Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR zaradi predložitve neverodostojne diplome, do česar je prišlo v letu 1994, ni zakonita, saj je ZDR začel veljati šele kasneje, to je 1. 1. 2003

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 in odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2007. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je tožnici 2. 3. 2007 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas s pravico do vrnitve na delo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati vse zapadle neto plače od 2. 3. 2007 dalje do reintegracije, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, v 15 dneh in pod izvršbo. V prvem odstavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 402,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila. V drugem odstavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe je višji ali drugačen tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pritožbenih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je za toženo stranko objektivni odpovedni rok nastal takrat, ko se je tožena stranka na podlagi dopisa Srednje šole ... z dne 22. 11. 2006, ki ga je prejela 23. 11. 2006, seznanila, da so podatki na kopiji letnega spričevala za tožnico sicer enaki njihovi matični evidenci, da pa je treba za priznanje V. stopnje strokovne izobrazbe za poklic usnjarsko-galanterijski tehnik po zaključenem 4. letniku opraviti še zaključni izpit. To pomeni, da je tožena stranka spoštovala rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 7. 12. 2006, podana v zakonsko določenem roku. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da predložitve neverodostojne listine ni mogoče opredeliti kot kršitve delovne obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 31. členom ZDR bi morala tožnica obvestiti toženo stranko o pridobljeni stopnji strokovne izobrazbe. Tožnica je naklepno kršila tudi 35. člen ZDR, saj je toženo stranko zavajala, da ima V. stopnjo strokovne izobrazbe, ker je prejela številne odločbe, ki so se nanašale tudi na njeno strokovno izobrazbo, pa na to ni reagirala. Dejstvo, da je tožnica pri tem ravnala naklepno, pa je razvidno tudi iz njenega zagovora z dne 6. 12. 2006, ko je sama izpovedala, da bi morala po končanem 4. letniku opraviti še zaključni izpit. K zaključnemu izpitu je celo pristopila, vendar ga ni uspešno opravila. Tožnica tožene stranke na pomoto v odločbi z dne 9. 8. 1994 (s katero je bila sprejeta v delovno razmerje za določen čas za delovno mesto pisarniški referent, za katero je predpisana V. stopnja strokovne izobrazbe) in v odločbi z dne 23. 5. 1995 (kjer je bilo prav tako zapisano, da ima V. stopnjo strokovne izobrazbe) ni opozorila, s čimer je zavajala toženo stranko. Enako se je zgodilo tudi s sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006. Ta kršitev delovne obveznosti je hujša kršitev, z ozirom na naloge, ki jih opravlja tožnica pri toženi stranki, pa je tožnica z zavajanjem tožene stranke tako omajala medsebojno zaupanje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. V času, ko je tožnica sklenila delovno razmerje za določen čas, je veljal Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.), ki je v 4. členu določal, da je potrebno za sklenitev delovnega razmerja poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebne pogoje, med drugim tudi predpisano izobrazbo. Za delovno mesto pisarniški referent se je zahtevala srednja strokovna izobrazba, tako da tožnica že ob sprejemu v delovno razmerje ni izpolnjevala pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. S temi pogoji je bila očitno seznanjena, zaradi česar je tudi zavajala toženo stranko glede pridobljene stopnje strokovne izobrazbe.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica predlagala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 (A1) in odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2007 (A2), s katero je bil zavrnjen njen ugovor zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je vtoževala tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter povrnitev pravdnih stroškov. V dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je na podlagi dopisa Srednje šole ... z dne 22. 11. 2006, ki ga je tožena stranka prejela 23. 11. 2006, ugotovila, da so podatki na kopiji letnega spričevala za tožnico enaki njihovi matični evidenci, vendar pa je treba za priznanje V. stopnje strokovne izobrazbe za poklic usnjarsko-galanterijski tehnik po zaključenem 4. letniku opraviti še zaključni izpit. Tožnica naj bi kršitev storila v letu 1994, ko se je prijavila na prosto delovno mesto in predložila dokumentacijo, potrebno za zaposlitev, med katero pa ni bilo potrdila o opravljenem zaključnem izpitu, pri čemer je v vprašalniku MORS z dne 8. 8. 1994 kot svoj poklic navedla galanterijski tehnik. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) izhaja, da toženi stranki ni bilo znano dejstvo, da tožnica ni pridobila srednje strokovne izobrazbe, tožnica pa jo o nasprotnem ni nikoli obvestila, kljub temu, da je iz številnih aktov, ki so ji bili izdani, izhajalo, da ima srednjo stopnjo strokovne izobrazbe. