Jedro

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.

Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža na 1.054,68 EUR.

II.V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR z obrestmi od 6. 5. 2023 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska odškodnine 8.400,28 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Dopustilo je spremembo tožbe (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 1.300,87 EUR stroškov postopka z obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo 26 % sodne takse (V. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in sklepa (II. in IV. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča o nedokazani premoženjski škodi. Toženka je pogodbeno odškodninsko odgovorna zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotoviti delavcu pravico do počitka. Za razliko od sporov, ki so potekali v zvezi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka na vojaških misijah v tujini, je tožnik temeljil tožbeni zahtevek na kršitvi pravice do počitka, kar ga upravičuje do nadomestila zaradi kršitve pravice iz delovnega razmerja. O tem sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Četudi ZDR-1 in Direktiva 2003/88/ES izrecno ne določata pravice do nadomestila za neizrabljen počitek, to ne pomeni, da delavec, ki mu je bila pravica do počitka kršena, nima pravice do odškodnine v obliki nadomestila plače (v zvezi s tem se sklicuje na sodbi VIII Ips 42/2019, C-214/16). V zadevi C‑429/09 je sprejeto stališče, da mora biti odškodnina za škodo enaka nastali škodi, tako da se delavcu prizna bodisi dodatni prosti čas bodisi denarno nadomestilo. Neizrabljenega počitka, ki ima ekonomsko vrednost, tožnik ne more koristiti za nazaj, zato je iz tega naslova upravičen do nadomestila plače. Prejemal je fiksno plačo z dodatki, in sicer ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Ne drži, da je plačilo že prejel, plačani so mu bili le dodatki, pri čemer izpostavlja primer plače za maj 2018, za katerega naj bi mu toženka, glede na to, da je opravil več ur dela kot izhaja iz plačilnih list, plačala premalo ur. Zmoten je zaključek sodišča, da toženka ni bila neupravičeno obogatena s storitvijo, ki jo je opravil v času, ko bi moral imeti počitek. Toženka mu je namesto počitka odredila koriščenje kompenzacijskih ur. Sodišče je napačno odločilo o stroških postopka: ni upoštevan uspeh strank ločeno po temelju in po višini; ni upoštevano, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za nepremoženjsko škodo; vse vloge toženke niso bile potrebne za postopek; napačen je izračun materialnih stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev 111. in 269. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo prepozni vlogi tožnika z dne 9. 9. 2023 in 13. 2. 2024. Ta kršitev, skupaj z upoštevanjem prepoznih tožnikovih dokazov in neupoštevanjem umika toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje A. A., vzbuja občutek pristranskosti sodišča. To je tudi dopustilo informativni dokaz, saj je nepravilno štelo, da tožnik lahko na podlagi 227. člena ZPP od toženke zahteva predložitev evidenc delovnega časa. Ker sodišče ni izdalo sklepa v smislu 227. člena ZPP, temveč je toženko med pripravami na glavno obravnavo le pozvalo k predložitvi evidenc, ta ni vedela, na kateri pravni podlagi temelji poziv. Sodišče ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke, ni presojalo teže in intenzivnosti zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic oziroma duševnih bolečin tožnika ter se ni opredelilo do višine odškodnine. Napačno je štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbami 156. člena ZDR-1, Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso; stališče, da je minimalno trajanje 35 ur, je zmotno. Ker je napačno štelo, da bi toženka morala v 14-dnevnem obdobju zagotoviti tožniku 70 ur neprekinjenega počitka (dvakrat 24 ur in dvakrat 11 ur) in da čas izravnave ur delovnega časa ne predstavlja počitka, je zmotno ugotovilo obseg škode. Število kršitev pravice do počitka je bistveno manjše od obsega, ki ga je sodišče ugotovilo. Ker je zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo krivde. Nepravilno je ugotovilo obstoj vzročne zveze. Tožnikove nevšečnosti niso bile takšne intenzitete, da bi terjale plačilo odškodnine v prisojeni višini (prim. VSL Cp 3295/2015). Napačna je odločitev o stroških postopka, in sicer: niso priznani potni stroški pooblaščencev toženke, s čimer je poseženo v pravico do svobodne izbire odvetnika; tožniku ne pripada nagrada za četrto vlogo, saj je v njej navajal le dejstva o sklenitvi sporazuma s sindikatom, ki jih sodišče ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne, in priglašata stroške odgovora.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu upravljalec dvigal. Od nje zahteva plačilo odškodnine, ker mu je v obdobju od 1. 4. 2018 do 30. 4. 2023 nezakonito razporejala delovni čas, in sicer mu je kršila omejitev tedenskega števila ur, nezakonito in sistematično odrejala nadurno delo, odrejala nadurno delo preko dovoljenega števila ur nadurnega dela s transformacijo nadurnega dela v kompenzacijske ure ter kršila pravico do dnevnega počitka in pravico do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrnilo, v celoti pa je ugodilo zahtevku za plačilo nepremoženjske škode.

