Jedro

Ugotovitve sodišče ne omogočajo sklepanja, da je šlo za obojestransko krivdo voznikov. Prva tožnica je imela pri srečanju s tovornim vozilom na sicer ozkem cestišču zadosti prostora. Voznik tovornega vozila se je umaknil v desno, tožnica pa je občutno zapeljala čez namišljeno sredinsko črto vozišča. Voznik tovornega vozila ni mogel predvideti, da prva tožnica svojega vozila ne bo obvladala. Vozil je s prilagojeno hitrostjo, prva tožnica pa svoje hitrosti ni prilagodila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbo uveljavljali zahtevke za plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala dne 6. 7. 1995, ko je bila prva tožnica kot voznica osebnega vozila udeležena v trčenju s tovornim vozilom s polpriklopnikom, zavarovanim proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, pri toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnica prometno nesrečo lahko preprečila, če bi vozila s hitrostjo, primerno takratnim razmera oziroma z umikanjem na skrajni desni rob vozišča in bankino ob sočasnem zaviranju, vendar ne tako močnim, da bi kolesa blokirala. Tovorno vozilo se je že pomaknilo toliko v desno, da do trčenja ne bi prišlo, če bi tožnica ustrezno reagirala. Zavarovanec toženke zanašanja in nekontroliranega gibanja ni mogel predvideti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej dobesedno povzema svojo pritožbo (l. št. 258-260 v spisu) glede mnenja izvedenca P. Sodišče druge stopnje na te navedbe ni odgovorilo. Nadalje povzema ugotovitve izvedencev. Sklicuje se na 56. člena ZTVCP(1) in pravila pri srečanju. Sodišči bi morali uporabiti drugi odstavek 178. člena ZOR(2) in določiti soprispevek toženkinega zavarovanca. Voznik tovornega vozila bi moral takoj začeti z ustavljanjem vozila. Povzročil je nevarno situacijo, na katero je prva tožnica odreagirala v hipu z intenzivnim zaviranjem in umikanjem skrajno desno. Prva tožnica za vožnjo mimo ni imela dovolj prostora.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 ZPP), po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti (trditve, da je nevarno situacijo povzročil toženkin zavarovanec, da bi slednji lahko preprečil prometno nezgodo, da ni pravočasno reagiral, da vzrok za trčenje ni le prevelika hitrost prve tožnice), pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

7. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe v pritožbi glede mnenja izvedenca P.. Revizijsko sodišče ugotavlja, da omenjena kršitev ni podana. Ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), da Višje sodišče v primeru, ko se strinja s presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, ne ponavlja izčrpno razlogov za svojo odločitev.(3) Sodišče ni vezano na mnenje izvedenca, zato ga lahko podvrže analizi in kritiki.(4) Sodišče je mnenje izvedenca P. ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) tudi v povezavi z ostalimi tremi izvedenskimi mnenji, katerih zaključki so drugačni. Ocenilo je, da za svoje zaključke izvedenec Prebil ni podal logične obrazložitve. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pač pa za to, da ta odgovor po vsebini ni tak, kot bi ga tožeča stranka želela.

8. Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, so: - prva tožnica je 6. 9. 1995 z osebnim vozilom ob srečanju trčila v tovorno vozilo toženkinega zavarovanca; - tožnica na ozkem cestišču ni vozila s primerno hitrostjo glede na vozne razmere in glede na to, da se je bližala tovornemu vozilu; - ob zaviranju jo je zaneslo v travnato brežino in od nje v tovorno vozilo; - tožnica bi trčenje lahko preprečila z ustreznim reagiranjem in umikanjem na skrajni desni rob vozišča in bankino ter ob sočasnem zaviranju, vendar ne tako močnim, da bi kolesa blokirala; toženkin zavarovanec ni povzročil nevarne situacije niti ni mogel predvideti tožničinega zanašanja in nekontroliranega gibanja niti ni mogel preprečiti nesreče. 9. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Ugotovitve sodišče ne omogočajo sklepanja, da je šlo za obojestransko krivdo voznikov. Prva tožnica je imela pri srečanju s tovornim vozilom na sicer ozkem cestišču zadosti prostora. Voznik tovornega vozila se je umaknil v desno, tožnica pa je občutno zapeljala čez namišljeno sredinsko črto vozišča. Voznik tovornega vozila ni mogel predvideti, da prva tožnica svojega vozila ne bo obvladala. Vozil je s prilagojeno hitrostjo, prva tožnica pa svoje hitrosti ni prilagodila. Ker nesreča ni bila povzročena po krivdi toženkinega zavarovanca, toženka za škodo tožeče stranke ne odgovarja.

10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/1988 - ZTVCP): Pri srečevanju mora voznik pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, po potrebi pa tudi umakniti svoje vozilo k desnemu robu vozišča. Če zaradi kakšne ovire na cesti ali zaradi drugih udeležencev v prometu voznik ne more ravnati po prvem odstavku tega člena, mora zmanjšati hitrost svoje vožnje in vozilo po potrebi tudi ustaviti, da spusti mimo vozilo iz nasprotne smeri.

Op. št. (2): Zakon o o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 – ZOR).

Op. št. (3): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up-458/02 z dne 4. 11. 2003. Op. št. (4): Primerjaj Juhart J., Pravdni postopek, Ljubljana, 1974, s. 306.