Jedro

Tudi gospodarski družbi mora biti vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Zoper sklep vlaga toženka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče o predlogu moralo odločiti upoštevaje stališča, ki izhajajo iz ustavne odločbe opr. št. Up-552/09 z dne 23. 9. 2010. V predlogu je navedla okoliščine v zvezi s pripravo odgovora na tožbo, o poteku odpošiljanja in zakaj to ni bilo pravočasno. Predlagala je tudi dokaze. Sodišče je storilo kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o predlogu odločilo brez razpisa naroka.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi toženka morala najkasneje 9. 5. 2025 vložiti odgovor na tožbo. To je storila šele 16. 5. 2025 in obenem vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je predlog vložila iz očitno neupravičenega razloga, zato ga je brez izvedbe naroka zavrnilo (drugi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

5.Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na pravno stališče, da se pravna oseba (toženka) v postopku ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebej glede postopanja s poštnimi pošiljkami; delo mora organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno. Ravnanje delavke A. A., ki je pozabila oddati odgovor na tožbo na pošto, zato ne predstavlja dogodka, ki ga toženka ni mogla odvrniti, in se ne šteje za nezakrivljeno zamudo (upravičen vzrok) v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP.

6.Izpodbijani sklep se v podkrepitev odločitve sklicuje tudi na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 530/93 z dne 25. 8. 1993, vendar pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje moralo odločiti upoštevaje stališča iz kasnejše ustavne odločbe opr. št. Up-552/09 z dne 23. 9. 2010. V njej je Ustavno sodišče RS presojalo sklepa nižjih sodišč, ki sta bila prav tako kot izpodbijani sklep v tem sporu oprta na nosilno stališče, da se pri vrnitvi v prejšnje stanje pravna oseba ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, saj mora delo organizirati tako, da poteka nemoteno. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da sprejem takšnega stališča, ne da bi nižje sodišče pred tem ocenilo okoliščine konkretnega primera, dejansko pomeni, da se gospodarska družba svoje odgovornosti za zamudo v sodnem postopku nikoli ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake svojih zaposlenih, saj ti razlogi že po naravi stvari vselej izvirajo "iz njene sfere". S tem nižji sodišči merila za presojo skrbnosti ravnanja gospodarske družbe nista le objektivizirali (ker nista presojali, ali je gospodarska družba glede na svoje osebne lastnosti morda ravnala dovolj skrbno, ampak sta sprejeli stališče, da se lahko od gospodarske družbe neodvisno od tega vedno zahteva, da ima brezhibno organizirano svoje poslovanje), ampak sta gospodarski družbi celo naložili odgovornost za zamudo ne glede na krivdo. Tudi gospodarski družbi mora biti vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno.

7.Po presoji pritožbenega sodišča so stališča iz citirane ustavne odločbe uporabljiva tudi za ta spor. Toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje upravičen vzrok za zamudo roka za odgovor na tožbo utemeljuje s trditvami, v okviru katerih izpostavlja svoje t. i. osebne lastnosti (v smislu citirane ustavne odločbe) oziroma okoliščine na svoji strani, s katerimi dokazuje, da je ravnala z zadostno skrbnostjo - gre za trditve, s katerimi pojasnjuje svoje postopanje v zvezi s pripravo odgovora na tožbo in utemeljuje, zakaj na strani toženkinega direktorja ni bilo nobenega razloga za to, da bi pričakoval, še manj pa predvidel, da bo delavka lahko storila napako in odgovora na tožbo ne bo pravočasno oddala. Glede na takšno vsebino predloga bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok (drugi odstavek 120. člena ZPP) in odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje sprejeti na podlagi vsebinske presoje trditev in v zvezi s tem predlaganih dokazil.

8.Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Pri tem pripominja, da je sodišče prve stopnje dolžno pri vnovični presoji predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma pri presoji, ali toženka res brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja, upoštevati, da je stopnja zahtevane skrbnosti pri gospodarskih družbah večja kot pri fizičnih osebah.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116, 116/1, 120, 120/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.