7.Neutemeljena je v obeh pritožbah večkrat uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Izpodbijano sodbo in sklep je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje navedlo odločilne razloge za ugodilni in zavrnilni del odločitve (protipravno ravnanje toženke, pravno naravo njene odškodninske odgovornosti, obseg in višino nepremoženjske škode, vzročno zvezo, krivdo ter na drugi strani pravno naravo pravice do počitka, neobstoj premoženjske škode in neupravičene obogatitve toženke); ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

8.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pristranskost ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozni pripravljalni vlogi tožnika, vloženi v nasprotju z 269. in 111. členom ZPP. Bistveno je, da sta bili tako prva kot druga pripravljalna vloga tožnika z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 vloženi pred pripravljalnim in prvim narokom za glavno obravnavo (ki je bil dne 28. 2. 2024), kar je v časovnem okviru iz prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V zvezi s tožnikovo prvo pripravljalno vlogo pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje v pozivu z dne 20. 6. 2023, s katerim je tožnika pozvalo k vložitvi te vloge v roku 15 dni, tega ni opozorilo, da sodišče vloge, ki bi bila vložena po tako določenem roku, ne bo upoštevalo. Glede druge pripravljalne vloge pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iskanje ravnovesja med pravico do izjave ter načelom ekonomičnosti in koncentracije postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago četrtega odstavka 269. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankama ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v nepričakovano smer (tožnik je že v tožbi postavil jasno pravno in dejansko podlago spora, ki jo je kasneje zgolj še specificiral) ali celo zavleklo.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o pristranskem sojenju, ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da se štejejo za prebrane vse listine, med katerimi so bili tudi listinski dokazi, ki jih je tožnik predlagal v četrti pripravljalni vlogi, predloženi na tem naroku. Četudi je toženka v tretji pripravljalni vlogi ugovarjala, da so ti listinski dokazi prepozni, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP in četrto pripravljalno vlogo ter v njej predlagane dokaze upoštevalo, ker niso zavlekli reševanja spora, kar je pojasnilo v 6. točki obrazložitve sodbe. Prav tako ni ravnalo pristransko, ker je kljub toženkinemu umiku dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče A. A. prebralo njegovo izpoved iz drugega postopka. Toženka namreč branju te izpovedi ni nasprotovala.

10.Zmotno je toženkino pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nedopustne izvedbe informativnega dokaza in napačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi podal ustrezno trditveno podlago in v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Ker zatrjevanih kršitev brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu in pozvalo toženko, ki je z evidencami razpolagala, naj jih predloži. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.1 Podatke iz predloženih evidenc je uporabil za dokazovanje že podanih trditev in za natančno opredelitev števila ur kršitve pravice do počitka. Glede pritožbene navedbe, da toženka ni mogla spoznati, na kakšni pravni podlagi je bila pozvana k predložitvi evidenc (227. ali 286.a člen ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi navedeno morala uveljavljati že v prvostopenjskem postopku (286.b člen ZPP).

Posebej o pritožbi tožnika:

11.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do počitka pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Čeprav je tožnik zatrjeval, da sta mu zaradi protipravnega ravnanja toženke nastali nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil. V skladu s 132. členom OZ je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik navedenih vrst premoženjske škode ni ustrezno zatrjeval niti dokazal. S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, niti v pritožbi ne utemelji2 , zakaj naj bi mu za opravljeno delo plačala premalo.

12.Pravica do počitka, ki ni plačana3 , nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Pritožbeno zavzemanje za plačilo izostalega časa počitka, ki mu tožnik pripisuje ekonomsko vrednost, je zato neutemeljeno.

