Jedro

Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Ker je bila zamudna sodba že izdana, niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da toženi stranki v postopku ni bila pravilno vročena tožba oziroma poziv za vložitev odgovora na tožbo, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko stranka take navedbe poda v pritožbi zoper zamudno sodbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka (pri vročanju), ki jo zagreši sodišče. Morebitne napake v zvezi z vročanjem tožbe se presojajo v okviru obravnavanja pritožbe zoper zamudno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 9. 2015 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila 16. 9. 2015 v predmetni zadevi izdana zamudna sodba zoper toženo stranko, ker naj bi bili podani pogoji za njeno izdajo, saj naj bi bila toženi stranki pravilno vročena tožba. Navaja, da je zoper izdano zamudno sodbo, ki ji je bila vročena 17. 9. 2015, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo, s katerim je oporekala tožbenemu zahtevku tožnika. Pove, da je tožnik v tožbi navedel naslov tožene stranke v A., B. cesta 4/b, pri čemer je tožena stranka že pred njeno vložitvijo 4. 5. 2015 zamenjala sedež družbe, ki je odtlej v C. 30, D.. Ponavlja, da je bila tožba vročena na napačen naslov, zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila zamudna sodba vročena toženi stranki na naslovu B. cesta 4/b, A., saj jo je prejela na naslov C. 30. Poudarja, da vročitev tožbe ni bila opravljena v skladu z zakonom in da so zato podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Navaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožena stranka podala znotraj 15-dnevnega roka, ko je izvedela za okoliščino, da je zamudila rok za vložitev odgovora na tožbo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da bi morala zoper zamudno sodbo vložiti pritožbo in se sklicuje na četrti odstavek 117. člena ZPP, po katerem je tožena stranka obvezana opraviti zamujeno dejanje - vložiti odgovor na tožbo, kar je tudi storila, tega pa ne bi mogla storiti v pritožbi, kot to zmotno navaja sodišče v obrazložitvi. Zatrjuje kršitve iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in dopustitev vrnitve v prejšnje stanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijanega sklepa ter naložitev povračila pritožbenih stroškov tožeče stranke toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. –ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj pri izdaji izpodbijanega sklepom, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sploh ni mogoče zagrešiti te kršitve, ki se nanaša le na postopek izdaje zamudne sodbe. Z odločitvijo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, ker zanjo niso bili podani pogoji, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z obrazložitvijo, da niso podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. V predmetni zadevi je zaradi tega, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Ker je bila zamudna sodba že izdana, niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da toženi stranki v postopku ni bila pravilno vročena tožba oziroma poziv za vložitev odgovora na tožbo, namreč ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa lahko stranka take navedbe poda v pritožbi zoper zamudno sodbo (prim. sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 656/2014 z dne 8. 1. 2015, sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1429/2008 z dne 26. 11. 2008 in Pdp 1076/2012 z dne 31. 3. 2013 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3103/2010 z dne 22. 12. 2010). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka (pri vročanju), ki jo zagreši sodišče. Morebitne napake v zvezi z vročanjem tožbe se presojajo v okviru obravnavanja pritožbe zoper zamudno sodbo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je bilo treba pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti in ta sklep potrditi.

7. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje pa bo moralo preizkusiti, ali je vlogo tožene stranke, ki jo je sicer obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je tožena stranka to izrecno navedla (enako tudi v pritožbi), mogoče šteti kot pritožbo zoper zamudno sodbo, saj velja pravilo, da zgolj napačna označba vloge stranki ne more škodovati.(1) Kadar torej sodišče ugotovi, da je stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, vendar ne gre za takšne okoliščine, pač pa iz vloge izhaja, da zatrjuje nepravilno vročitev in torej izpodbija pogoje za izdajo zamudne sodbe, mora sodišče obravnavati tako vlogo (tudi) kot pritožbo in jo kot pritožbo predložiti višjemu sodišču (prim. sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 656/2014 z dne 8. 1. 2015 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 476 in 477).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V teoriji in v sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da ni pomemben naslov vloge, temveč cilj, ki ga želi stranka z vlogo doseči. Povedano drugače, napačno poimenovanje vloge stranki ne more škodovati (falsa nominatio non nocet; prim. Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 117).