Jedro

Do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal, ne pa že z zaključkom vlaganj.

Z izgubo posesti je tožničina terjatev (le) zapadla, nastala pa je že v trenutku, ko so bila vlaganja končana in ko se je vrednost nepremičnine povečala. Že takrat je bila toženka kot lastnica sporne nepremičnine okoriščena (in tožnica prikrajšana).

Gotovo se je tožnica v določeni meri okoristila, ker je sporno nepremičnino v času trajanja zunajzakonske skupnosti s stranskim intervenientom uporabljala brez plačila. In jasno je, da je bila toženka kot lastnica zato v enaki meri prikrajšana. Vendar pa je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da je toženka takšno uporabo molče dopuščala in se s takšno privolitvijo v svoje prikrajšanje posledično odrekla povračilnemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da mora toženka poleg že odmerjenih stroškov na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem v 15 dneh plačati še 187,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

II. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Toženka in stranski intervenient sta dolžna plačati 186,66 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem št. SI56 01100-6370422362, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva povrnitev 40.000 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 933, k. o. X, ki je v lasti toženke. Navaja, da sta s stranskim intervenientom (in sinom toženke) v času trajanja zunajzakonske skupnosti1 s toženkinim soglasjem izvedla obsežna vlaganja, pri čemer je lasten prispevek ocenila na 60 %, prispevek stranskega intervenienta pa na največ 40 %. Toženka je tožbene navedbe prerekala in uveljavljala pobotni ugovor za plačilo uporabnine v višini 3.600 EUR. Izvedenka gradbene stroke je ugotovila, da se je vrednost predmetne nepremičnine zaradi vlaganj povečala za 34.857 EUR.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 17.428,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 6. 2017 dalje (I. točka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). V III. točki izreka je ugotovilo, da terjatev toženke do tožnice v višini 3.600 EUR ne obstaja, nato pa odločilo o pravdnih stroških. Tožnici je po medsebojnem pobotu stroškov naložilo, da toženki in stranskemu intervenientu plača 3,24 EUR (IV. točka), 505,40 EUR pa na račun Okrožnega sodišča Novo mesto (VI. točka). Toženka je dolžna na račun Okrožnega sodišča v Krškem plačati 2.631,38 EUR (V. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper V. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo V. točke izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ob uvedbi postopka vrednost storitve znašala 900 odvetniških točk, vendar je med postopkom prišlo do spremembe vrednosti točke z 0,459 EUR na 0,60 EUR, zato vrednost opravljene storitve po (spremembi) 6. 4. 2019 znaša 800 odvetniških točk. Sodišče je v nasprotju s temi ugotovitvami napačno sklepalo, da število točk za opravljeno storitev po spremembi vrednosti točke ni nižje za več kot 10 %. Dejansko je število točk nižje za 100 odvetniških točk, kar je več kot 10 %. Sodišče ni upoštevalo tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife;3 napačno je izračunalo stroške tožnice in toženki naložilo plačilo prenizkega zneska v proračun sodišča (2.631,38 EUR namesto 2.818,98 EUR). Tožnica svoj pravni interes utemeljuje s tem, da bo glede na svoj pravdni uspeh morala proračunu sodišča povrniti vso prejeto brezplačno pravno pomoč, ki je sodišče ne bo prejelo od toženke (torej premalo odmerjenih 187,60 EUR).

