Jedro

Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžniku pa je dolžan v osmih dneh povrniti 894,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Zavrne se predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Dolžniku Banka A. d. d., MŠ: ..., se prepoveduje razpolaganje s poslovnim deležem zap. št. 85794 in št. 85795 v družbi B. d. o. o., MŠ: ...

2. V sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani se pri poslovnem deležu pod zap. št. 85794 in št. 85795 v družbi B. d. o. o., MŠ: ..., vpiše prepoved razpolaganja.

3. Začasna odredba stopi v veljavi takoj in velja še 30 dni od pravnomočnega zaključka pravdnega postopka – tožbe upnika na ugotovitev, da dolžnik ni imetnik poslovnih deležev zap. št. 85794 in št. 85795 v družbi B. d. o. o., MŠ: ..., ter ni družbenik družbe B. d. o. o., MŠ: ..., ki jo bo upnik vložil v roku 30 dni po izdaji te začasne odredbe.

4. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške tega postopka, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti."

II. Upnik je dolžan dolžniku povrniti 1.839,88 EUR stroškov tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), pritožil upnik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka z obrestno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je predlagal v 1. točki tega sklepa citirano izdajo začasne odredbe iz nosilnega razloga, da naj dolžnik dejansko ne bi bil družbenik v družbi B. d. o. o., saj da nima veljavne pogodbe o pridobitvi poslovnih deležev, ker je ta nična. Pogodba1 naj bi bila sklenjena pod odložnim pogojem, ki se uresniči, če Ministrstvo za kulturo – MK da soglasje k njeni sklenitvi. Iz upravne odločbe – sklepa št. 61513-55/2018/6 z dne 6. 10. 2018 (v nadaljevanju: sklep MK) naj bi izhajalo, da MK soglasja ni podalo in je vlogo dolžnika za izdajo soglasja pravnomočno zavrglo. Ker naj bi iz upravne odločbe izhajalo, da se odložni pogoj ne bo nikoli uresničil oziroma je bil nemogoč že ob sklenitvi pogodbe, naj bi po stališču upnika to skladno z drugim odstavkom 60. člena Obligacijskega zakonika – OZ2 pomenilo, da je pogodba nična.

6. Ker naj bi dolžnik MK za soglasje zaprosil 20. 9. 2018 (16 dni po sklenitvi pogodbe), to pa je sklep izdalo po stanju na dan 9. 10. 2018 oziroma 20. 9. 2018, ko je bil vložen predlog, naj bi kršil tudi prvi odstavek 58. člena Zakona o medijih – ZMed3, ki jasno zahteva predhodno soglasje. Pogodba naj bi bila ob upoštevanju 58. člena ZMed nična, kajti stranki naj bi tudi v njej ugotovili, da je na ta dan družba B. d. o. o., izdajatelj več radijskih in televizijskih programov in izdajatelj splošno informativnih tiskanih dnevnikov,4 in je zato soglasje potrebno.

7. Ostali razlogi za upnikov predlog naj bi bili še, da naj bi bila Pogodba sklenjena tudi pod odložnim pogojem plačila kupnine, a naj bi bilo v nasprotju z določili javne dražbe dogovorjeno, da naj bi se terjatev odsvojitelja pobotala z nasprotno terjatvijo pridobitelja iz naslova plačila posebne razdelitvene mase ob soglasju sodišča, ki ga to nikoli ni dalo. Nična naj bi bila tudi pobotna izjava. Ker kupnina ni bila plačana v denarju, naj bi Pogodba po zakonu prenehala. Poleg tega naj bi bil nakup poslovnega deleža v družbi B. d. o. o., ničen, ker je v nasprotju s šestim odstavkom 10.a člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank – ZUKSB,5 saj naj dolžnik pred nakupom poslovnega deleža ne bi bil ne družbenik ne upnik B. d. o. o.6

8. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predstavlja 272. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); za verjetno mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da upnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal obstoja svoje terjatve iz naslova ničnosti pridobitve dolžnikovega poslovnega deleža v družbi B. d. o. o. Upnik v pritožbi vztraja, da je dolžnik poslovna deleža v družbi B. d. o. o., pridobil s kršitvijo 58. člena ZMed, saj naj za soglasje MK ne bi zaprosil predhodno, torej pred sklenitvijo Pogodbe. Iz pritožbeno neizpodbijane vsebine sklepa MK (ugotovljene v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) izhaja, da predhodno soglasje ni potrebno, ker družba B. d. o. o., ni vpisana v razvid medijev kot izdajateljica radijskega oziroma televizijskega programa ali splošno-informativnega tiskanega dnevnika.

10. Bistvo pritožbenega očitka upnika je v tem, da izpodbijani sklep naj ne bi imel obrazložitve glede stanja na dan 4. 9. 2018, torej na dan sklenitve Pogodbe. Upnik meni, da sklicevanje sodišča na pavšalno obrazložitev v drugih odločbah ne more predstavljati obrazložene ugotovitve drugačnega dejanskega stanja. Vendar je sodišče prve stopnje v 12. do 18. točki obrazložitve navedlo pravilne razloge za svoje stališče o tem vprašanju. Kot bistveno je namreč sprejelo dejstvo, da je MK 9. 10. 2018 vlogo za izdajo soglasja zavrglo, in s tem upoštevalo, da je bilo o vprašanju soglasja MK (ki je bilo predmet odložnega pogoja v Pogodbi) že pravnomočno odločeno. Iz razlogov zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev je zakonodajalec ob sklepanju pravnih poslov, kot je Pogodba, predvidel izdajo upravne odločbe pristojnega ministrstva (prvi odstavek 58. člena ZMed). Sodišče prve stopnje tega, da je bilo o vprašanju potrebnosti soglasja (kot o relevantnem dejanskem stanju v tej zadevi) že pravnomočno odločeno v upravnem postopku, v obrazložitvi res ni izrecno pojasnjevalo. Vendar tudi za pritožnika ni bilo sporno, da je o potrebnosti soglasja po 58. členu ZMed v okviru svoje pristojnosti odločil zakonsko določen upravni organ in o tem izdal odločbo, ki v upravnem postopku ni bila odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Zaradi načela prirejenosti postopkov zato pravdno sodišče vsebinske pravilnosti te odločbe niti ne more preizkušati. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP namreč lahko sodišče v primeru, ko je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, samo reši to vprašanje edinole tedaj, ko o tem predhodnem vprašanju še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ.7 Zato je sodišče prve stopnje upravičeno in pravilno štelo, da za prenos poslovnega deleža v družbi B. d. o. o., soglasje MK po ZMed ni potrebno, zaradi česar posledično zakonsko določen pogoj iz 58. člena ZMed za sklenitev konkretnega pravnega posla ni obstajal. 11. Načelo o prirejenosti postopkov narekuje tako procesna ekonomija kot potreba po spoštovanju odločb, ki so bile izdane na podlagi delitve pristojnosti med organi,8 zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje, namesto da bi pojasnilo, ali so bili na dan 4. 9. 2018 podani pogoji, da bi bilo soglasje ministrstva potrebno pridobiti, nedopustno sklicevalo na zadevo IV Cpg 550/2019.9 V citirani zadevi je po ugotovitvi višjega sodišča upnik uveljavljal isti pritožbeni razlog, namreč, da odložni pogoj ni bil izpolnjen, ker MK ni dalo soglasja za prenos poslovnega deleža v subjektu vpisa. Ne drži, da bi bilo stališče višjega sodišča o vsebini Pogodbe v citirani zadevi nejasno, neresnično in neobrazloženo. Višje sodišče ugotavlja, da je višje sodišče tudi v sklepu IV Cpg 550/2019 (v 6. točki obrazložitve) kot bistveni razlog za zavrnitev pritožbe dodalo, da je bil predlagatelj (v tej zadevi dolžnik) 12. 10. 2018 seznanjen s spornim sklepom ministrstva, da za prenos poslovnega deleža v subjektu vpisa ni potrebno soglasje, in če bi predlagatelj pred sestavo pogodbe z dne 4. 9. 2018 vedel za stališče ministrstva, bi bil zapis odložnega pogoja v zvezi s soglasjem ministrstva za prenos poslovnega deleža v pogodbi odveč. Ob odločanju stečajnega in registrskega sodišča pa je bilo to dejstvo znano, kar pomeni, da odložni pogoj sploh ni obstajal. 12. Višje sodišče je torej tudi v zadevi IV Cpg 550/2019 na trditve, da odložni pogoj ni bil izpolnjen, ker ministrstvo ni dalo soglasja za prenos poslovnega deleža v subjektu vpisa, zato je pogodba nična na podlagi drugega odstavka 60. člena Obligacijskega zakonika, ostalo vezano na vsebino odločbe upravnega organa in kot bistveno upoštevalo, da soglasje ni bilo potrebno. Zato pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi ugotavljalo kar s povzemanjem iz neke druge sodbe in naj zato sodišče prve stopnje ponovno presodi, ali je bilo dne 4. 9. 2018 dejansko stanje tako, da je bilo soglasje k pogodbi potrebno ali ne.

