Jedro

Ugotovljena dejstva v zvezi z obtoženčevim ravnanjem ob uvedbi kazenske preiskave, ko je pobegnil v tujino in je bilo njegovo navzočnost v kazenskem postopku potrebno zagotoviti z odreditvijo pripora in z mednarodno tiralico, ne kažejo na to, da bi bilo z nadomestnimi ukrepi, kot sta javljanje na policijski postaji ali hišni pripor, možno zagotoviti obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku. Zaradi tega kršitev 192.čl. ZKP v zvezi z 20.čl. Ustave ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženega M.B. podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je od zadnjega odločanja o priporu po vloženi obtožbi minilo dva meseca. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik B.G. je 26.6.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, to je iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi, oziroma podrejeno, ju spremeni tako, da namesto pripora določi blažji ukrep. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana v tem, da izrek izpodbijanega prvostopnega sklepa nasprotuje razlogom oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni. Na trditev, da naj bi se obtoženi, kolikor bi bil izpuščen na prostost slovenskim pravosodnim organom skril ravno v Republiko Hrvaško, gre sklepati iz navajanja dejstev, da je obtoženi hrvaške narodnosti, da so mu dobro poznane razmere onstran slovensko-hrvaške meje ter da je lastnik nekaj nepremičnin na Hrvaškem. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnik utemeljuje z dejstvom, da je bil obtoženi na podlagi tiralice prijet ravno v sosednji Republiki Hrvaški. Po razlogih izpodbijanih sklepov naj bi, kolikor bi bil izpuščen na prostost, ponovno pobegnil v sosednjo državo, s tem pa ne bi bil nedosegljiv našim pravosodnim organom, saj je bil obtoženi na podlagi tiralice v sosednji državi prijet že naslednji dan po njeni izdaji in nato izročen našim pravosodnim organom. Predstavlja pa tako sklepanje podcenjevanje obtoženčeve inteligence, saj kdo bi bežal v kraj, kjer je bil tako hitro in uspešno prijet s strani državnih organov, zaključki pa tudi nimajo opore v življenjskih izkušnjah. Tudi ni nobenega dvoma, zakaj se je obtoženi v času prijetja nahajal v sosednji državi, ko se je tam skrival pred upnikom, ne pa zaradi strahu pred pravosodnimi organi države Slovenije. Podlaga za tako sklepanje je v obtoženčevem zaslišanju pred Županijskim sodiščem v Sisku z dne 31.10.1999, češ da ima obtoženec določene zasebne namene, očitno za bivanje na Hrvaškem, ne pa da gre za beg pred pravosodnimi organi. Zato vložnik tako sklepanje sodišč ocenjuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj gre za precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin in samimi temi listinami. Navaja še, da pritožbeno sodišče tudi prezre, da je obtoženec že 22.10.1999 zoper upnika, ki ga je ustrahoval, sestavil kazensko ovadbo in isto izročil preiskovalnemu sodniku ter poslal ljubljanskemu zagovorniku. Sicer pa je obtoženec že 24.10.1999 v telefonskem razgovoru z UNZ K. - kriminalistu povedal, da se v sosednji državi nahaja iz strahu pred upnikom in izrazil pripravljenost sodelovati s slovensko policijo, pred katero se ne skriva. Policisti pa ga na njegovo telefonsko številko, ki so jo imeli, niso pozivali, naj se oglasi na policijski postaji. Šele če bi se obtoženec ne odzval, bi bilo mogoče sklepati na dejstvo, da je bil prijet na podlagi tiralice zaradi njegove begosumnosti. Vložnik vidi nasprotje v pritožbenem sklepu, ko je višje sodišče po eni strani verjelo zagovoru obtoženca pred preiskovalnim sodnikom glede posesti nepremičnin na Hrvaškem, po drugi strani pa istemu obtožencu ne verjame, ko ravno tako pred preiskovalnim sodnikom navaja, da se nima namena skrivati ali pobegniti pred obravnavanim kazenskim postopkom. Sicer pa vložnik meni, da bi moralo sodišče upoštevati 192. člen ZKP, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim, zato bi bilo primerno nadomestiti pripor, bodisi z javljanjem na policijski postaji ali eventuelno hišnim priporom. Zato je v konkretnem primeru kršen 2. odstavek 192. člena in posledično tudi 20. člen Ustave Republike Slovenije.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je priporni razlog, iz katerega je bil pripor odrejen, podan, saj je bil obtoženec slovenskim organom pregona nedosegljiv, v času bivanja na Hrvaškem pa se je prijavljal v različnih hotelih in v nobenem ni bival več kot 3 dni, kar kaže na njegov namen izmikanja. Sodišče z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je presojalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti v naslednjem ustavnem in zakonitem okviru glede na uveljavljane kršitve:

20. člen Ustave v 1. odstavku določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po 3. odstavku 192. člena ZKP se ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku, odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali, oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa je podana, če je izrek sodbe (sodne odločbe) nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodne odločbe, ali če sodna odločba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka niti v sklepu sodišča prve stopnje niti v drugostopnem sklepu pritožbenega sodišča ni podana. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč zaključki o obstoju begosumnosti kot pripornega razloga ob pogoju obstoja utemeljenega suma, ki izhaja iz pravnomočne obtožnice, da naj bi obtoženec storil očitano nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, ne nasprotujejo dejstvom, ugotovljenim v teku kazenske preiskave, ko je bilo potrebno zagotoviti obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku z odreditvijo pripora in z mednarodno tiralico, ker je obdolženec pobegnil iz države in je bil vrnjen šele po izvedenem ekstradicijskem postopku v nadaljnjo obravnavo pravosodnim organom naše države. Neutemeljeno je zagovornikovo navajanje obtoženčevega stališča oziroma pojasnila, da ni bežal pred organi pravosodja naše države, ampak pred oškodovancem, ki mu je grozil z uničenjem. Oba napadena sklepa imata glede obstoja pripornega razloga begosumnosti zadostne razloge, skladne z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami v teku kazenske preiskave, zato je zaključek, da je priporni razlog begosumnosti podan, tudi po oceni Vrhovnega sodišča povsem pravilen. V tej smeri zato zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha. Prav tako ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti glede očitka kršitve 192. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave. Ne glede na zagovornikova izvajanja o osebnih in premoženjskih razmerah obtoženca v zvezi z njegovimi družinskimi in premoženjskimi razmerami na območju Republike Slovenije in nakazovanjem, da pripor s tem v zvezi pri obtožencu sploh ni potreben in bi ga bi bilo primerneje nadomestiti z drugimi, milejšimi ukrepi za navzočnost obtoženca v kazenskem postopku, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja na podlagi podatkov kazenskega spisa, da se okoliščine, zaradi katerih je bil zoper njega odrejen pripor zaradi begosumnosti, niso v ničemer izkazale kot napačno ugotovljene. Razmere, glede na izkušnjo pravosodnih organov z obtoženčevim ravnanjem ob uvedbi kazenske preiskave, prav nič ne kažejo na to, da bi s ponujenimi nadomestnimi ukrepi bilo možno zagotoviti obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku. Zato tudi v tej smeri zagovornik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel uspeti.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve ZKP in Ustave v obeh napadenih sklepih sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.