pravilno zaključilo, da je delo tožnice obsegalo spremljanje aktualnega dogajanja pri nas in v tujini, spremljanje agencijskih novic, pridobivanje informacij (na primer od policije), obdelovanje novic, tekstov in fotografij ter urejanje naslovne spletne strani tožene stranke. V pritožbi tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče B.B., da je tožnica delala tudi 20 oziroma 28 dni, saj tega priča ni izpovedala, vendar navedeno ni bilo odločilno dejstvo za odločitev v sporni zadevi. Sodišče je namreč zaključilo, da je tožnica bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, glede na to, da je v obdobju od decembra 2007 do decembra 2012 ves čas delala v prostorih tožene stranke v desku, kar pomeni, da je spremljala dneva dogajanja, predelovala novice in jih vnašala na spletno stran tožene stranke. Kasneje je poleg tega urejala naslovno spletno stran tožene stranke. Tožnica je delo opravljala po urniku, ki ga je sestavila tožena stranka. Kot je izpovedala tožnica in sta potrdili tudi priči B.B. in J.J., je bila na urnik vezana in je morala prihajati na delo takrat, ko je bila napisana na urniku. Prav tako je morala opravljati dežurstva, sicer pa je lahko delo opravljala tudi doma. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica delo opravljala redno in kontinuirano, po urniku tožene stranke in sicer 15 do 20 dni mesečno. M.M. in nadrejeni delavec tožnice N.N. sta izpovedala, da je tožnica v povprečju opravljala delo v prostorih tožene stranke 15 do 20 dni mesečno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je povprečno število delovnih dni na mesec 20 do 21 (odvisno od posameznega meseca), tožnica pa je delo opravljala v prostorih tožene stranke 15 do 20 dni z rednim 8-urnim delavnikom, občasno tudi več, ter da je delala tudi doma (v povprečju 4 do 5 dni). Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica delo za toženo stranko opravljala polni delovni čas. Tožnica je morala vsako odsotnost javiti nadrejenemu delavcu ter M.M., poleg tega je morala za dopust pridobiti dovoljenje nadrejenega. Tožnica je prav tako delo opravljala po navodilih tožene stranke in sicer nadrejenih B.B., J.J., O.O., P.P. in R.R.. Za delo pri toženi stranki pa je tožnica prejela tudi redno mesečno plačo, kot je razvidno iz TRR izpiskov tožnice. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče sledilo le izpovedi tožnice in ni upoštevalo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka.

Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v 2. odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi s 20. členom tega zakona, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz 4. odstavka 15. člena ZDR izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s številnimi avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri tožničinem delu, v času sklenjenih avtorskih pogodb, podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. Pri tem za nastanek delovnega razmerja ni bistveno, kot zmotno meni pritožba, da tožena stranka ni soglašala s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in da se je tožnica strinjala z avtorskimi pogodbami, ker jih je podpisala in jih ni izpodbijala v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, zato ni bistvena trditev tožene stranke, da je bila prava volja strank sklenitev avtorske pogodbe in ne pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim izrazom (če sploh) sta stranki poimenovali njuno razmerje. ZDR v 16. členu izpostavlja zakonsko domnevo o obstoju delovnega razmerja in s tem pogodbe o zaposlitvi, če so podani elementi delovnega razmerja tudi v primeru spora o obstoju takšne pogodbe oziroma nesoglasja volj za sklenitev le-te. Hkrati pa ZDR v 2. odstavku 11. člena ob teh pogojih izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi drugih pogodb civilnega prava. Odločilna je vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja, ki jo je potrebno zato natančno in čim bolj objektivno ugotoviti, in šele nato iz vsebine sklepati na obstoj ali neobstoj elementov delovnega razmerja v celotnem obdobju.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zlasti pomembno poudariti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj se delovna razmerja od ostalih pravnih razmerij razlikujejo predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela (sodba VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011, sodba VIII Ips 857/2013 z dne 17. 12. 2013). Pravica dajanja navodil s strani delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas trajanja in kraj dejavnosti. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Poleg tega lahko na obstoj delovnega razmerja kažejo tudi drugi indici, na primer: zagotavljanje pripomočkov za delo s strani tožene stranke ter dejstvo, da se delo opravlja v okviru določenega delovnega časa v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka (14. točka 339. člena ZPP) s tem, ko je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja, hkrati pa zavrglo tožbo tožnice v delu, ko je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je s sodno odločbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja s pravicami, ki izvirajo iz delovnega razmerja, zato tožnica ni imela pravne koristi za postavljen zahtevek (izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi) in je zato sodišče prve stopnje pravilno v tem delu tožbo zavrglo (1. odstavek 274. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi morala tožnica tožbo vložiti takoj, ko je podpisala posamezne avtorske pogodbe in se z njimi ni strinjala. Stališče sodne prakse je jasno, da dokler razmerje, ki bi naj imelo značilnosti delovnega razmerja še traja, lahko delavec po postopku predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR zahteval od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa je delovno razmerje že prenehalo mora delavec sodno varstvo uveljavljati v roku določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR, torej najkasneje v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitve (tako je odločilo VS RS s sklepom VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011 in sklepom VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013). Tožnica je dne 10. 12. 2012 pri toženi stranki zahtevala odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in sicer je zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi, na katero tožena stranka ni odgovorila. Tožnica je nato v roku 30 dni zahtevala sodno varstvo pri pristojnem sodišču (tožbo je vložila 9. 1. 2013). Glede na navedeno je tožnica pravočasno uveljavljala sodno varstvo. Okoliščina, da je tožnica podpisala podjemne pogodbe in da je delo opravljala na podlagi teh pogodb, ne pomeni ovire za uveljavljanje obstoja elementov delovnega razmerja.