13.Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje tožnikovega stališča, da je zaradi izostalega počitka, ki ga ne more koristiti za nazaj, upravičen do odškodnine v obliki nadomestila plače. Sodba VSRS VIII Ips 226/2017 v zvezi z delom vojaka na misiji v tujini na dan predvidenega neplačanega počitka ni primerljiva z obravnavano zadevo. Razlika je v tem, da je bil v tem sporu tožnik za opravljeno delo plačan. Tudi odločitev VSRS v zadevi VIII Ips 18/2022, ki se nanaša na reparacijski zahtevek v primeru obstoja prikritega delovnega razmerja, in ne na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka, ni relevantna za ta primer. Neprimerljivo je tudi dejansko stanje v zadevi Pdp 730/2011 v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do dnevnega odmora. Pritožba prav tako neutemeljeno povzema pravna stališča v zadevah C‑214/16 (King) in VIII Ips 42/2019, saj se ne nanašajo na pravico do plačila neizrabljenega dnevnega ali tedenskega počitka, temveč na odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizrabljenega (plačanega) letnega dopusta, kar ni primerljiv pravni institut. Nadalje iz sodbe C-429/09 (Günter Fuß) izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava Unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. S tem stališčem (v povezavi tudi z drugim odstavkom 17. člena Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter Razlagalnim sporočilom k njej, ki ju izpostavlja pritožba in ki prav tako ne dajeta podlage za sklepanje o tem, da tožniku pripada plačilo za neizrabljen počitek) je skladna odločitev sodišča prve stopnje, ki je presojo v obravnavanem sporu pravilno oprlo na razlago določb ZDR‑1 in OZ o odškodninski odgovornosti delodajalca.

14.Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik plačilo za opravljeno delo že prejel. V zvezi s tem (tudi sicer zgolj) za mesec maj 2018 prikazuje število opravljenih ur dela in izplačila po posameznih postavkah (npr. za redno delo, koriščenje kompenzacij, praznik), pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnega specificiranega prikaza opravljenih ur dela za ta mesec (kot tudi ne za preostale mesece vtoževanega obdobja) ni podal, niti ni podal trditev o nepravilnih plačilnih listah v smislu števila opravljenih ur dela, zato gre v tem delu pritožbe za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene. Tako za mesec maj 2018 v pritožbi trdi, da je opravil 182,95 ur dela in ne 159,28 ur dela (za kolikor je prejel osnovno plačo), pri tem pa ne upošteva, da je prejel plačo za 181,75 ur rednega dela, poleg tega pa še za 31 ur dodatkov za podaljšano delo in za 20 nadur. Pritožbena navedba, da so vsi delavci ne glede na dejansko število ur opravljenega dela prejemali enako, fiksno plačilo, je ob hkratnem priznavanju tožnika v pritožbi, da so bile nadure in izravnalne (kompenzacijske) ure dela plačane v obliki dodatkov za posebne pogoje dela, protislovna. Tožnik torej v pritožbi priznava, da mu je toženka opravljene ure izravnala v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa in mu hkrati plačala dodatke za nadure in kompenzacijske ure. S tem torej negira lastne pritožbene navedbe o neplačilu za opravljeno delo.

15.Plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pritožba napačno utemeljuje s pravili o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 190. člen OZ pravilno štelo, da toženka z delom, ki ga je tožnik opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj mu je opravljene ure dela plačala. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno utemeljevanje neupravičene obogatitve z zatrjevanjem neenakopravne obravnave tožnika v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom.

Posebej o pritožbi toženke:

16.Kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, je tožnik dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1). Ker je ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju tako njene pogodbene kot tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče zato nasprotno vztrajanje pritožbe zavrača kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve sodbe ustrezno utemeljilo, zakaj je toženka glede na organizacijsko shemo in velikost, predvsem pa pomen varnosti in zdravja pri delu, ravnala pri razporejanju delovnega časa tožnika vsaj hudo malomarno. Pritožbeni očitek, da vprašanja toženkine krivde sodišče prve stopnje ni presojalo, je zato neutemeljen.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da mu toženka ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v predpisanem minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v Direktivi 2003/88/ES. Pritožba neutemeljeno očita zmotno razlago 156. člena ZDR‑1. Sodišče prve stopnje namreč tedenskemu počitku ni pripisalo 35-urnega trajanja, ampak je štelo, da je tolikšen seštevek minimalnega trajanja dnevnega in tedenskega počitka v obdobju sedmih dni.

