Jedro

Če poklicna kolektivna pogodba določenega področja ne uredi ugodnejše od kolektivne pogodbe dejavnosti ali če ga ga sploh ne uredi, se upoštevajo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti.

Ker Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ) ni opredelila načina obračuna urne postavke osnove nadomestila za čas odsotnosti z dela (v 4. odst. 75. čl. KPZZ določa le osnovo za izračun nadomestila plače za čas odsotnosti z dela - izplačana plača v zadnjih 3 mesecih), se upošteva 3. odst. 90. čl. Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV), ki določa, da je osnova za obračun nadomestila plača delavca v preteklem mesecu, osnovo v urni postavki pa določa tako, da se plačo iz preteklega meseca deli s številom plačanih ur delavca za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa iz preteklega meseca.

Metoda obračuna urne postavke za izračun nadomestila plače, po kateri se v osnovo za izračun urne postavke poleg plače za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo) tudi plačila za čas dežurstva in stalne pripravljenosti (ko sicer ne opravlja dejanskega dela), medtem ko se pri številu ur, na podlagi katerih se izračuna urna postavka, ure dežurstva in stalne pripravljenosti ne upoštevajo (ker se upoštevajo le plačane ure za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa), ni v skladu s 3. odst. 90. čl. KPDZSV. Če se v osnovo všteva plačilo iz vseh naslovov (redno delo, nadure, dežurstva... ), prejeto v preteklem mesecu, tako doblena osnova pa se ne deli z vsemi urami, za katere je zdravnik prejel plačo, lahko pride celo do tega, da bi urna postavka za izračun nadomestila plače za čas odsotnosti znašala več, kot bi znašala plača za dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek predlagatelja, ki se je glasil: "1. Ugotovi se, da nasprotna udeleženca, X in Y obračunavata nadomestila plače zdravnikov v nasprotju z določili Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike s tem, da pri izračunu osnove za nadomestilo ne upoštevata izplačil za obvezno prisotnost, stalno pripravljenost in delo preko polnega delovnega časa v preteklih treh mesecih.

2. Ugotovi se, da sta bila nasprotna udeleženca X in Y dolžna do vključno 31.12.2002 obračunavati in izplačevati nadomestila plače zdravnikov tako, da bruto urno postavko osnove nadomestila izračunata tako, da izplačano bruto plačo zdravnika v zadnjih treh mesecih, vključno z izplačili za obvezno prisotnost in stalno pripravljenost, povečano za stopnjo rasti plač v zavodu, delita s številom plačanih ur zdravnika za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa v istem trimesečju, brez števila ur obvezne prisotnosti in stalne pripravljenosti.

3. Nasprotna udeleženca sta dolžna vsem pri njih zaposlenim zdravnikom obračunati in na podlagi tega obračuna izplačati razliko med nadomestili plač, izračunanimi po prejšnji točki, in dejansko izplačanimi nadomestili, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva zapadlosti posameznega izplačila nadomestila do dneva plačila po tej sodbi, in sicer od dneva začetka veljavnosti Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike do vključno 31.12.2002, v 8 dneh pod izvršbo.

4. Ugotovi se, da sta nasprotna udeleženca X in Y dolžna od vključno 1.1.2003 naprej obračunavati in izplačevati nadomestila plače zdravnikov tako, da bruto urno postavko osnove nadomestila izračunata tako, da izplačano bruto plačo zdravnika v zadnjih treh mesecih, vključno z izplačili za obvezno prisotnost, stalno pripravljenost in delo preko polnega delovnega časa, povečano za stopnjo rasti plač v zavodu, delita s številom plačanih ur zdravnika za redni delovni čas, brez števila ur obvezne prisotnosti, stalne pripravljenosti in dela preko polnega delovnega časa.

5. Nasprotna udeleženca sta dolžna vsem pri njih zaposlenim zdravnikom obračunati in na podlagi tega obračuna izplačati razliko med nadomestili plač, izračunanimi po prejšnji točki, in dejansko izplačanimi nadomestili, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva zapadlosti posameznega izplačila nadomestila do dneva plačila po tej sodbi, in sicer od 1.1.2003 naprej, v 8 dneh pod izvršbo.

6. Nasprotna udeleženca sta dolžna povrniti predlagatelju stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh pod izvršbo."

