Jedro

Tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika ne more popravljati obračunanega zneska DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ zavrnil predloženi popravek obračuna davka na dodano vrednost, DDV-O za davčno obdobje april-junij 2007 z dne 30. 8. 2013. Obračunu je tožnik priložil račune, ki so bili predmet tožbe pri sodišču, knjigo izdanih računov za april in tožbe. Sklicuje se na 97. člen in 98. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in tretji odstavek 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Iz davčnih evidenc je bilo razvidno, da je tožnik prenehal opravljati dejavnost 14. 12. 2010 in istega dne bil tudi izbrisan iz registra zavezancev za DDV. S tem pa je tožniku prenehal položaj davčnega zavezanca za DDV, zato ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca in ne more popravljati zneska obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1. S prenehanjem opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika in s prenehanjem ID številke za namene DDV, je prenehal tudi položaj davčnega zavezanca. Tožnik 14. 12. 2010, ko je prenehal z opravljanjem dejavnosti, tudi ni izkazoval terjatev iz naslova DDV. Predmetni popravek obračuna ZDDV-O za obdobje april-junij 2007 je tožnik davčnemu organu predložil kot fizična oseba, zato ga je davčni organ zavrnil. Tožnik v tožbi ugovarja, da je 30. 8. 2013 davčnemu organu predložil popravek obračuna DDV-O za obdobje april-junij 2007 v znesku 191.784,54 EUR v zvezi z računi, ki so bili predmet pravde na Okrožnem sodišču v Kopru. Od spornih računov je bilo s pravnomočno sodbo tožniku priznanih 27.249,12 EUR in DDV, ki znaša 4.541, 53 EUR. Razlika za storitve, ki jih sodišče ni priznalo, znaša 27.422,59 EUR. Tožena stranka se nepravilno sklicuje na 39. člen ZDDV-1 in napačno ugotavlja, da je tožniku prenehal status davčnega zavezanca. Na podlagi 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki neodvisno opravlja ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat dejavnosti. Status davčnega zavezanca ni vezan na status samostojnega podjetnika in register zavezancev za DDV. Tožnik je zavezan za plačilo DDV, dokler svoje obveznosti ne izpolni, ne glede ali je prenehal z dejavnostjo kot samostojni podjetnik posameznik in bil izbrisan iz registra. Tudi tožena stranka je na podlagi seznama izvršilnih naslovov po prenehanju opravljanja dejavnosti tožnika v statusni obliki samostojnega podjetnika posameznika dosegla vpis zastavne pravice na tožnikovih nepremičninah za zavarovanje terjatev. Razlaga 39. člena ZDDV-2, ki jo je podala tožena stranka, je napačna, saj sicer popravek tožnikove obveznosti za DDV v nobenem primeru ne bi bil mogoč. Sodišče je pravnomočno odločilo, da je tožnik za naročnika opravil manj storitev, kot jih je tožnik obračunal po spornih računih in mu priznalo ustrezno terjatev z DDV. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 453/2011 z dne 8. 11. 2012 in na sodbo SEU v zadevi C 588/2010. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot preuranjeno zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali je davčnim organ pravilno in zakonito zavrnil popravek obračuna DDV-O za davčno obdobje april-junij, ki ga je tožnik davčnemu organu predložil 30. 8. 2013. V obravnavanem primeru je med strankama v bistvu sporno vprašanje ali je tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika in izbrisu iz registra samostojnih podjetnikov posameznikov in registra zavezancev za DDV, upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti ter vračila DDV.

Po presoji sodišča je stališče davčnega organa, da tožnik kot fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV, pravilno. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik kot davčni zavezanec prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika in bil izbrisan iz registra zavezancev za DDV dne 14. 12. 2010, kar pomeni, da je za popravek davčne osnove s smislu tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 zaprosila fizična oseba in ne davčni zavezanec za DDV. Tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti ne more ravnati kot da bi registrirano dejavnost še vedno opravljal in uveljavljati zahtevek na podlagi po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti nastalega poslovnega dogodka, ki bi ga sicer moral uveljavljati v skladu z določbami, ki veljajo za registrirano opravljanje dejavnosti. Fizična oseba po ZDDV-1 ne more popravljati obračunanega zneska DDV, ker je ta možnost predvidena le za davčne zavezance. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Tožnik je prejel pravnomočno sodbo Okrožnem sodišču v Kopru, ko mu je status davčnega zavezanca že prenehal. V zadevi pa je po mnenju sodišča odločujoče, da se citirana določba 39. člena ZDDV-1, po kateri je mogoč popravek obračunanega DDV, nanaša na davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je torej tisti subjekt, ki lahko popravi obračunani DDV. Nesporno je tožnik prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika, in mu je prenehal tudi položaj davčnega zavezanca. Zato ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca. Tako je po presoji sodišča razlaga 39. člena ZDDV-1, kot jo je podal davčni organ, pravilna. Določba 54. člena DavP-2 pa določa postopek popravljanja davčnega obračuna.

Glede na predhodno navedeno, gre tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru za vprašanje uveljavljanja instituta popravka obračunanega DDV, ki pa nedvomno gre le davčnemu zavezancu. Za presojo navedene pravice so relevantne določbe specialnega predpisa, ki ureja to pravico, to je ZDDV-1, iz katerih izhaja (39. člen ZDDV-1), da ima pravico do popravka odbitka DDV le davčni zavezanec. Glede na navedeno, bi tožnik kot davčni zavezanec popravek odbitka DDV lahko uveljavljal le v roku, ki je določen v 54. členu ZDavP-2. Tožnik se v tožbi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 453/2011 z dne 8. 11. 2012, ki se nanaša na „missing trader družbe“ in navaja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Navedena sodba se po presoji sodišča ne nanaša na dejansko stanje, kot je podano v obravnavani zadevi. Enako velja tudi za sodbo SEU v zadevi C 588/2010, na katero se tožnik sklicuje v tožbi.

Sodišče je tožnikovo tožbo obravnavalo kot dovoljeno v smislu drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj gre za tožbo zoper sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožba zoper ta sklep ni dovoljena. V skladu s citiranim pravnim poukom je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče RS, saj je bil, glede na pravni pouk izpodbijanega sklepa, postopek končan. Napačen pravni pouk pa ne more iti v škodo stranki. Glede na navedeno sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke, da naj tožbo zavrže kot preuranjeno, marveč je zadevo vsebinsko obravnavalo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.