Jedro

Če sodišče ni v „spoznavni krivdi“ in lahko z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovi pravno pomembno dejstvo, niso izpolnjeni pogoji za sklepanje o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 2,050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.04.2004 dalje in uveljavljala tudi povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 14.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.10.2006 dalje.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj ZPP) in predlagala, da prvostopno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugotovi, da je tožena stranka tožnici v celoti odškodninsko odgovorna za škodo v škodnem dogodku z dne 18.06.1999, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožnica je navajala, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo, ko je sklepalo, da tožnica ni uspela dokazati, da je jo je v vodo potisnila učenka Osnovne šole C., zaradi česar pa je ostalo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V nadaljevanju je navajala, da je bilo med pravdnima stranka sporno dejstvo, da je tožnico v vodo potisnila učenka Osnovne šole C. in da je takšno trditev postavila toženka, ki je iz tega razloga ugovarjala temelju zahtevka, zato je tudi dokazno breme na toženi strani, ki mora takšne svoje trditve dokazati, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu.

Sodišču prve stopnje je pritožnica očitala tudi napačno uporabo materialnega prava, določila čl. 167 ZOR o odgovornosti šole za mladoletnika, saj to določilo pomeni subjektivno odškodninsko odgovornost z objektivnim dokaznim bremenom in izpostavila, da je bilo na tožnici dokazovanje preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je nedopustnosti ravnanja, škode in vzročne zveze, te predpostavke pa je tožnica izkazala, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da se je poškodovala, ker jo je druga učenka potisnila v bazen in je takšno potiskanje v bazen škodljivo dejstvo, ob katerem je tožnici nastala škoda, katere višino bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti z angažiranjem izvedenca, podana pa je tudi vzročna zveza med škodljivim dejanjem in poškodbo tožnice. Tako je pritožba poudarila, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnica uspela dokazati, da jo je poškodovala učenka zavarovanca tožene stranke in da nasprotna tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je ni poškodovala učenka njenega zavarovanca. Izpostavila je, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi priče Ž. S. in ni pojasnilo, zakaj ni tej priči poklonilo vere, saj bi moralo dokazno vrednotiti vse posamične izvedene dokaze in se vse dokaze skupaj ter na podlagi tega opraviti dokazno oceno, in v kolikor bi ravnalo tako, bi moralo oceniti, da je izpoved priče Ž. šteti za verodostojno oziroma navesti razloge, zakaj ne sledi izpovedi te priče. Zgolj dejstvo, da se je izpoved priče razlikovala, še ne pomeni, da je takšna priča neverodostojna. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da se je škodni dogodek zgodil že 18.06.1999, da je dejansko stanje sodišče ugotavljalo več kot 5 let po škodnem dogodku, ko je povsem življenjsko, da se ljudje ne spominjajo več vseh detajlov dogodka. V nadaljevanju je pritožba analizirala izpovedi priče Ž. in izpostavljala, da je mogoče iz njenega prikaza zaključiti, da je potrdilo dejstvo, da je tožnico poškodovala učenka z Osnovne šole C., pri analizi izpovedi priče S. je ocenila, da izpoved te priče potrjuje prikaz priče Ž., in so o bistvenih okoliščinah izpovedale identično, da je tožnico v bazen potisnila deklica iz druge šole, priča R. pa je