Jedro

Tožba tožnikov (sosedov) je zavrnjena, ker so izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorjema po ZUN in po občinskem odloku o PUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Oddelka za gospodarstvo, finance in urejanje prostora občine z dne 26.5.1993, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorjema (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za adaptacijo in dozidavo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 125 (pravilno 152) pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 53., 2. odstavka 54., 55. in 57. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 3/91 in 18/93 - ZUN) in določbe 19. in 20. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini A... (Uradno glasilo občin ..., št. 1/88). Tožena stranka navaja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji po določbah 20. člena citiranega odloka, kar izhaja iz vsebine lokacijske dokumentacije št. 3/93, februar 1993, ter posameznih soglasij, zlasti sanitarne in požarne inšpekcije. Navedena lokacijska dokumentacija je po mnenju tožene stranke izdelana v skladu s pogoji iz citiranega odloka in je sestavni del prvostopne odločbe, ki tudi vsebuje vse podatke iz njene vsebine, skladno s 57. členom citiranega zakona. V upravnem postopku so bila pridobljena ustrezna soglasja pristojnih organov in organizacij. Investitorja sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem nameravata graditi (53. člen citiranega zakona). Po mnenju tožene stranke je lokacijsko dovoljenje pravilno in zakonito. Pritožbeni ugovori po svoji vsebini ne morejo ovreči zakonitosti prvostopne odločbe. Okoliščina, da naj bi investitorja pričela graditi predno sta za to imela ustrezno dovoljenje, je stvar pristojne inšpekcije. Glede na določbe 63. člena citiranega zakona zakoličenje tudi še ni moglo in smelo biti opravljeno. V primeru, da se pri zakoličenju ugotovijo na terenu nad dejanskim stanjem na terenu in med stanjem po lokacijskem dovoljenju pri legi objektov, podzemnih naprav ali višinskih kot take razlike, da bi ne bilo mogoče izpolniti pogojev iz lokacijskega dovoljenja, se zakoličenje objekta ne sme opraviti brez poprejšnjega soglasja organa, ki je izdal lokacijsko dovoljenje. Po mnenju tožene stranke je zmotna trditev tožnikov, da investitorja nista dala vloge za nadvišanje objekta. Iz njune vloge z dne 8.4.1992 izhaja namreč nasprotno. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopni odločbi.

Tožnika v tožbi menita, da je navedeni prizidek črna gradnja, saj sta ga investitorja začela graditi brez veljavnega lokacijskega dovoljenja in brez zakoličenja, ki sledi gradbenemu dovoljenju. Ker je objekt že postavljen, se lahko v naravi vidi, da so mere prizidka večje, kot pa so v izdanem lokacijskem dovoljenju. Investitorja sta dala vlogo za prizidek, glede nadvišanja pa ni bilo nobene vloge in nobenega lokacijskega ogleda. Potrebno bi bilo upoštevati tudi njun osebni interes in ne le javni. Smiselno predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nameravana gradnja ne ovira tožnikov, kar izhaja iz mnenj posameznih inšpekcij in izdanega lokacijskega dovoljenja. Kljub temu, da je bil tožnikoma na posamezne njune trditve dan obrazložen odgovor, da so neutemeljene, pa jih v vseh svojih vlogah nenehno ponavljata. To velja predvsem za zvišanje in mere objekta, kar po mnenju tožnikov naj ne bi bilo v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Vendar pa so te trditve po njunem mnenju neutemeljene in bi jih lahko slej ko prej preverila inšpekcijska služba. Smiselno predlagata, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo navedene lokacijskega dokumentacije iz februarja 1993 s pogoji iz citiranega odloka (19. in 20. člen) dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena in 55. ter 57. člen citiranega zakona in navedene določbe citiranega odloka) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi upravičeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov, ki sta jih tožnika ponovila v tožbi, za kar je imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih in v določbah 63. člena citiranega zakona v zvezi z zakoličenjem na terenu.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).