Jedro

Namen določbe 998. člena ZOR, po kateri poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno, je jasen ter v teoriji in sodni praksi nesporen: razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo. Poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, ne pa tudi druge stranke (upnika), pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga določba 998. člena ZOR varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Tak namen obličnosti pa terja, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena, ali ni opredeljen tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 998. člena ZOR ni izpolnjen.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi del sklepa o izvršbi, s katerim je toženki naloženo plačilo 3,353.727 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1998 do plačila ter 21.848 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001. Toženki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 415.909 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da izvira toženkina obveznost iz poroštva, ki ga je prevzela s poroštveno izjavo, vsebovano v menični izjavi, s katero je pooblastila tožečo stranko, da izpolni bianco menico.

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zmotno razlagali vsebino menične izjave in ugotovili, da predstavlja hkrati tudi poroštveno izjavo. Res je, da v skladu z 998. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) zadošča, če je pisna vsaj izjava poroka. Vendar mora biti nedvoumna, jasna in popolna. Teh lastnosti pa konkretna menična izjava (ki sta ji sodišči prve in druge stopnje pripisali učinke poroštvene izjave) nima. Toženka je ni podpisala v zvezi s poroštvom in tudi ni bila seznanjena z vsebino kreditnih pogodb. Ker iz nje ne izhaja vsebina in višina obveznosti, za katero naj bi jamčila kot porok, ni izpolnjen pogoj iz 998. člena ZOR. Toženkina izjava se tako lahko nanaša le na pooblastilo za izpolnitev bianco menice, ne predstavlja pa poroštvene izjave. Revidentka predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa (skupaj s sodbo prve stopnje) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Namen določbe 998. člena ZOR, po kateri poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno, je jasen ter v teoriji in sodni praksi nesporen: Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo(1). Poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, ne pa tudi druge stranke (upnika), pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker neodplačno jamči za tujo obveznost, ga določba 998. člena ZOR varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Tak namen obličnosti pa terja, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša(2). Če obveznost ni opredeljena, ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 998. člena ZOR ni izpolnjen.

Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, "da so bili naknadno vneseni podatki o tem, kdo je izdajatelj bianco menice, na katere kreditne pogodbe se nanaša pooblastilo za izpolnitev le-te ter podatek o kraju plačila". Tudi če je toženka vedela, na kateri kreditni pogodbi se nanaša njena izjava, in četudi sta bili ti pogodbi kasneje "številčno navedeni", njena izjava nima poroštvenega učinka. Takrat, ko jo je podpisala, namreč niso bili izpolnjeni v prejšnjem odstavku opredeljeni obličnostni pogoji. Izjava bi bila brez učinka celo, če bi bili kreditni pogodbi že ob podpisu "številčno navedeni". Označba številke kreditne pogodbe, za katero se daje poroštvo, namreč še nič ne pove o bistvenih elementih obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo - iz nje ni razvidna višina obveznosti, njena zapadlost, obresti, brez česar porok ne more ugotoviti teže bremena, ki naj bi ga prevzel s poroštveno pogodbo. Ko gre za posameznike (osebe, ki niso gospodarski subjekti), je zato navedba zgolj številke kredita, za katerega se daje poroštvo, premalo. Obveznost mora biti vsebinsko identificirana - če ni, (posameznikova) poroštvena izjava ne učinkuje.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagali določbo 998. člena ZOR, sta ugoditev zahtevku nepravilno oprli na poroštvo. Na prvi pogled se zato zdi, da bi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo (in sodbo prve stopnje) lahko spremenilo. Ker pa je tožeča stranka zahtevek oprla na dve podlagi - poleg poroštvene še na menično, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi poroštva, se pritožbeno sodišče namreč ni ukvarjalo z drugo (menično) podlago (glede katere se je sodišče prve stopnje izreklo, da ni utemeljena), ki pa je edino odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) Spričo povedanega posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Velja pa opozoriti, da bo moralo pritožbeno sodišče, če bo soglašalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek na menični podlagi ni utemeljen, sodbo prve stopnje razveljaviti. V nasprotnem bi bila namreč kršena pravica tožeče stranke do pritožbe. Ker je bilo s sodbo prve stopnje njenemu zahtevku ugodeno, ni imela pravice do pritožbe.

Op. št. (1): Npr. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1986, str. 2641; Kranjc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1034, 1035; prim. tudi judikaturo VS RS (npr. sodbo III Ips 138/98 z dne 30.3.2000 in sodbo in sklep III Ips 64/2003 z dne 13.1.2004). Op. št. (2): Tako VS RS v sodbi III Ips 138/98 z dne 30.3.2000.