13. V tem (tudi pritožbenem) postopku se zato upnik ne more več uspešno sklicevati niti na to, da naj bi bilo soglasje potrebno, ker je bil B. d. o. o. na dan 4. 9. 2018 100 % lastnik družbe D. d. o. o., ta pa naj bi bila izdajatelj številnih radijskih postaj, kar naj bi izhajalo tudi iz dolžnikove tožbe na izključitev družbenika, ki jo je dolžnik kot dokaz priložil v tem postopku in naj bi torej to dolžnik že ves čas vedel. Učinek pravnomočnosti (upravne odločbe) namreč preseže morebitne nepravilnosti odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.

14. Tudi po stališču višjega sodišča je zmotno stališče upnika, da iz odločbe MK izhaja, da je bila Pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, zaradi česar naj bi bila nična. Kot je bilo že pojasnjeno, je namen izdajanja soglasij upravnih10 organov tudi varstvo javne koristi (s tem se v pritožbi strinja tudi upnik). Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno. Višje sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da sta z zapisom odložnega pogoja pogodbeni stranki zasledovali spoštovanje zakonske zahteve po soglasju iz 58. člena ZMed. Glede na sklep MK, da soglasje ni potrebno, tudi po stališču višjega sodišča zakonski pogoj ne obstaja. Ker v 1. alineji 4. točke Pogodbe določen odložni pogoj ne predstavlja pogoja po 60. členu OZ, za uporabo določbe drugega odstavka 60. člena OZ ni podlage.

15. Posledično je neutemeljeno pritožbeno pričakovanje upnika, naj višje sodišče pojasni, ali je pogodba nična, kadar tako kupec v stečaju, torej tukajšnji dolžnik, kot stečajni dolžnik oziroma njegov zastopnik, stečajni upravitelj, vedoma ne spoštujeta pravil ZMed, katerih cilj je zaščititi javni interes. Na tem mestu višje sodišče zgolj pripominja, da se je stečajni postopek družbe C. d. o. o., v katerem je upnik kot družbenik B. d. o. o. lahko pričakoval prodajo spornih poslovnih deležev, pričel že 11. 7. 2017, torej dve leti pred prodajo. V tem času je upnik imel možnost zagotoviti sredstva za nakup poslovnega deleža ter uresničiti svojo predkupno pravico. Predkupna pravica pa predstavlja le enostransko oblikovalno upravičenje do nakupa stvari in se aktivira ob sprejemu odločitve o prodaji, zato bi upnik svoje upravičenje lahko uveljavljal pod pogoji ZFPPIPP. Po tem je upnik kot (zgolj) predkupni upravičenec izgubil možnost vplivati na potek prodaje premoženja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi, da je upnik že sprožil tudi postopek ugotavljanja ničnosti vpisa dolžnika v sodni register, v katerem je bilo o ničnosti Pogodbe, ki je podlaga za vpis, odločeno kot o predhodnem vprašanju, o istem vprašanju je odločalo tudi višje sodišče v registrskem postopku (IV Cpg 550/2019). O isti dejstveni podlagi, o kateri se izreka tudi sodišče prve stopnje v tem izpodbijanem sklepu, je torej že bilo presojano.