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi oz.

podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej opozarja, da je v uvodu izpodbijane sodbe predlagatelj napačno označen in da je del sodbe popravljen z roko. V pritožbi navaja, da je bistvo tega kolektivnega delovnega spora v metodi, po kateri se izračuna urna postavka za obračunavanje nadomestila plač. Razhajanje med strankama je predvsem v tem, če se pri obračunu osnove upošteva tudi plačilo za čas t.i. obvezne prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva (3. odst. 69. čl. KPZZ) in za čas stalne pripravljenosti (4. odst. 69. čl. KPZZ), ki je sicer nižje od vrednosti urne postavke za redni delovni čas. Po drugi strani je razhajanje v tem, s katerim številom ur je treba plačilo v referenčnem trimesečnem obdobju deliti, da dobimo urno postavko kot kvocient med plačilom in časom. Predlagatelj v pritožbi podrobno razdela tri možne metode izračuna urne postavke. Po prvi metodi (da se urna postavka izračuna tako, da se plačilo v zadnjih treh mesecih za ure rednega dela, dela preko polnega delovnega časa in dela v času dežurstva - ne pa tudi stalne pripravljenosti in časa obvezne prisotnosti v času dežurstva - deli z urami rednega dela in dela preko polnega delovnega časa.

Po metodi, za katero trdi predlagatelj, da je pravilna, pa bi se morala urna postavka izračunati tako, da se celotno plačilo v zadnjih treh mesecih, vključno s plačilom za dežurstvo in stalno pripravljenost, deli le z urami rednega dela v tem času. Poleg tega se predlagatelj v pritožbi opredeli tudi do tretje možne metode, po kateri bi se urna postavka izračunala tako, da se celotno plačilo v zadnjih treh mesecih, vključno s plačilom za dežurstvo in stalno pripravljenost, deli z vsemi urami, to je tudi z urami obvezne prisotnosti in stalne pripravljenosti. Po tej tretji metodi pa bi bilo potrebno po stališču predlagatelja urno postavko množiti z vsemi urami, torej tudi z urami dežurstva in stalne pripravljenosti, ki bi jih zdravnik opravil, če ne bi bil odsoten. Na takšen način bi druga in tretja metoda prinesla enak rezultat glede končne višine nadomestila. Ker je število ur dežurstva in stalne pripravljenosti, ki bi jih opravil odsotni zdravnik (npr. na dopustu) težko določljivo, se predlagatelj zavzema za drugo metodo. V pritožbi nadalje navaja, da nasprotna udeleženca špekulirata, ko trdita, da bi bilo po predlagateljevi metodi nadomestilo plače višje od plače tožnika, ki dela. To nadomestilo bi bilo zares višje, vendar le za zdravnika, ki dela, a ne dežura. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da je izračun, ki ga navaja predlagatelj, le ena od možnih interpretacij, saj je lahko le ena od metod skladna z določbami KPZZ. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke v zvezi z izračunom, ki ga je predlagatelj v postopku predlagal. Bistvena razlika med predlagateljevo metodo in metodo nasprotnih udeležencev je, da nasprotna udeleženca štejeta kot osnovo za izračun nadomestila plače plačo zdravnika za redni delovni čas in delo preko polnega delovnega časa, to je del celotne plače v preteklem trimesečju, predlagatelj pa šteje v osnovo celotno plačo zdravnika v preteklem trimesečju. Večina splošnih kolektivnih pogodb veže osnovo za nadomestilo plače na polni delovni čas, v KPZZ pa so se stranke dogovorile drugače in nadomestilo plače vezale na celotno plačo v preteklem trimesečju.