Stranka v postopku na pritožbeni stopnji ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, saj navedeno pomeni pritožbeno novoto, ki pa skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni dovoljena. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo trditev tožene stranke, da je tožnica sama vodila evidenco prisotnosti na delu, iz katere je za leti 2008 in 2009 razvidno, da tožnica ni bila prisotna na delu cel mesec.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka ter dosodilo tožnici več kot je zahtevala, s tem, ko je upoštevalo bruto zneske, od katerih je delodajalec dolžan odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če tožnica v zahtevku ni izrecno navedla tudi obračuna akontacije dohodnine in prispevkov, sodišče pa je odločilo tudi o tem, to ne predstavlja prekoračitve zahtevka. Povsem jasno je, da mora delodajalec ob izplačilu plač in nekaterih drugih prejemkov iz delovnega razmerja za delavce obračunati in izplačati akontacije dohodnine in prispevke. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni odločilo mimo oziroma preko zahtevka.

Dejansko pa je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve spregledalo, da le na podlagi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnici po 21. 12. 2012, ko ji je prenehalo pogodbeno razmerje, ker s tožnico niso ponovno sklenili podjemne pogodbe, na podlagi katere je tožnica uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ni moglo priznati delovnega razmerja za nedoločen čas in posledično odločiti o reintegraciji ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja tudi po 21. 12. 2012. Navedeno pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica tožbo vložila pri naslovnem sodišču 9. 1. 2013, predhodno pa je pri delodajalcu uveljavljala ugotovitev nezakonitega sklepanja pogodb o delu oziroma ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ob ugotovitvi elementa delovnega razmerja je bilo tudi ugotovljeno, da je razmerje med strankama, za katero je bilo ugotovljeno, da ima vse elemente delovnega razmerja, prenehalo s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi, tj. 21. 12. 2012. Ker stranki po tem datumu nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Če bi torej tožnica želela doseči pravice iz delovnega razmerja tudi po 21. 12. 2012, bi morala uveljavljati in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014). Vrhovno sodišče RS je v navedeni odločbi zapisalo, da mora tudi v primeru, če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja šele potem, ko je razmerje, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja prenehalo, zahtevati ne le ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja oziroma smiselno enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012, VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice od 1. 12. 2007 do 21. 12. 2012, tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja v obdobju od 8. 1. 2008 do 21. 12. 2012, v presežku pa je zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 21. 12. 2012 ter pozivu na delu in izročitev pogodbe o zaposlitvi, priznanju pravic iz delovnega razmerja po 21. 6. 2012 pa zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati, da zakonske zamudne obresti zastarajo v treh letih. Terjatve od občasnih dajatev, med katere spadajo tudi obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, kot je to določeno v 347. členu OZ. Tožena stranka se je ves čas postopka sklicevala na zastaranje obrestne terjatve zapadle pred 9. 1. 2010. Glede na to, da je tožnica tožbo vložila 9. 1. 2013, so zastarale zakonske zamudne obresti za čas pred 9. 1. 2010. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. alinei VI. točke izreka spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 665,00 EUR tečejo od 9. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 686,00 EUR od 9. 1. 2010 do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od zneska 665,00 EUR od 2. 7. 2008 do 8. 1. 2010 in od zneska 686,00 EUR od 2. 7. 2009 do 8. 1. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka, ker je kot sporno vrednost upoštevalo znesek 7.219,60 EUR, moralo pa bi upoštevati vrednost spora v višini 28.252,82 EUR. Zakon o odvetniški tarifi v 1. odstavku 24. člena določa, da se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi terjatvami (zahtevek za plačilo razlik v plači in plačilo regresa za letni dopust je vsekakor tak zahtevek) se vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih terjatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska terjatev, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da kot vrednost spora ne bi upoštevalo zneska, ki ga je tožnica navedla v tožbi. Z vrednostjo spora se je očitno tožena stranka strinjala, saj ga je navedla v vseh svojih vlogah. Po 2. odstavku 24. člena ZOdvT je za določitev vrednosti predmeta za spor, kot je obravnavani, potrebno upoštevati, da je šlo za spor o obstoju delovnega razmerja, kjer se vrednost spora določi v znesku zadnjih šestih bruto plač, ki so bile stranki izplačane pred nastankom nagrade in seštevek vtoževanih razlik v plači ter drugih denarnih zahtevkov. Zato bi sodišče pri odmeri postopka dejansko moralo upoštevati seštevek denarnih zahtevkov, kot tudi, da gre za zahtevek o obstoju delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici zvišalo z zneska 838,75 EUR na znesek 1.527,03 EUR.

V skladu z 2. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeli se le do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in sicer tožnica je uspela s pritožbo glede plačila stroškov postopka, tožena stranka pa je uspela s pritožbo glede teka zakonskih zamudnih obresti in datuma prenehanja delovnega razmerja. Stroške odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka prav tako nosi tožena stranka sama, kot tudi tožnica za podan odgovor na pritožbo, saj z njima nista bistveno prispevali k odločitvi (155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.