po prikazu pritožnice, zaslišana na glavni obravnavi v celoti potrdila izpoved priče Ž., ko je ta izpovedala, da je tožnico v bazen potisnila učenka Osnovne šole C. in o načinu, kako je prišlo do tega dogodka. Tudi iz izpovedi prič K., P., Š., S., vseh iz Osnovne šole C., je mogoče povzeti, da so bili tistega dne njihovi učenci na kopanju in da se je tega dne vedelo, da naj bi nekdo od njihovih učencev poškodoval tožnico in da se je med njihovimi učenci iskalo tistega oziroma tisto, ki je tožnico potisnil v bazen. Tako je pritožba ocenila, da je sodišče o tem, da je tožnico v bazen potisnila učenka zavarovanca tožene stranke, ugotovilo naslednja dejstva, na zapisniku, ki ga je takoj po dogodku sestavil reševalec iz vode, je jasno zapisano, da je tožnico v vodo potisnila učenka Osnovne šole C., priča Ž. je vedela izpovedati, da je tožnico v bazen potisnila učenka Osnovne šole C., priča S. je potrdila, da je tožničina sošolka videla, da je tožnico potisnila v bazen deklica iz Osnovne šole C., reševalec P. M. je potrdil, da je dogodek v zapisnik zapisal neposredno po škodnem dogodku in tako, kot mu je o dogodku izpovedala tožnica in potrdil, da sta bili na bazenu tisti dan dve osnovni šoli, učiteljem Osnovne šole C. pa je bilo na dan škodnega dogodka znano, da naj bi ena izmed njihovih učenk poškodovala tožnico, do dogodka pa je prišlo še pred šolskimi počitnicami, dne 18.06.1999, ko so bili učenci ... Osnovne šole v šoli v naravi, na bazenu pa so se nahajali samo še učenci Osnovne šole C., ki so bili člani pevskega zbora. Tako je dokazni sklep, ki ga je na podlagi takšnih dejstev napravilo sodišče prve stopnje, pravno in dejansko zmoten, saj je tožnica že na dan škodnega dogodka zatrjevala, da jo je v bazen potisnila učenka Osnovne šole C. in je iz celotnega dokaznega postopka nedvomno mogoče povzeti, da se je konkretno povzročiteljico iskalo med učenkami Osnovne šola C. in so bili o tem seznanjeni tako učenci, kot tudi učitelji Osnovne šole C. ter tožničini sošolci in njeni učitelji, da so bili na bazenu samo učenci teh dveh šola pa je mogoče povzeti iz izpovedi priče P., ki je reševalec na bazenu. Poudarila je, da je bila izjava dana na zapisnik kopališkega mojstra zagotovo verodostojna, in je torej gotovo, da je deklica, ki je potisnila tožnico v bazen iz Osnovne šole C., kar izhaja tudi iz izpovedi A. S. na njenem drugem zaslišanju dne 06.12.2004, ko je potrdila, da ve da so ji otroci povedali, da je šlo za učenko osnovne šole C., katera je potisnila tožnico v bazen. Pritožba je kot zmoten ocenila zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo na tožnici dokazno breme, da je bila med učenci Osnovne šole C. deklica z opisom, kot ga je podala tožena stranka v pozivu Osnovne šole C. k prijavi škodnega primera odgovornosti, tožena stranka je namreč zatrjevala, da med učenci Osnovne šole C. ni bilo učenke, ki bi bila svetlolasa s čopom, splošno znano dejstvo pa je, da je v osnovnih šolah veliko deklet, ki so svetlolase in nosijo čop in je tako tožena stranka nosila dokazno breme, da dokaže, da med učenci, ki so bili na bazenu iz Osnovne šole C. ni bilo take učenke. To dejstvo bi glede na svoja zatrjevanja morale dokazati tožena stranka in za to dejstvo predložiti ustrezne dokaze.

Tožnica je tako poudarila, da je z izpovedmi prič, zlasti pa z zapisnikom o nastanku nesreče nedvomno dokazala, da je škodni dogodek povzročila učenka Osnovne šole C., ker pa sodišče obsega nepremoženjske škode ni ugotovilo, bo potrebno sodbo razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, predlagala pa spremembo prvostopne sodbe z vmesno sodbo in odločitvijo po temelju.