Glede na to ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da je v tem primeru možno uporabiti določbo 90. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, češ da KPZZ izračuna načina bruto urne postavke ne ureja, uporabe KPDZSV pa KPZZ izrecno ne izključuje. Določba 75. čl. KPZZ je samostojna in avtonomna, zato KPDZSV ni mogoče uporabljati. Neposredna uporaba KPZZ je za zdravnike ugodnejša. Pri zdravnikih je dežurstvo pomemben del dodatnega delovnega časa, ki ga zdravnik dobi plačanega, smisel nadomestila plače pa je v tem, da prejme delavec tudi v času upravičene odsotnosti podoben dohodek, kot v času, ko je delal. Odbor za razlago KPZZ ni nikoli dokončno sprejel razlage, ki sta jo privzela nasprotna udeleženca, niti ni bila takšna razlaga nikoli objavljena, kot tudi ni bilo nikoli objavljeno, da se v tem delu neposredno uporablja KPDZSV. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje popolnoma spremenilo določbo 4. odst. 75. čl. KPZZ. Razlaga KPDZSV ni bila objavljena v Uradnem listu, objava te razlage v Novisu in Obtoku pa se ne šteje kot avtentična razlaga in ne more biti obvezen pravni vir.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker ni bil zaslišan S. S., predsednik odbora za razlago KPZZ, ki bi edini lahko izpovedal o uradnih stališčih tega odbora v zvezi s sporno zadevo. Nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje kot pravni vir uporabilo mnenje revizijskega sodišča. To mnenje je mnenje organa, ki usmerja ravnanje nasprotnih udeležencev, ki jih računsko sodišče nadzira. To mnenje pa nima učinka na tretje osebe. Predlagatelj je sodeloval le pri izdelavi algoritmov, ki urne postavke natančno ne razčlenjujejo, to pa ne pomeni, da se je strinjal z načinom obračuna urne postavke, kot je bil v uporabi pri prvem nasprotnem udeležencu. Več o tem bi vedela povedati R. R. R., ki pa je sodišče ni zaslišalo. Svojo odločitev je oprlo le na izpovedbo uslužbenke prvega nasprotnega udeleženca, pristojne za obračun plač. V ponovnem postopku naj se zaslišita priči R. R. R. in S. S., poleg tega pa naj se postavi tudi izvedenec finančne oz. finančno-matematične stroke, ki bo razjasnil vsa vprašanja v zvezi z metodami načina obračuna urne postavke za nadomestilo plače. Drugi nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru navaja, da predlagatelj ni dokazal, da nasprotna udeleženca obračunavata nadomestilo plač zdravnikov v nasprotju z zakonom oz. ustreznimi kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj ne pojasni, zakaj naj bi bila njegova metoda pravilna in ne pove, katere predpise kršita nasprotna udeleženca. Ker KPZZ konkretne tematike ni zadostno opredelila, sta morala nasprotna udeleženca uporabiti tudi določbe 68. čl. ZDR in ostalih predpisov (KPDZSV). Po predlagateljevi metodi bi bilo nadomestilo plače zdravnika, ki ne bi delal, višje od plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Nobeden od predpisov, ki jih navaja predlagatelj, ne določa drugačnega obračunavanja nadomestila, kot to počneta nasprotna udeleženca.

Tudi dokazi, na katere se sklicuje predlagatelj v pritožbi, ne bi potrdili, da nasprotna udeleženca nezakonito obračunavata nadomestilo plače zdravnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zahtevek predlagatelja za obračun nadomestila plače, kot ga je oblikoval v postopku pred sodiščem prve stopnje, in na izplačilo razlike med prejetimi nadomestili in nadomestili, obračunanimi v skladu z njegovim predlogom, zavrnilo, ker je v postopku ugotovilo, da je bil način obračunavanja in izplačevanja tega nadomestila veljavno urejen v

90. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) in da sta nasprotna udeleženca nadomestilo plače obračunavala v skladu z navedeno določbo. Citirana kolektivna pogodba je glede navedenega veljala tudi za zdravnike in zobozdravnike, Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ, Ur. l. RS, št. 14/94 in nadalj.) pa načina tega obračuna ni uredila, niti ni izrecno izključila uporabe veljavnosti določbe 90. čl. KPDZSV. Ugotovilo je, da je za zdravnike in zobozdravnike zavezujoča tudi razlaga KPDZSV, ki je bila ustrezno objavljena. S tem, ko sta nasprotna udeleženca pri obračunu nadomestila plače uporabila tako določbe KPZZ kot tudi določbo KPDZSV, nista kršila niti zakonskih določb niti določb kolektivnih pogodb. Nadalje je ugotovilo, da je metoda obračuna, ki jo je predlagal predlagatelj, le ena od možnih interpretacij načina obračuna nadomestila plače. Poleg tega se je tudi predlagatelj strinjal z obračunom nadomestila plače, kot sta ga uporabljala nasprotna udeleženca, saj se je že v letu 1996 vključil v oblikovanje internih aktov, ki urejajo način obračunavanja nadomestila plače pri prvem nasprotnem udeležencu. Z obstoječim načinom nadomestila plače se je strinjalo tudi računsko sodišče v revizijskem poročilu o pravilnosti uporabe transferov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri drugem nasprotnem udeležencu v letu 2002. Po stališču sodišča prve stopnje novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) načina obračunavanja nadomestila ni spremenil.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, v pretežni meri pa tudi z njegovimi pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistvo tega kolektivnega delovnega spora je ugotovitev, če sta nasprotna udeleženca v zvezi z obračunavanjem nadomestila plač izvrševala določbe za njiju veljavnih kolektivnih pogodb.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predlagatelj utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe zapisalo napačno oznako predlagatelja, saj je kot predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora naveden "Z, Sindikat zdravstva in zobozdravstva Slovenije" namesto "Z, Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije". Ta napačna oznaka predlagatelja, ki jo lahko predsednik senata na podlagi določbe 328. čl. ZPP kadarkoli popravi, pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva, kot tudi ne vpliva na njeno pravilnost dejstvo, da je del izreka izpodbijane sodbe zapisan z drugačno obliko tipkanih črk (in ne, da je ta del sodbe popravljen z roko, kot to zatrjuje predlagatelj v pritožbi).

Pravilna je sicer trditev predlagatelja, da sestavlja plačo tudi plačilo iz naslova dežurstev in pripravljenosti na delo, vendar pa bi moral predlagatelj te ure potem upoštevati tudi pri obračunu urne postavke za izračun nadomestila plače. Tega pa njegov predlog ne vsebuje. Pravilna je tudi ugotovitev predlagatelja, da KPZZ, ki se uvršča med takoimenovane poklicne kolektivne pogodbe, določa drugačno osnovo za izračun nadomestila plače (4. odst. 75. čl. KPZZ) od drugih kolektivnih pogodb in da je določba 4. odst. 75. čl. KPZZ samostojna in avtonomna. Ta kolektivna pogodba pa ne določa načina obračuna urne postavke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Način obračuna urne postavke je določen KPDZSV, ki je po svoji naravi kolektivna pogodba dejavnosti. Po 2. tč. splošnih določb KPDZSV ta velja in se uporablja za vse zavode in delodajalce v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva ter za vse delavce v R Sloveniji, ki so pri njih zaposleni. To pomeni, da se KPDZSV uporablja tudi za zdravnike in zobozdravnike, kolikor ni s posamično kolektivno pogodbo, statutom organizacije ali drugim njenim splošnim aktom določeno drugače, to je ugodnejše (5. in 6. odst. 2. tč. splošnih določb KPDZSV). Če poklicna pogodba ne uredi določenega področja ugodnejše od kolektivne pogodbe dejavnosti ali ga sploh ne uredi, se za odločitev o spornem vprašanju s tega področja upoštevajo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker KPZZ načina obračuna urne postavke ni opredelila, je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno v zvezi z navedenim upoštevati določbe KPDZSV. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga predlagatelja poseglo in spremenilo 4. odst. 75. čl. KPZZ. Z 28. čl. sprememb in dopolnitev KPDZSV (Ur. l. RS, št. 19/96), s katerim je bil spremenjen zadnji, 3. odst. 90. čl. KPDZSV, je bil določen način obračuna urne postavke, ki je bil še dodatno pojasnjen na 16. seji odbora za razlago KPDZSV z dne 14.5.1996 (A 2, B 2).

Stališče tega odbora sicer ni bilo objavljeno v Uradnem listu RS, kot to pravilno ugotavlja pritožba, bilo pa je objavljeno v glasilu Združenja zdravstvenih zavodov in glasilu Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Glede na določbe 28. čl. sprememb in dopolnitev KPDZSV je odbor sprejel stališče, da se pri določanju osnove ne upošteva tisti del plače in števila plačanih ur v preteklem mesecu, ki predstavljajo obvezno prisotnost v času dežurstva (neefektivne ure) in stalno pripravljenost na domu po 2. in 3. odst. 87. člena. Ob tem je potrebno dodati, da je 13.5.1996 o načinu izračunavanja urne postavke za nadomestilo plače razpravljal tudi odbor za razlago KPZZ (A 1, B 1; 6. seja odbora) in sprejel razlago, da iz KPZZ ni razvidno, s katerim številom ur se deli osnova za izračun nadomestila, zato se uporablja 28. čl. sprememb in dopolnitev KPDZSV in tolmačenje tega odbora. Obenem je bil sprejet tudi sklep, da se vprašanje, ki ga je v zvezi s to tematiko na odbor za razlago KPZZ naslovila Splošna bolnišnica B., preloži na skupno sejo odborov obeh kolektivnih pogodb. Iz dokaznega postopka sicer ne izhaja, da bi bila ta razlaga objavljena v Uradnem listu RS.

