Jedro

Ne zadostuje, če delodajalec delavca le ustno obvesti o razlogu za sklenitev PZ za določen čas. Ni zakonito, če v PZ za določen čas ni naveden razlog, zaradi katerega se sklepa PZ za določen čas, saj ni mogoče preveriti, ali je bila PZ sklenjena v nasprotju z zakonom. Zato se v tem primeru šteje, da je skenjena PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.1.2004, ampak je trajalo vse do dne

21.3.2004.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od dne 31.1.2004 do

21.3.2004 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.8.2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 160.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.1.2004, ampak je trajalo vse do dne 21.3.2004, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna od dne 31.1.2004 do

21.3.2004 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za to obdobje izplačati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.8.2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, in da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 153.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožniku pravilno prenehalo delovno razmerje dne 31.1.2004, ko se mu je izteklo delovno razmerje, sklenjeno pri toženi stranki za določen čas šest mesecev.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni vsebovala razloga sklenitve takšnega delovnega razmerja. Tožena stranka je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas na nezakonit način.

Po prenehanju njegovega dela je zaposlovala delavce tudi za nedoločen čas. Glede tega je predlagal, da sodišče izvede dokaz z njegovim zaslišanjem, pridobi podatke pri pristojnem zavodu za zaposlovanje o zaposlitvah novih delavcev ter vpogleda v sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki. Ker sodišče navedenih dokazov ni izvedlo, je v sporu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Veljavni Zakon o delovnih razmerjih ne predpisuje, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden razlog sklenitve takšnega delovnega razmerja. Tožniku je bilo pred podpisom pogodbe predočeno, da bo zaposlen pri njej za določen čas šest mesecev, delo pa bo izvajal na področju Štajerske. Po prenehanju delovnega razmerja ni zaposlovala novih delavcev za nedoločen čas. Tožniku je ponudila sklenitev takšnega delovnega razmerja z izvajanjem dela na področju Ljubljane in okolice, pa ga je odklonil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na sklenjeno tožnikovo delovno razmerje za določen čas, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Delovno razmerje za določen čas predstavlja po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) izjemo, saj se po določbi

10. čl. ZDR praviloma sklene pogodba o zaposlitvi le za nedoločen čas. Zloraba instituta delovnega razmerja za določen čas ni dopustna. Že Direktiva 1999/79/ES nalaga strankam delovnega razmerja, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas dopustno le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni stvarni in objektivni razlogi. Opredelitev takšnih razlogov je prepuščena nacionalnim zakonodajam.

Tako so z določbo 52. čl. ZDR opredeljeni posamezni razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, med ostalim tudi razlog začasno povečanega obsega dela. V kolikor se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. čl. ZDR). Pritožbeno sodišče opozarja še na dosedaj sprejeto sodno prakso, ki je uveljavila stališče, da mora biti razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas v pogodbi o zaposlitvi izrecno naveden, saj drugače ni možna presoja, ali bila takšna pogodba sklenjena v skladu z zakonom. Tudi zato, ker po prejšnji zakonodaji institut sklepanja delovnega razmerja za določen čas po vsebini ni bistveno drugačen od ureditve v novem ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožena stranka s tožnikom za čas od dne 1.8.2003 do 31.1.2004 sklenila delovno razmerje za določen čas v skladu z določbami ZDR. Tožena stranka je zatrjevala, da je s tožnikom sklenila delovno razmerje zaradi začasno povečanega obsega dela, kar je bilo tožniku ob nastopu dela posebej predočeno. Vendar v pogodbi o zaposlitvi za določen čas takšen razlog ne izhaja, čeprav bi moral biti v pogodbi glede na določbi 52. in 54. čl. ZDR izrecno naveden. V tožnikovem primeru bi tako morala pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog, da se sklepa delovno razmerje za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na področju, kjer je tožnik izvajal zavarovalna zastopanja. To pa je v sporu za presojo odločilnega pomena. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne zadostuje, da je tožena stranka pred nastopom dela tožniku zgolj ustno predočila, da gre za delovno razmerje za določen čas, ne pa tudi takšen razlog zapisala v pogodbi. Zato je s tožnikom sklenila delovno razmerje na nezakonit način, kar pomeni, da mu to z iztekom pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.1.2004 ni moglo prenehati.

V skladu z ugotovljenimi dejanskimi in pravnimi razlogi sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zavrnitev tožnikovih zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je ugotovilo, da tožniku dne 31.1.2004 ni prenehalo delovno razmerje, temveč mu je trajalo do dne 21.3.2004, kot je to zahteval v tožbi, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna do tega datuma vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter poravnati zaostalo nadomestilo plače, ki jo je imel dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je zaradi takšne odločitve, ko je ugodilo tožnikovim zahtevkom, poseglo tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Tako je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo tožniku (list. št. 28) za tožbo 300 točk, za dve pripravljalni vlogi 2 x 225 točk in za udeležbo pooblaščenca na naroku dne 2.9.2004 300 točk, to je skupaj 1050 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 67/03) in 20 % DDV znaša 138.600,00 SIT. Poleg tega je priznalo tožnikovemu pooblaščencu potne stroške in cestnino v znesku

20.000,00 SIT ter 2.000,00 SIT za administrativne stroške, to je skupaj 160.600,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Glede predlaganih stroškov tožene stranke pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi stranka sama, saj v sporu ni uspela. Takšna odločitev je tudi v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval. Glede stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je v tej vlogi priglasila tožena stranka, pa je odločilo, da jih nosi stranka sama (2. odst. 22. čl. ZDSS).