4. Toženka in stranski intervenient se pritožujeta zoper I., III. in V. točko izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevek tožnice zavrne; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega in da so izpolnjeni pogoji za neupravičeno pridobitev. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da nikoli ni prišlo do prehoda koristi s tožnice in stranskega intervenienta na toženko. Ta sporne nepremičnine od vlaganj dalje ni nikoli uporabljala, zato zahtevek zoper njo še ni zapadel, od samih vlaganj pa nima nobenih koristi. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka vsaj konkludentno soglašala s tožničinimi vlaganji. V tem delu se sodišče prve stopnje opre na izjave toženke in prič ter jih napačno oceni. Napačno oceni tudi prispevek A. A., ki kot sedemletni otrok zagotovo ni prispeval k učinkovitosti gradnje. Nasprotno pa ne upošteva izpovedbe priče B. B. Zmotna je tudi ugotovitev, da sta vlaganja, s katerimi je bila vrednost nepremičnine povečana za 34.857 EUR, izvedla tožnica in stranski intervenient. Sodišče prve stopnje ne verjame, da je toženka za gradnjo prispevala okoli 30.000 EUR; istočasno pa upošteva, da je stranski intervenient priznal, da je sam vložil le 2.000 EUR, tožnica pa 218,34 EUR za laminat, 238,99 EUR za račun v trgovini Obi in še nekaj stvari. Seštevek vsega navedenega se dejansko približa povečani vrednosti nepremičnine in govori v prid izjavi, kakršno sta podala toženka in stranski intervenient. Sodišče zanemari dejstvo, da tožnica in stranski intervenient nista imela dohodkov, ki bi omogočali vlaganja. Družina tožnice je živela s pomočjo denarne socialne pomoči, ki splošno znano zadošča za golo preživetje; prav tako so sami izpovedali, da denarja ni bilo. Upoštevajoč vse dohodke (tudi prejemke v korist otrok) je mesečno razpolagala z 916 EUR (do leta 2008), po zaposlitvi pa s približno 1.000 EUR, pri čemer je treba upoštevati, da je morala preživljati sebe in nekaj časa tri, nato pa dva otroka. Dokazno breme o tem iz čigavih sredstev je bilo kaj financirano je na tožnici, ki pa vlaganj ni izkazala. Tudi iz računov, ki jih je predložila, izhaja, da je nabavila le potrošni material, ki vrednosti zgradbe ne povečuje in ne gre za vlaganja v nepremičnino.

Toženka trdi, da je prepričljivo dokazala, da je imela redne prihodke, privarčevana sredstva in dobro situiranega partnerja. Sodišču prve stopnje očita, da minimalizira dejstvo, da je bila ves čas lastnica sporne nepremičnine in da z njenim financiranjem ni pomagala tožnici in stranskemu intervenientu, čeprav je vlagala v svojo nepremičnino. Toženki tudi ne verjame, da je njen pokojni partner svoje nepremičnine prodal (C. C.). Zaključi namreč, da je postal C. C. lastnik na podlagi sodbe o pripoznavi, kar pa ne izhaja iz zgodovinskega izpiska, na katerega se sodišče sklicuje.

Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo njen pobotni ugovor z naslova uporabnine. Zanemarilo je, da je tožnica gotovo imela koristi od brezplačne uporabe nepremičnine in je z opustitvijo posesti privolila v lastno prikrajšanje. Zmotno je stališče, da s tožničino izselitvijo (junija 2012) zahtevki toženke za nazaj ne morejo oživeti. Ker je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja zavrnilo, je zastaranje za obe stranki pričelo teči istočasno in je pobotni ugovor utemeljen. Terjatev tožnice še ni zapadla, ker koristi na toženko še niso prešle.

5. Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista podali.

6. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženke in stranskega intervenienta pa ni utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

**O pritožbi toženke in stranskega intervenienta**

8. Toženka in stranski intervenient v pritožbi sodišču prve stopnje očitata kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi na podlagi zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige4 napravilo nepravilne zaključke o prenosu lastninske pravice na nepremičnini toženkinega partnerja.5 Takšen očitek je neutemeljen, kršitev pa ni izkazana. Tudi pritožbeno sodišče se je z vpogledom v navedeni izpisek prepričalo o tem, da je do prenosa lastninske pravice prišlo na podlagi sodbe o pripoznavi in ne na podlagi zatrjevane kupoprodajne pogodbe.6

9. Pritožbeno sodišče se strinja z vsebinsko odločitvijo sodišča prve stopnje in nadaljnje pritožbene navedbe ocenjuje za neutemeljene. V sodni praksi se je že ustalilo stališče,7 da do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal, ne pa že z zaključkom vlaganj. Pri tem ni bistveno, kar izpostavljata toženka in stranski intervenient v pritožbi, da toženka od izselitve tožnice sporne nepremičnine ni nikoli uporabljala. Ključen je trenutek, ko je tožnica izgubila posest sporne nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ); tega je sodišče prve stopnje ustrezno ugotovilo v 8. točki obrazložitve sodbe. Z izgubo posesti je tožničina terjatev (le) zapadla, nastala pa je že v trenutku, ko so bila vlaganja končana in ko se je vrednost nepremičnine povečala. Že takrat je bila toženka kot lastnica sporne nepremičnine okoriščena (in tožnica prikrajšana). Dejstvo, da je sporna nepremičnina še vedno v posesti stranskega intervenienta in ne toženke, ničesar ne spreminja. Korist toženke se namreč ne kaže v 'uporabi' sporne nepremičnine, ampak v tem, da je bila njena lastnina zaradi tožničinih vlaganj vredna več kot bi bila sicer.

10. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je tožnica z opustitvijo posesti sama privolila v svoje prikrajšanje. Tožnici noben predpis ne nalaga, da bi morala svoja vlaganja v tujo nepremičnino izkoristiti oziroma kot ji neupravičeno očita pritožba, da bi lahko ob izselitvi zahtevala prepustitev stanovanja ob razpadu zunajzakonske skupnosti.8

11. Prav tako niso utemeljeni očitki napačne ocene izpovedb toženke in prič. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je življenjska, prepričljiva in podprta s spisovnimi podatki; pritožbeni očitki pa je ne omajejo. Pritožba razloge sodišča prve stopnje rahlo izkrivlja, ko navaja, da sodišče na eni strani trdi, da je toženkino izpovedbo obravnavalo kritično, ker je prilagojena potrebam postopka, in da toženka ni vedela nič o gradbenih delih in njihovem poteku, medtem ko toženki po drugi strani pritrdi, da je nedvomno ''pomagala'' pri gradnji, le da ni dokazala obsega pomoči. Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve jasno izpostavi, da ne dvomi v toženkino finančno pomoč9 pri obnovi sporne nepremičnine, vendar pa svojega vložka ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovne dokumentacije pritrjuje, da toženka tega bremena ni zmogla. Prav tako ni uspela izkazati manjka svojega soglasja k vlaganju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ves čas vedela, da se sporna nepremičnina obnavlja (to je tudi videla) z namenom bivanja stranskega intervenienta in tožnice ter njune družine. Da bi temu oporekala, ni izkazala. Sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve skrbno pojasni, da se pomoč družinskih članov pri ustvarjanju skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev šteje kot prispevek dan obema. Razen, če se dokaže, da je bilo darilo oziroma pomoč namenjena izključno enemu (v tem primeru stranskemu intervenientu). Tega pa toženka ni uspela dokazati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ravno s tem, ko je ves čas nosila režijske stroške sporne nepremičnine, tožnici in stranskemu intervenientu (posredno) omogočala in pomagala, da sta svoja denarna sredstva namenila preživljanju družine in obnovi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je z vlaganji (najmanj) konkludentno soglašala, vzdrži. 12. Čeprav toženka zatrjuje, da je svoje dobro finančno stanje prepričljivo dokazala, to ne drži. Sodišče prve stopnje se je upravičeno oprlo na toženkino minimalno pokojnino, saj gre za edini preverljiv podatek, ki ga je podala; preostalo je ostalo nedokazano. Tudi glede izpovedbe sina D. D., na katero se toženka sklicuje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz njegovega pričevanja ne izhaja nič, kar bi dokazno oceno spremenilo v njeno korist.10

13. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo tožničino slabo finančno stanje, ki naj bi ji onemogočalo vlaganja v sporno nepremičnino. Pritožba spregleda argumente, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje po presoji vseh dokazov in vsakega dokaza posebej, kot to določa metodološki napotek iz 8. člena ZPP, pojasnilo odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo prispevek tožnice (in stranskega intervenienta) pri ustvarjanju skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, podane v točkah 18. – 28. obrazložitve in se do podrobnih razčlenjevanj tožničinega finančnega stanja v pritožbi ne opredeljuje. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da toženka zanemarja dejstvo, da je šlo za skupno delo in vlaganje skupnih denarnih sredstev obeh zunajzakonskih partnerjev,11 in ne le tožnice.

14. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki se je odrazil v zavrnitvi pobotnega ugovora, je pravilen. Toženka je z nesporno podanim dovoljenjem za bivanje tožnici (in dopuščanjem le-tega) kot sinovi zunajzakonski partnerki dovolila brezplačno uporabo sporne nepremičnine.12 Gotovo se je tožnica v določeni meri okoristila, ker je sporno nepremičnino v času trajanja zunajzakonske skupnosti s stranskim intervenientom uporabljala brez plačila. In jasno je, da je bila toženka kot lastnica zato v enaki meri prikrajšana. Vendar pa je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da je toženka takšno uporabo molče dopuščala in se s takšno privolitvijo v svoje prikrajšanje posledično odrekla povračilnemu zahtevku.13 Tako so neutemeljeni vsi nadaljnji pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zavrnitev pobotnega ugovora.