Pritožnica je uveljavljala tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. izpostavila je, da je na prvi glavni obravnavi uveljavljala, da gre za solidarno odškodninsko odgovornost tožene stranke, upravljalca kopališča in IV. Osnovne šole C., prvostopno sodišče pa o tej pravni in trditveni podlagi tožnice ni zavzelo nobenega stališča in se ni izreklo ali obstoji odgovornost IV. Osnovne šole C. ali obratovalca kopališča. Prvostopno sodišče bi, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo odločiti, v kolikor bi ugotovilo, da obstoji odgovornost enega izmed njih, da je njihova odgovornost za nastalo škodo solidarna, tako pa se ni o tem z ničemer izreklo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožnica je uveljavljala tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Upoštevaje določilo II. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14 tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana dne 18.06.1999, ko je bila s svojim razredom, v okviru šole v naravi v T. Z., poškodovala se je po padcu v bazen, ko je padla v vodo in udarila v mimo plavajočo deklico. Skladno določilu čl. 8 ZPP in načelu proste presoje dokazov, je prvostopno sodišče skrbno in vestno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe in upoštevaje uspeh celotnega postopka sprejelo prepričljivo dokazno oceno, česar pritožba ni uspela omajati. Prvostopno sodišče je kritično ocenilo zapisnik o škodnem dogodku (priloga ...), ki je bil narejen neposredno po škodnem dogodku dne 16.09.1999 in temeljito dokazno ocenilo tudi izpovedi prič in tožnice o izvoru ugotovljenih dejstev, ki so bila zabeležena v ta zapisnik. Tožnica namreč ni videla kdo jo je potisnil v bazen, tega ni videla njena sošolka priča S., ki je vedela le, da tisti ni bil iz njihove šole, tega ni videla niti priča S., niti priča R., tožničina razredničarka, ki sploh ni bila na bazenu in je o dogodku izvedela od Ž., ne. S. Ž. je na prvem zaslišanju povedala, da je videla neko deklica, ki je stekla mimo tožnice in jo zadela, da je padla v bazen, pri čemer je priča na prvem zaslišanju na glavni obravnavi dne 29.03.2004 zatrjevala, da je bila deklica iz Osnovne šole C., saj se je pogovarjala z njenim vodjem in da so skupaj izdelali zapisnik, ko pa je bila priča zaslišana drugič, na glavni obravnavi 23.09.2004, pa je izpovedala, da z učiteljem iz Osnovne šole C. ni kontaktirala, da niti ne ve, če so bili učenci res iz Osnovne šole C., saj naj bi se z njimi pogovarjala S., ki pa se niti, ko je bila prvič zaslišana dne 07.06.2004, niti na drugem zaslišanju, na glavni obravnavi dne 06.12.2004, ni spomnila, da bi kontaktirala z učiteljem iz Osnovne šole C., zgolj dopuščala je možnost, da to drži, ko ji je bila predočena izpoved Ž., z glavne obravnave dne 29.03.2004. Upoštevaje opisane ugotovitve, izhajajoče iz razlogov sodbe, ki imajo podlago v spisovnem gradivu, tako ni mogoče slediti drugačni dokazni interpretaciji pritožnice. Glede na prikaz priče P., reševalca iz vode, ki dogodka tudi ni videl in je zapisnik sestavil po opisu dogodka tožnice, ki jo je spremljala učiteljica, torej ne tudi spremljevalec otrok iz Osnovne šole C., kot je sprva prikazovala priča Ž., ki je tudi sodelovala pri zapisu zapisnika, pa je, glede na opisano neprepričljivo prikazovanje o identifikaciji deklice, ki je tožnico potisnila v bazen, vsekakor prepričljiva dokazna ocena prvostopnega sodišča, da le navajanja prič Ž. in S., ki sploh ni videla tistega, ki naj bi tožnico potisnil v vodo, o tem, da deklica ni bila iz tožničine šole, še ne omogoča zaključka, da pa je bila ta deklica iz Osnovne šole C. in so pritožbena prikazovanja tožnice tako tudi protispisna. Dokazni zaključek prvostopnega sodišča je logična posledica kritične dokazne ocene izpovedi vseh po tožnici predlaganih zaslišanih prič in tožnice same, pa tudi učiteljev iz Osnovne šole C., od katerih nobeden ni sodeloval pri sestavi spornega zapisnika, nobeden ni bil s strani učiteljev oziroma odraslih spremljevalcev tožnice po škodnem dogodku na bazenu obveščen, le otroci iz njihove šole so jim kasneje povedali, smiselno, da naj bi otroci druge šole obtožili njihove učenke za dogodek na bazenu, ko se je poškodovala deklica z druge šole in jih pri tem spraševali iz katere šole so, kar pa ne kaže na prepričljivost sklepanja pritožnice, da bi to dokazovalo, da je povzročiteljica dejansko učenka Osnovne šole C. Le dejstvo, da so bili učenci Osnovne šole C. navzoči na bazenu v T. Z. na dan škodnega dogodka, brez prepričljive identifikacije povzročitelja škode in ugotovitve, da je dejansko učenec Osnovne šole C., ne more predstavljati dejanske podlage za vzpostavitev obveznosti tožene stranke iz pogodbe o zavarovanju odgovornosti Osnovne šole C. Ob skladnosti ostalih dokazov, pa iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 6 smiselno izhaja tudi, da sodišče priči Ž. utemeljeno ni verjelo, zato ni mogoče slediti očitku pritožnice o dokazni neocenjenosti njene izpovedi.

Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na potrebo po ugotavljanju spornih dejstev z uporabo pravil o dokaznem bremenu. Zaključek sodišče prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožnica ni izkazala, da je zavarovanec tožene stranke oziroma učenec ali učenka Osnovne šole C. povzročil škodni dogodek, za katerega bi tožena stranka odgovarjala, namreč ne izkazuje potrebe po uporabi določila čl. 215 ZPP, ki omogoča sodišču, da v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je vsekakor potrebno spoznanje o obstoju pravno pomembnih – odločilnih dejstev in iz konkretnega primera jasno izhaja, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku, glede odločilnega dejstva ali je tožnico poškodovala deklica iz Osnovne šole C., ni bilo v “spoznavni krizi” (glej komentar J. Zobec k čl. 215 ZPP), ampak je prepričljivo ocenilo, da tožnica tega pravno relevantnega dejstva ni dokazala. Sicer pa je zmotno njeno stališče, da ne nosi dokaznega bremena za svojo trditev o dejstvu, kdo je poškodoval tožnico, saj je na tej podlagi gradila odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se je branila z nasprotno trditvijo, da učenka, zaradi katere se je tožnica poškodovala, ni bila iz Osnovne šole C. in tako bi se tudi v primeru, ko bi bilo aktualno ugotavljanje spornega dejstva z uporabo pravil o dokaznem bremenu, to dokazno breme, glede ugotavljanja okoliščin, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju oziroma neobstoju odločilnega dejstva, razpršilo med obe pravdni stranki, saj je pravnorelevantno dejstvo postalo predmet kontradiktornega postopka.

Ostalih pavšalnih trditev o napačni uporabi materialnega prava določila čl. 167 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je, glede na čas nastanka škodnega dogodka in ob upoštevanju določila čl. 1060 Obligacijskega zakonika (OZ), potrebno uporabiti v tem primeru in iz katerega je črpati pravno podlago za odgovornost drugih za mladoletnika, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Upoštevaje prepričljive dokazne zaključke prvostopnega sodišča, da škodnega dogodka ni povzročila učenka Osnovne šole C., tako ni podana odgovornost tožene stranke iz nesporno sklenjene pogodbe o zavarovanju odgovornosti z Osnovno šolo C. (čl. 940 in 941 ZOR), kot je pravilno ocenilo tudi prvostopno sodišče, ker ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, pa je tožbeni zahtevek prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno zatrjevane absolutne bistveno kršitve določil postopka zaradi pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (smiselno 14. tč. II. odst. 339. čl.) niso podane. Pritožnica je na zapisnik na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29.03.2004 (listna številka ... in ... spisa) le pavšalno podala navedbe, da iz previdnosti uveljavlja solidarno odškodninsko odgovornost in sicer, da je daleč pretežno krivec zavarovanec tožene stranke, solidarno pa še upravljalec kopališča in ... Osnovna šola C. Teh pavšalno navrženih trditev pa ni niti ustrezno obrazložila, torej podkrepila z navedbo pravnorelevantnih dejstev in dokazov, ki bi take trditve dokazovali, niti opredelila pasivno legitimirane stranke, in tako vsekakor ni postavila določnega zahtevka v smislu določila čl. 180 ZPP, o utemeljenosti katerega bi bilo prvostopno sodišče dolžno odločati glede na določilo II. odst. 2. čl. ZPP. Zato sodišče v tem postopku, o morebitni odgovornosti drugih (upravljalca kopališča in ... Osnovne šole C.) za tožničino škodo, ni moglo odločati in očitana kršitev postopkovnih določb ni podana.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP) je bilo potrebno pritožbo, na podlagi določila čl. 353 ZPP, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s svojim pravnim sredstvom ni bila uspešna, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 165/I v zv. s čl. 154 ZPP).