16. Enako gre ugotoviti tudi glede dejstvenega sklopa okrog plačila kupnine v zvezi s Pogodbo. Sodišče prve stopnje se je v 25. točki obrazložitve sklicevalo tudi na sodbo istega sodišča V Pg 1379/2019, v kateri je sodišče jasno navedlo, da je trimesečni rok za plačilo kupnine začel teči 9. 1. 2019 – s pravnomočnostjo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. Nerelevantne so pri tem pritožbene trditve, da sta pogodbeni stranki določili, da če soglasja k plačilu ne bo, mora dolžnik kupnino poravnati v 3. mesecih od sklenitve Pogodbe, česar naj dolžnik nesporno ne bi storil. Tudi po pritožbenih trditvah je soglasje nastopilo 9. 1. 2019, zato je trimesečni plačilni rok iz javne dražbe iztekel šele 9. 4. 2019. Neutemeljene so torej pritožbene trditve, da naj bi bilo nejasno, kdaj je dolžnikova obveznost zapadla, posledično pa tudi očitek, da so bili s tem navadni upniki prikrajšani za 108.000,00 EUR poplačila iz navadne stečajne mase, ki bi se oblikovala iz naslova zadržane varščine, stečajni upravitelj pa naj bi prihranil dolžniku nastanek škode v tej višini. Pritožnik zato z golim prerekanjem, da ne drži, da bi bila kupnina plačana oziroma pobotana do pravnomočnosti sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe, ne more uspeti.

17. Na tem mestu se višje sodišče v celoti strinja že z izhodiščem, ki govori proti verjetnemu izkazu upnikove terjatve, da namreč način plačila kupnine (s pobotom namesto v denarju) ni razlog za ničnost pogodbe, kar upnik izkazuje kot razlog za verjetnost obstoja njegove terjatve. Ker je pobot sprejelo tudi stečajno sodišče s sklepom o izročitvi poslovnih deležev dolžniku z dne 28. 2. 2019 in je ta sklep pravnomočen,11 so posledično nerelevantne tudi pritožbene trditve, da dražbeni pogoji določajo rok plačila 3 mesece po sklenitvi pogodbe, o pobotu pa da ne določajo nič in da ne drži, da naj bi dolžnik kupnino plačal s pobotom 25. 2. 2019. 18. V prid pritožbenim trditvam, da je plačilo s pobotom po 3. členu Pogodbe vezano na pogoj, da z njim soglaša stečajno sodišče, ki pa da o takšnem vprašanju ne more odločati, se pritožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 348/2016 z dne 22. 6. 2016. V zadevi je sodišče prve stopnje predlog za izvedbo pobota v stečajnem postopku zavrglo zato, ker je bil podan izven predlogov stečajnega upravitelja kot upravičenega predlagatelja, ne pa iz razloga, ki ga navaja pritožnik – da ker tako soglasje ne more obstajati, ga tudi nikoli ni bilo. Do ostalih s tem povezanih pritožbenih razlogov se zato višje sodišče ne bo več opredeljevalo.

19. V zvezi s kršitvijo določb ZUKSB se upnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da kršitev šestega odstavka 10.a člena ZUKSB ne vodi v ničnost pogodbe (sodišče se sklicuje na drugi odstavek 86. člena OZ). Vendar s trditvami, da se na drugi odstavek 86. člena OZ lahko sklicuje le tisti, ki ravna dobroverno, kar za dolžnika naj ne bi veljalo, ne more uspeti. Drugi odstavek 86. člena OZ določa, da pogodba ostane v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, in sicer ne glede na to, kdo se na ničnost sklicuje. ZUKSB, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne določa ničnostne sankcije za kršitev šestega odstavka 10.a člena.