15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke in stranskega intervenienta zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**O pritožbi tožnice**

16. Drugi odstavek 12. člena OT določa splošno pravilo, da je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Slednje je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je pri izračunu pravdnih stroškov tožnice, nastalih do 6. 4. 2019, kot izhodiščno vrednost storitve upoštevalo 900 točk. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izhodiščna vrednost storitve po navedenem datumu znaša 800 točk.14 Vendar pa ima tožnica v pritožbi prav, da je nadaljnji izračun sodišča prve stopnje napačen. 100 točk (kolikor je nižje število točk po spremembi) predstavlja 11,11 % od izhodiščnih 900 točk. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je treba pri izračunu pravdnih stroškov tožnice, ki so nastali po 6. 4. 2019, uporabiti izjemo iz tretjega odstavka 12. člena OT, ki nalaga plačilo storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka (in ne ob opravi odvetniške storitve). Upoštevajoč navedeno je treba tudi pri izračunu pravdnih stroškov tožnice (nastalih po 6. 4. 2019) kot izhodiščno vrednost storitve upoštevati 900 točk in odmeri navedenih stroškov prišteti še skupno 268 EUR15 oziroma upoštevajoč tožničin 70 % uspeh še 187,60 EUR.16 Navedeni znesek je dolžna v proračun sodišča nakazati toženka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v točki V izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

17. Toženka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica pa je s svojo pritožbo zoper V. točko izreka uspela v celoti17, zato je do povrnitve stroškov pritožbenega postopka upravičena (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (187,60 EUR) in OT18 ji je pritožbeno sodišče priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, kar povečano za materialne stroške in davek na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Od priglašenih stroškov tožnici ne pripada povrnitev nagrade za poročilo stranki, saj je zajeta že v nagradi za sestavo pritožbe. Odmerjene stroške sta dolžna povrniti toženka in stranski intervenient v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Krškem, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Po ugotovitvah sodišča naj bi trajala od leta 2000 do 30. 6. 2012, ko se je tožnica odselila iz skupnega bivališča. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT. 4 Priloga B/23. 5 Nepremičnina parc. št. 1724/6, k. o. Y 6 Slednje izhaja iz oddelka A2 zgodovinskega izpiska, kjer so navedene spremembe podatkov o nepremičninah. Jasno je, da je bila parc. št. 1724/6 iz predmetnega vložka odpisana na podlagi sodbe o pripoznavi. Če bi do prenosa lastninske pravice prišlo na drug način, bi bil ta označen v tem oddelku. 7 Glej sodbo VSRS II Ips 268/2012, sodbo in sklep VSRS II Ips 808/2007 in sodbo VSL II Cp 841/2017. 8 Zaradi zatrjevanega nasilja stranskega intervenienta nad tožnico. 9 Pri tem je na več mestih v sodbi povzelo tudi izpovedbe prič, ki so to potrdile. Hkrati pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi opozorilo, da priče niso izpovedale, da bi toženka prispevala vsa denarna sredstva za obnovo. 10 Sin ni izpovedal o kakršnih koli privarčevanih sredstvih, ampak je izpostavil, da ne ve, da bi toženkin partner prispeval denarna sredstva, saj je mama imela svoj denar. 11 Nenazadnje je stranski intervenient sam izpovedal, da so bili dohodki tožnice namenjeni (bolj) preživljanju družine, iz česar je sklepati, da so bili njegovi dohodki (bolj) namenjeni obnovi. V vsakem primeru gre za skupno premoženje obeh. 12 Tako tudi VSL sodba in sklep I Cp 1673/2017. 13 Zakaj so neutemeljena navajanja, da je tožnica tudi sama privolila v svoje prikrajšanje, je pritožbeno sodišče pojasnilo že v 9. točki obrazložitve te sodbe. Prav tako je že obrazložilo, da je tožničina terjatev zapadla z dnem, ko je izgubila posest nad sporno nepremičnino in je pričel teči tudi zastaralni rok. 14 In da je med postopkom prišlo do spremembe vrednosti točke iz 0,459 EUR na 0,60 EUR. 15 Odmera za odvetniške storitve po 6. 4. 2019 je namreč višja za skupno 366,13 odvetniških točk. Kar znaša 219,68 EUR (366,13 x 0,60 EUR) oziroma upoštevajoč 22 % DDV 268 EUR. 16 268,00 EUR x 0,7 = 187,60 EUR 17 Uspela je s 100 % v pritožbi spornega zneska. 18 Ter upoštevajoč spremembo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, ki ne določa več, da je odvetnik, ko izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do polovičnega zneska po OT.