V zvezi s pritožbenim pojasnjevanjem načina izračunavanja urne postavke za izračun nadomestila plače, ki ga uporabljata nasprotna udeleženca, je potrebno ugotoviti, da iz dokaznega postopka izhaja (priči S. Ž. in D. V. Z., priloga B 10 v povezavi s prilogo B 4), da se seštevek plačila iz naslova ur rednega dela, ur dela preko polnega delovnega časa in ur dejansko opravljenega dela v času dežurstva v zadnjih treh mesecih deli s številom vseh teh ur (torej s številom ur vsega dejansko opravljenega dela), ne pa le z urami rednega dela in dela preko polnega delovnega časa, kot to zmotno zatrjuje predlagatelj v pritožbi.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da metoda obračuna urne postavke za izračun nadomestila plače, kot jo predlaga predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu, ni v skladu z določbo KPDZSV, saj upošteva predlagatelj kot osnovo za izračun urne postavke tudi del plačila, ki ga zdravnik prejme v času dežurstva in stalne pripravljenosti (ko sicer ne opravlja dejanskega dela), medtem ko pri številu ur, na podlagi katerih se izračuna urna postavka, teh ur dežurstva in stalne pripravljenosti ne upošteva. Predlagatelj torej zneska izplačane plače, ki ga upošteva kot osnovo za obračun urne postavke, ne deli z vsemi urami oz. preračunom vseh ur, na podlagi katerih je bila ta plača zdravniku izplačana. Ob takšnem načinu izračuna urne postavke bi dejansko lahko prišlo do tega, da bi nadomestilo plače znašalo več, kot plača za dejansko opravljeno delo, kot to trdita nasprotna udeleženca. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da je predlagana metoda edina pravilna in da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim imenovati predlaganega izvedenca ustrezne stroke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje mnenja Računskega sodišča oz. revizijskega poročila Računskega sodišča (B 11, B 12) ni upoštevalo kot pravni vir, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč le kot enega od dokazov, ki sta jih nasprotna udeleženca predložila sodišču v tem postopku. Prav tako sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo z navedenima dokazoma. Tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje mnenja Računskega sodišča (B 11) niti ne omenja izrecno, v zvezi z revizijskim poročilom (B 12) pa le navaja stališče Računskega sodišča o pravilnosti porabe transferov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri drugem nasprotnem udeležencu, iz katerega izhaja, da se Računsko sodišče z uveljavljenim načinom obračunavanja nadomestila plače strinja.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je z načinom obračuna urne postavke pri prvem nasprotnem udeležencu strinjal tudi predlagatelj. Predlagatelj je sicer zatrjeval, da je sodeloval le pri izdelavi algoritmov, vendar pa je iz izpovedbe priče S. Ž. razvidno, da je bila delovna komisija, ki je izdelovala navodila za obračun osebnih prejemkov in povračil pri prvem nasprotnem udeležencu, sestavljena iz predstavnikov vseh reprezentativnih sindikatov, predstavnikov delavcev in delodajalcev. V zvezi s tem predlagatelj neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo priče R.R.R.. Iz zapisnika

1. naroka za glavno obravnavo z dne 18.5.2004 je namreč razvidno, da je predlagatelj navedeno pričo predlagal za zaslišanje glede prakse o razporeditvi zdravnikov in ne v zvezi z sodelovanjem oz.

nesodelovanjem predlagatelja pri izdelavi omenjenih navodil. Ob tem je potrebno še pripomniti, da dejstvo, da se je predlagatelj strinjal z načinom obračunavanja urne postavke pri prvem nasprotnem udeležencu, še ne pomeni, da bi bil njegov zahtevek iz tega razloga neutemeljen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.