Jedro

Ker je stanovanje skupno premoženje pokojnika in dolžnice in po nepravnomočni sodbi del zapuščinske mase, M. S. s stanovanjem nikakor ne more samostojno razpolagati in če bi prišlo do odtujitve ali obremenitve, bi predlagateljema že iz tega nastala škoda, kot trdita.

Izrek

Pritožbi dedičev se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dedičev S. in S. B. za izdajo začasne odredbe, po katerem bi se M. S. ali komurkoli drugemu v njenem imenu prepovedala odtujitev ali obremenitev stanovanja v K., začasna odredba pa velja še 30 dni po pravnomočnosti zapuščinskega postopka. Zaključilo je, da je predlagateljema uspelo verjetno izkazati obstoj terjatve, ne pa nevarnosti, da bo terjatev onemogočena oziroma otežena in da zgolj zatrjevanje, da bo dolžnici nastala le neznatna škoda oziroma da ji škoda sploh ne bo nastala, ne zadošča. Proti sklepu se pritožujeta dediča iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo sklepa in izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je sodišče prezrlo, da spada v zapuščino del stanovanja, ki ga bosta podedovala in postala solastnika in ta okoliščina onemogoča dolžnici prodajo stanovanja. Ker sodba ni pravnomočna in je dolžnica papirno še vedno izključna lastnica po pogodbi, bo stanovanje lahko prodala in tedaj bosta dediča ostala suha. Praksa pokaže, da je v takšnih primerih nemogoče doseči poplačilo, saj dolžnica ne bo tako nespametna, da bo denar od kupnine polagala v banko, če že sedaj skuša prodati stanovanje, čeprav je prejela sodbo, iz katere izhaja, da celotno stanovanje ni več njeno. Prepoved prodaje ji tako ne bo povzročila nikakršne škode, četudi je to poseg v lastnino, ki pa sedaj ni več samo njena. Ob tehtanju, komu bo škoda nastala, je samo po sebi umevno in vidno, da bosta kratko potegnila le dediča. Sama prepoved bo le zavarovala njune pravice, če pa bi dolžnica ostala lastnica v celoti, bo s stanovanjem razpolagala po mili volji. Seveda je samo po sebi umevno, da zavarovanje pomeni nek poseg v tujo lastnino, sicer ga ni mogoče izvesti. Na drugi strani pa je škoda, ki bo nastala dedičema, evidentna. Nobene garancije ni, da bo dolžnica del kupnine, ki bi šel njima, kam položila, da bi lahko dediča v primeru ugodne sodbe dobila poplačilo v svojem delu. Sodišče zahteva od dedičev konkretizacijo dejstev glede tega, da dolžnici škoda ne bo nastala. Gre za nekaj, kar je samoumevno glede na dejstva, ki so podana v konkretni zadevi in izhajajo iz nepravnomočne sodbe. Da se nekaj ne bo zgodilo, ne more nihče dokazovati, saj takšnega dokaza praktično ni. Dolžnica je sama začela z aktivnostmi, ki same po sebi pomenijo verjetnost nastanka škode dedičema, saj če bo stanovanje prodano in ni izkazano, da bo kupnina ali nje del na razpolago dedičema, ni nikakršne garancije, da bosta od tega dediča kaj dobila. Verjetnost, da ne bosta dobila nič, je veliko bolj verjetna, kot verjetnost, da bosta kaj dobila od tega. Vse to izhaja iz ravnanja dolžnice. Verjetnost, da dolžnica ne bo utrpela najmanj takšne škode, kot jo bosta dediča, če se bo stanovanje prodalo, pa je tudi samoumevna glede na okoliščine primera. Zavrnilni razlogi prvega sodišča zato niso na mestu in niso sprejemljivi.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora izkazati tudi eno od predpostavk iz 2. odst. tega člena: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku; upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ). Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta predlagatelja izkazala verjeten obstoj terjatve, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, je ugotavljalo tudi, če so podane predpostavke iz 2. odst. 272. čl. ZIZ in zaključilo, da dedičema ni uspelo izkazati nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, saj za svoje navedbe nista ponudila nobenega konkretnega dokaza, niti nista predložila listin ali predlagala zaslišanje prič ter nista z ničemer pojasnila, zakaj menita, da dolžnici škoda z izdano začasno odredbo ne bo nastala, ker vsaka prepoved odtujitve in obremenitve pomeni poseg v lastninsko pravico, kar lahko za lastnika predstavlja škodo. Predlagatelja sta trdila, da spada po nepravnomočni sodbi v zapuščino po pokojnem Z. B. 40 % stanovanja iz naslova skupnega premoženja pokojnika in M. S. in če bo stanovanje prodano ali obremenjeno, ne bosta dobila ničesar, s prepovedjo odtujitve ali obremenitve stanovanja pa dolžnica ne bo oškodovana, saj bo stanovanje še vedno lahko prodala, če se bo pravnomočno ugotovilo, da v zapuščino ne spada niti del stanovanja. Torej bi že sama vsebina predloga za izdajo začasne odredbe kazala, da predlagatelja zatrjujeta obstoj predpostavke iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ ali celo 3. odst. 270. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ. Ker je stanovanje skupno premoženje pokojnika in dolžnice in po nepravnomočni sodbi del zapuščinske mase, M. S. s stanovanjem nikakor ne more samostojno razpolagati in če bi prišlo do odtujitve ali obremenitve, bi predlagateljema že iz tega nastala škoda, kot trdita. O tem pa izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov, kar je narekovalo razveljavitev začasne odredbe in vrnitev v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali predlagatelja res nista izkazala tudi predpostavke nevarnosti oziroma, ali ne kaže na to, da kaj več kot neznatna škoda dolžnici z začasno odredbo ne more nastati ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, da je bilo v pravdi, ki res ni pravnomočna, ugotovljeno, da spada stanovanje v skupno premoženje pokojnika in M. S..