18.Pravice do tedenskega in dnevnega počitka sodišče prve stopnje ni razlagalo v nasprotju z zadevo C‑477/21 (MAV - START), na katero se sklicuje pritožba. Pri presoji je štelo, da ima delavec, ki mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka in s tem upoštevalo avtonomnost teh dveh pravic. Čeprav je pri tem, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, izhajalo iz deloma zmotnega materialnega stališča, da bi moralo biti tožniku v 14‑dnevnem obdobju namesto 59 ur zagotovljenih skupno najmanj 70 ur dnevnega in tedenskega počitka, to ni vplivalo na pravilnost odločitve glede kršitve pravice do počitka. Tožniku namreč glede na izračun njegovega delovnega časa v vtoževanem obdobju ni bilo zagotovljenih niti 59 ur počitka znotraj 14-dnevnih referenčnih okvirov. Tudi sicer pa se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka (ki ga toženka v pritožbi - četudi v manjšem obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje - priznava) ali glede na število ur prekoračenega maksimalnega tedenskega števila ur oziroma število nezakonito odrejenih nadur, temveč je glede obsega nepremoženjske škode bistveno predvsem dejstvo, da so večletne ugotovljene kršitve toženke postopno negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

19.V zvezi z ugotovljenim obsegom kršitev oziroma protipravnega ravnanja toženke je neutemeljeno njeno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik v času izravnave ur delovnega časa počival, saj ni delal in ni bil na razpolago za delo. S takšno razlago bi bila tožniku z izravnavo presežnih ur (koriščenjem kompenzacijskih ur) odvzeta pravica do počitka, zato take odsotnosti z dela ni mogoče šteti za počitek, čeprav delavec dejansko počiva. Delavec ima namreč pravico do z zakonom določenega počitka poleg pravice do izravnave ur delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se čas izravnave ur delovnega časa šteje za opravljeno delo, zato ga je kot takega pravilno upoštevalo pri ugotavljanju presežka maksimalnega tedenskega delovnega časa. Pravilna je tudi ugotovitev, da je toženka z izravnavo presežnih ur prikrivala dejanski obseg nadurnega dela tožnika. Pravica delodajalca, da delavcu nalaga delo preko polnega delovnega časa, je omejena, nadurno delo pa je dopustno odrediti samo pod pogoji iz 144. člena ZDR‑1. Skladno s prvim odstavkom 146. člena ZDR‑1 ima prerazporeditev delovnega časa prednost pred odrejanjem nadurnega dela.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kolikšni meri je dolgotrajno protipravno ravnanje toženke vplivalo na zdravo življenjsko okolje ter osebno in družinsko življenje tožnika, torej na njegove osebnostne pravice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaradi načina razporejanja delovnega časa preutrujen, imel je težave s spanjem, koncentracijo, glavoboli, zaradi preutrujenosti in pomanjkanja prostega časa je trpela tudi njegova družina, saj se ji ni mogel posvečati, kot bi si ji želel, kar je bilo še posebej težavno zaradi otroka s posebnimi potrebami. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo pa so neutemeljeni. Glede na večletne (petletne) kršitve ter ugotovljene posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršenja osebnostnih pravic, pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnikove duševne bolečine v ugotovljenem obsegu utemeljujejo prisojeno višino odškodnine. V zvezi z višino odškodnine prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL I Cp 3295/2015, ki se nanaša na leto dni trajajočo kršitev osebnostne pravice zaradi medsosedskega vznemirjanja, in s tem sporom ni primerljiva.

21.Pritožba neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode (tožnikovih duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic) prišlo zaradi protipravnega ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka, maksimalnega tedenskega števila ur in nezakonito odrejenih nadur), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj. Pritožba neutemeljeno izpostavlja zgolj del tožnikove izpovedbe, ki se nanaša na nočno izmeno. Iz celotne tožnikove izpovedbe namreč izhaja, da se zaradi načina dela pri toženki, ko je delal po 12 dni zapored, vsako drugo soboto in nedeljo po 12 ur, ni mogel spočiti, saj mu ure počitka niso zadoščale, in ni imel dovolj prostega časa zase in za družino.