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da jo je tožnica namerno zavajala in s tem popolnoma omajala medsebojno zaupanje, zaradi česar je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku praktično v celoti ugodilo (razen glede vtoževanih stroškov za sestavo zahteve za varstvo pravic in glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti), ker je ugotovilo, da zaradi kršitev delovnih obveznosti, storjenih v letu 1994, ni mogoče odpovedati pogodbe na podlagi določb ZDR, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003 in da tožena stranka ni spoštovala 6 mesečnega objektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 110/2 ZDR). Poleg tega se je opredelilo tudi do očitane hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in zaključilo, da tožnica kot kandidatka, ki se je prijavila na prosto delovno mesto (torej v času, ko sploh še ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki in še ni imela dogovorjenih pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja) te kršitve ni mogla storiti. Zaključilo je tudi, da nepredložitev vseh listin ob sklepanju delovnega razmerja ne pomeni naklepne predložitve neverodostojne listine. Tožnica je ob sklepanju delovnega razmerja toženi stranki predložila vse listine, s katerimi je razpolagala, na toženi stranki pa je bila odgovornost, da bi pri preverjanju popolnosti predložene dokumentacije od tožnice zahtevala tudi potrdilo o opravljenem zaključnem izpitu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako pa nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov. Tako se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz razlogov, ki so nastali v letu 1994, ni mogoče podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR, saj je ta zakon stopil v veljavo šele 1. 1. 2003 (torej v času očitane kršitve še ni veljal). Tudi v primeru, če bi se za očitano hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila storjena v letu 1994, lahko uporabljale določbe ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 6 mesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ta rok namreč prične teči od nastanka razloga (torej bi tekel od leta 1994 dalje), zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana v letu 2006, nedvomno podana po izteku objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ki je po svoji naravi prekluzivni rok. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka sama paziti na to, če je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja izpolnjevala vse zahtevane pogoje, torej tudi pogoje strokovne izobrazbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči, ko je tožena stranka prejela dopis Srednje šole ... (B1). Na podlagi tega dopisa se je tožena stranka seznanila z razlogom, ki naj bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je pričel teči 15 dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, kar je popolnoma pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ne 6 mesečni objektivni rok, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da predložitve neverodostojne diplome ni mogoče opredeliti kot kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje takšne odločitve v izpodbijani sodbi ni sprejelo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnica ni predložila neverodostojne listine, temveč da ni predložila vseh potrebnih listin ob sklenitvi delovnega razmerja. S tem pa tudi ni zavajala tožene stranke kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Po stališču pritožbenega sodišča tožnici tudi ni mogoče očitati zavajanja tožene stranke, ker je kasneje (ob vročanju aktov in ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006) ni obveščala o tem, da ne izpolnjuje pogojev strokovne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta. Tožnica je ob sklenitvi delovnega razmerja s toženo stranko (v letu 1994) toženi stranki predložila dokumentacijo, s katero je razpolagala, tožena stranka pa je na podlagi te dokumentacije s tožnico sklenila delovno razmerje (kar lahko pomeni, da je tožena stranka štela, da tožnica izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja tudi po 4. členu ZDDO ali pa, da je predloženo dokumentacijo preverila s premajhno skrbnostjo). Glede na to tožnici ni mogoče očitati zavajanja tožene stranke, ker ni odreagirala na kasnejše odločbe oziroma ponujeno pogodbo o zaposlitvi (ki so bile sestavljene s strani tožene stranke) v zvezi s stopnjo tožničine strokovne izobrazbe, ki je bila v teh aktih navedena. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje, da naj bi naklepnost tožničinega ravnanja pri zavajanju tožene stranke izhajala tudi iz tožničinega zagovora. Pritožbeno sodišče ob tem najprej ugotavlja, da tožena stranka zapisnika o tožničinem zagovoru v spis niti ni vložila. Vsebino zagovora je mogoče povzeti le iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz te obrazložitve pa med drugim izhaja tudi, da je tožnica izpovedala, da zaključnega izpita ni uspela opraviti, vendar pa je pojasnila tudi, da nikoli ni vedela, da kaj ne bi bilo v redu in da ji nihče ni rekel, da mora opraviti zaključni izpit, niti ob sprejemu v delovno razmerje niti kasneje. Na posebno vprašanje, če se je zavedala, da bi morala za pridobitev V. stopnje strokovne izobrazbe opraviti tudi zaključni izpit in da dejansko ne izpolnjuje pogojev za razporeditev na delovno mesto takšne zahtevnosti pa je tožnica povedala tudi, da ni vedela, da je kaj narobe in da jo na kaj takega ni nihče opozoril. Po stališču pritožbenega sodišča ob upoštevanju navedenega ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka dokazala takšno stopnjo krivde tožnice, kot jo predvideva 2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (poleg tega, da ni bila dokazana niti kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storila tožnica).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.