Jedro

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, je vložnikovo sklicevanje na 1.odst. 378.čl. ZKP v zvezi z obveščanjem strank o seji pritožbenega senata, na katerem je odločal o pritožbi zoper sodbo, napačno. Upoštevati je namreč potrebno določbo 1.odst. 445.čl. ZKP, ki ureja ta položaj v skrajšanem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 4.7.1996 obsojena A.J. in F.J. spoznalo za kriva kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1. odstavku 302. člena v zvezi s 25. členom KZ in jima na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je na podlagi 1. odstavka 203. (pravilno bi bilo 302.) člena KZ določilo vsakemu kazen tri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 15.10.1996 pritožbo obsojenih A.J. in F.J. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 3.1.1997 zagovornik obsojenega F.J. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišče ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako ni kršilo določbe 1. odstavka 378. člena ZKP, kajti sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi zoper sodbo izdano v skrajšanem postopku. Po 445. členu ZKP pa sodišče v takem primeru obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat smatra, da bi bila navzočnost strank bistvena za razjasnitev stvari. Vrhovni državni tožilec zato meni, da je zahteva zagovornika obsojenega F.J. za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega F.J. uvodoma navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, v njeni obrazložitvi pa zatrjuje, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz utemeljitve zahteve je razvidno, da zagovornik obsojenega F.J. poudarja, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 22.6.1994 in samim zapisnikom. Izpostavlja, da iz tega zapisnika ne izhaja, da bi bila na kraju glavna obravnava sploh oklicana, v njem ni niti ene navedbe o grožnjah sodišču ali nasprotni pravdni stranki, marveč zgolj zapis, da je drugi obsojenec A.J. sodišču očital, da dela enostransko in da podpira tožnika, da ga je zato predsednica senata večkrat opozorila na primernost obnašanja, vendar da ji strank ni uspelo pomiriti in da je zato sodišče odločilo, da bo glavno obravnavo opravilo v sodni stavbi.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da je bila glavna obravnava na kraju oklicana, marveč je na podlagi izpovedb prič Z.Č.M., D.K., U.P., A.J., B.K. in I.B., sklicujoč se tudi na navedeni zapisnik, zaključilo, da ni bila opravljena, kljub temu, da so bili za to podani vsi pogoji, ker sta obsojenca na način, ugotovljen v pravnomočni sodbi, z resno grožnjo podkrepljeno s silo preprečila senatu njeno izvedbo. V tem zapisniku je tudi navedeno, da je na odredbo predsednice senata tožeči stranki I.K.-ju, da preskrbi mizo in stol, obsojeni F.J. dejal, da nobene mize in stola ne bo pustil postavljati in da glavna obravnava ne bo opravljena, ko pa je tožeča stranka prinesla mizo in stol in ju postavila na mesto, ki ga je odredila sodnica, je obsojeni A.J. zagrabil mizo in jo vrgel v zrak, da je odletela zgornja ploskev, nakar je spodnji del zalučal v globino, F.J. pa je prijel zgornjo ploskev in jo vrgel s ceste. V zapisniku je tudi izrecno zapisano, da je zaradi groženj sodišču in tožeči stranki, zaradi katerih je bila onemogočena glavna obravnava, predsednica senata odredila, da bo glavna obravnava opravljena v sodni dvorani. Kakršnokoli nasprotje med navedenim zapisnikom in navedbami o njegovi vsebini v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podano, zato so nasprotne vložnikove navedbe neutemeljene.

Trditev vložnika zahteve, da v prvostopenjski sodbi niso obrazložena odločilna dejstva, katera, ne pove, je v tolikšni meri posplošena, da jo sploh ni mogoče preizkusiti.

Z navedbo, da v kazenskem postopku niso bili izvedeni nobeni dokazi o raznih grožnjah preprečiti uradnim osebam uradno dejanje, ker pred oklicem obravnave nobena odredba sodnika ni uradno dejanje, tako tudi ne tista, kje bo stala miza, zagovornik obsojenega F.J. v zahtevi izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Glede vložnikove trditve, da si očitkov obsojenega A.J. o pristranosti sodišča ni mogoče razlagati kot grožnjo, pa je treba ugotoviti, da iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi sodišče tako ravnanje ocenilo kot grožnjo, ki je preprečila izvedbo glavne obravnave. Zagovornik obsojenega F.J. v tem obsegu podaja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste sprejete v izpodbijani pravnomočni odločbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Prav tako je pomotno naziranje vložnika zahteve, da je sodišče druge stopnje s tem, da obsojenega F.J. v skladu s 1. odstavkom 378. člena ZKP ni obvestilo o svoji seji, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Po 1. odstavku 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, in ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Sklicevanje vložnika zahteve na določbo 1. odstavka 378. člena ZKP, ki velja za redni postopek, je glede na posebno določbo, ki ureja ta procesni položaj v skrajšanem postopku, zato neupoštevno.

Tudi ne drži, da je sodišče druge stopnje pritožbo obsojencev zavrnilo "iz pavšalno navedenih razlogov", marveč je svojo odločitev prepričljivo utemeljilo. Pri tem se je sklicevalo tudi na prvostopenjsko sodbo, v kateri pa so razlogi o odločilnih dejstvih temeljito ocenjeni. Zato tudi ni bilo nobene podlage za razveljavitev sodbe na podlagi 3. odstavka 392. člena ZKP, na kar očitno meri vložnik z navedbo, da je pri odločanju o obsojenčevi pritožbi obstajal precejšen dvom o odločilnih dejstvih.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojenega F.J. pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in jo je zato na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.