O stroških postopka:

22.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP in uspeh strank pravilno določilo glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini, saj v tem sporu prisojena odškodnina ni izgubila svojega pomena zaradi stroškovne odločitve (stroškovna odločitev je ni izničila). Ker so bili stroški postopka zaradi pretiranega zahtevka višji, tožnik ni upravičen do njihovega povračila v celoti, temveč sorazmerno njegovemu uspehu.

23.Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o napačnem izračunu materialnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), po katerem pripadajo materialni stroški v višini dveh odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, nad 1.000 točk pa še en odstotek od presežka nad 1.000 točk.

24.Tožnik utemeljeno opozarja na zmotno uporabo prava glede nekaterih priznanih stroškov postopka toženke. Drži, da se je toženka v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023 izjavila le o nameravani prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Takšna izjava ne predstavlja obrazložene vloge, zato je sodišče prve stopnje zanjo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Gre za obrazložen dopis (tar. št. 43/3 OT), za katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk. V zvezi z vlogami toženke z dne 18. 9. 2023, 27. 9. 2023, 21. 2. 2024 in 29. 4. 2024 tožnik utemeljeno izpostavlja, da niso bile potrebne za postopek, zaradi česar so nepotrebni tudi z njimi nastali stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prošnji za preložitev pripravljalnega in prvega naroka z dne 18. 9. 2023 in z dne 21. 2. 2024, poizvedba o preklicanih narokih v preostalih istovrstnih zadevah z dne 27. 9. 2023 ter izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka za glavno obravnavo z dne 29. 4. 2024 niso imele vsebinskega pomena za odločitev v zadevi, zato mora stroške teh vlog nositi toženka. V preostalem je pritožba tožnika, ki nasprotuje tudi priznanju nagrade za vlogo toženke z dne 13. 10. 2023, neutemeljena. To obrazloženo vlogo je toženka vložila na poziv sodišča, zato ji je za njeno sestavo utemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče stroške za storitve, ki so v izpodbijani sodni odločbi priznani toženki, znižalo za 450 točk, kar skupaj z materialnimi stroški (4,5 točk) in 22 % DDV, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR), znaša 332,69 EUR, upoštevajoč 74 % uspeh pa 246,19 EUR. Skupni stroški toženke tako sedaj znašajo 1.517,92 EUR. Po medsebojnem pobotanju s stroški tožnika (463,24 EUR) je tožnik dolžan toženki povrniti 1.054,68 EUR stroškov postopka.

25.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zahtevi za povračilo stroškov, ki so nastali njenim pooblaščencem za prihode iz Ljubljane na naroke v Koper. Sodišče prve stopnje ji pravilno ni priznalo potnih stroškov (kilometrine) pooblaščencev in stroška odsotnosti iz pisarne. Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.

Pooblaščenci toženke pa imajo sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in tudi izven sedeža toženke. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja razpravljajočega sodišča, v vsakem primeru dolžna nositi nasprotna stranka. Potne stroške, ki so nastali pooblaščencu izven delovnega območja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve (npr. zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju ipd.), vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že ob priglasitvi tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka v tem sporu ni storila.

26.Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje neustrezno ocenilo relevantnost tožnikove četrte pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2024. V njej je utemeljeval dejansko in pravno podlago zahtevka, zato mu je sodišče prve stopnje zanjo pravilno priznalo nagrado 300 točk.

27.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, kot je obrazloženo zgoraj in razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa (353. člen ZPP).

28.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede manjšega dela stranske terjatve, je dolžan kriti sam stroške svoje pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije toženka sama stroške svoje pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stranki krijeta tudi sami vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za strošek, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklep VSRS VIII Ips 14/2024.

2V pritožbi to pojasnjuje zgolj za mesec maj 2018 - o tem več v nadaljevanju.

3Drugače kot npr. pravica do letnega dopusta ali odmora, ki sta plačani.

4Prim. sodbi VSRS VIII Ips 149/2018 in VIII Ips 80/2015.

5Prim. sodbo VDSS Pdp 25/2024 idr.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 17, 17/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 190 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 269, 269/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.