20. Posledično so nerelevantne pritožbene trditve o zmotnem stališču sodišča prve stopnje o smiselno enakem dejanskem stanju kot v primeru pretvorbe terjatve v poslovne deleže. Višje sodišče zato na pritožbene trditve, da v navedenem primeru DUTB pridobi terjatev v svojem dolžniku, v konkretni zadevi pa je pridobila terjatve v neki tretji gospodarski družbi (pri čemer da ni cilj ZUKSB ustanoviti banko, ki bo kupovala razno premoženje z namenom morebitnega oplemenitenja in dražje prodaje), ne bo odgovarjalo.

21. Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki bi v tej zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve v postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15., 38. in 239. členom ZIZ. Upnik svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, dolžniku pa je v 15 dneh dolžan povrniti stroške njegovega pritožbenega postopka. Višje sodišče jih je odmerilo na 1.200 točk oziroma 720,00 EUR za odgovor na pritožbo (tarifna številka 27/6 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife – OT), priglašenih 22 točk oziroma 13,20 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 894,50 EUR.

1 Pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev, sklenjena 4. 9. 2018 med C. d. o. o. - v stečaju in dolžnikom v notarskem zapisu SV 119/19 pri notarki E. E. v Ljubljani, v nadaljevanju: Pogodba. 2 Pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, je nična, nemogoč razvezen pogoj pa se šteje za neobstoječega. 3 Vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega oziroma televizijskega programa ali izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika, mora za veljavno sklenitev pravnega posla ali veljavno sprejetje sklepa skupščine ali drugega pristojnega organa družbe dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. 4 Na dan sklenitve Pogodbe 4. 9. 2018 je bila družba B. d. o. o. po upnikovih trditvah stoodstotna lastnica družbe D. d. o. o., ta družba pa naj bi bila v letu 2018, pa tudi pred tem, izdajatelj več radijskih programov (Radio F. , Radio G.), kar je upnik dokazoval z izpiski Uradnega lista in zgodovinskega izpiska za družbo D. d. o. o. 5 DUTB lahko odplačno pridobi delež gospodarske družbe, če:- je pred odplačno pridobitvijo novega deleža že upnik ali družbenik te gospodarske družbe in lahko verjetno pričakuje, da se bo zaradi pridobitve novega deleža povečala vrednost njene obstoječe terjatve do te gospodarske družbe ali vrednost njenega deleža v tej gospodarski družbi, ali - ga pridobi od Republike Slovenije in gre za delež v družbi, ki ji je v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, prenehalo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ali ji je bilo odvzeto. 6 Dolžnik se je na podlagi sporazuma o začasni ureditvi izpolnjevanja pogodbenih obveznosti dolžnikov do upnikov zavezal kot solidarni porok in plačnik jamčiti za izpolnitev katerekoli obveznosti H. d. o. o. (izvirale so iz kreditnih pogodb) v razmerju do DUTB (dolžnika), za katere je B. d. o. o. prevzel poroštvo. Poroštvo je veljalo tudi po prenehanju sporazuma. 7 Prim. sodbo VS RS II Ips 705/96 z dne 23. 4. 1998. 8 Tako V. Rijavec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 129. 9 V zadevi z dne 2. 10. 2019 je višje sodišče odločalo o pritožbah B. d. o. o. zoper sklepa registrskega sodišča o vpisu predlagatelja (dolžnika) kot novega družbenika subjekta vpisa (B. d. o. o.), ter o sklepu o zavrnitvi ugovora subjekta vpisa. 10 Tudi k pravnim poslom, s katerimi se pridobivajo več kot 20 odstotni lastninski ali upravljavski deleži v premoženju izdajatelja radijskega oziroma televizijskega programa ali izdajatelja splošnoinformativnega tiskanega dnevnika. 11 Sodišče ob izdaji sklepa o izročitvi preveri, ali je bila prodaja opravljena zakonito.