Jedro

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto - Celje št. P06122-3259/2007-73 z dne 18. 7. 2014 po nadzorstveni pravici. Ker gre za sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovem predlogu, naj se obnovi postopek, končan z odločbo št. 06122-3259/2007-21 z dne 23. 11. 2011, in postopek, končan s sklepom št. 06122-3259/2007-19 z dne 14. 11. 2011, z njuno morebitno odpravo oziroma razveljavitvijo tožnik ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju. Odločba št. 06122-3259/2007-21 z dne 23. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem nedovoljene gradnje, in sklep št. 06122-32599/2007-26 z dne 14. 1. 2011, s katerim je bil njegov zahtevek za izrek ničnosti odločbe 3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 zavrnjen, bi namreč kljub ugoditvi obravnavnemu zahtevku ostala v veljavi, tožniku pa obstoj izpodbijanega sklepa zakonsko ne onemogoča vložitve drugih pravnih sredstev. Tožnikovo zahtevo za odpravo sklepa P06122-3259/2007 - 73 z dne 18. 7. 2014 po nadzorstveni pravici je tako zaradi pomanjkanja pravnega interesa potrebno zavreči. 2. Toženka nadalje še pojasnjuje, da je v 274. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z izrazom odločba mišljen akt upravnega organa, s katerim ta meritorno odloči o pravici ali obveznosti stranke. Zato po nadzorstveni pravici ni možno razveljaviti oziroma odpraviti procesnih aktov. Ker se izpodbijani sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, uvršča med procesne akte, njegova odprava ali razveljavitev po nadzorstveni pravici posledično ni mogoča oziroma ni zakonsko dopustna. Ta okoliščina predstavlja dodaten razlog za zavrženje tožnikove zahteve.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V obširni tožbi opisuje, katera pravna sredstva je vložil zoper odločbo št. 06122-3259/2007 - 3 z dne 26. 9. 2007, ki jo poimenuje kot izvorno odločbo, s katero mu je bilo poseženo v lastninsko pravico. Vprašanje pravnega interesa ne more biti sporno, saj bi z odpravo izpodbijane odločbe toženka morala odločati o vprašanju ničnosti izvorne odločbe 06122-3259/2007 - 3 z dne 26. 9. 2007. Pojasnjuje, da je v inšpekcijskem postopku odločal inšpektor A.A., za katerega je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za razporeditev na delovno mesto gradbenega inšpektorja. Oseba, ki nima prave izobrazbe, posledično ne more postati uradna oseba, ki bi lahko izdajala upravne odločbe s področja, na katerem nima ustrezne izobrazbe. Zato je treba šteti, da je upravna odločba z dne 26. 9. 2007 neobstoječa oziroma nična. Neobstoječa oziroma nična odločba ne more imeti nobenih posledic, s tem pa tudi ne more postati izvršljiva. Pristojni organ mora po nadzorstveni pravici odpraviti odločbo, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, zato bi upravni organi in sodišče morali ukrepati. Prav tako je taka odločba nična, saj so neobstoječe odločbe nične po 1. točki in po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po 2. odstavku 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče po uradni dolžnosti pazi na ničnost ves čas postopka. Na podlagi 68. člena ZUS-1, se z ugotovitvijo ničnosti odpravijo posledice ničnega upravnega akta. Tožnik zato izpostavlja nezakonitost odločb in sklepov, katere izpodbija v tej tožbi, in vseh postopkov v zvezi z zadevo št. 06122 - 3259/2007. V postopku nadzorstvene pritožbe po 274. člena ZUP so bile ponovno storjene bistvene kršitve postopka, kot jih opredeljuje ZUP. Z izigravanjem pravil ZUP toženka tožniku onemogoča vstop v postopek. Na ta način lastnik nepremičnine niti nima možnosti učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Uveljavlja tudi neustavnost Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in ZUP. ZUP je v neskladju z Ustavo, ker ne predvideva pritožbenega razloga, da je odločbo izdal nekdo, ki za to ni izpolnjeval pogojev. Zato gre za pravno praznino, ki je v neskladju s 25. členom Ustave.

4. Predlaga, naj sodišče odpravi sklep 0612-635/2011-MOP-109 z dne 2. 12. 2016, samo ugotovi nezakonitost upravnega akta sklep št. P06122-3259/2007 - 73 (24411) z dne 18. 7. 2014, odločbo 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nično ter ugotovi, da je toženka z izdajo odločb 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepom 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73(24411) z dne 18. 7. 2014 kršila tožnikove ustavne pravice iz 2., 5., 14., 22., 25. 33., 67, 120. in 153. člena Ustave RS. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora le presoja zakonitosti sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-635/2011-MOP-109 z dne 2. 12. 2016, kot navaja tožnik na naslovni strani tožbe, ne pa tudi presoja zakonitosti odločb toženke št. 06122-3259/2007-19 (8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepov 06122-3259/2007-46 (24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73 (24411) z dne 18. 7. 2014, kljub temu, da tožnik v tožbenem predlogu predlaga, naj sodišče ugotovi, da je toženka pri izdaji navedenih aktov kršila tožnikove ustavne pravice. Prav tako ni predmet tega spora tožnikov predlog, naj sodišče ugotovi ničnost odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007. Zoper vse navedene akte je namreč tožnik sprožil upravne spore, ki so bili pravnomočno končani že pred vložitvijo predmetne tožbe z odločitvami tega sodišča I U 270/2012 z dne 11. 10. 2012, I U 1593/13 z dne 13. 2. 2014, I U 572/2014 z dne 3. 7. 2014, I U 434/2015 z dne 24. 3. 2016 in U 135/2017 z dne 7. 12. 2017, pri čemer sodišče v navedenih odločbah ni ugotovilo njihove ničnosti oziroma neustavnosti. Tudi sicer pa je tožba zoper vse navedene akte vložena prepozno.

7. V zadevi je torej sporna odločitev o tožnikovi zahtevi za odpravo sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto-Celje, št. P06122-3259/2007-73 z dne 18. 7. 2014 po nadzorstveni pravici, ki jo je tožnik vložil 4. 7. 2016 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Po navedeni določbi pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz prve točke 279. člena tega zakona.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter v podatkih v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9. Po prvem odstavku 276. člena ZUP lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje. Organ druge stopnje pa ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito (tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 456).

10. Iz izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo Mesto-Celje, P06122-3259/2007-73 z dne 18. 7. 2014, katerega odpravo po nadzorstveni pravici predlaga tožnik v predmetni zadevi, vložena pritožba. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil z odločbo št. 0612-635/2011-50-06421133 z dne 29. 8. 2014. Že navedeno je razlog, da tožnik z zahtevo za odpravo sklepa po nadzorstveni pravici ne bi mogel uspeti, torej da za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne izkazuje pravne koristi.

11. Tudi če bi tožnik z odpravo navedenega sklepa uspel, pa svojega pravnega položaja ne bi izboljšal, saj bi odločba št. 06122-3259/2007-21 (8204) z dne 23. 11. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem nedovoljene gradnje in sklep št. 06122-3259/2007-19 z dne 14. 11. 2011, s katerim je bil zavrnjen predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe št. 6122-3259/2007-8204 - 3 z dne 26. 9. 2007, ostala v veljavi, kar je pravilno ugotovila toženka.

12. Pravilno pa je tudi stališče toženke, da sklep, katerega odpravo predlaga tožnik po nadzorstveni pravici, po vsebini ne pomeni odločanja o tožnikovi pravici ali obveznosti, ampak gre za procesen akt. Z uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom pa se lahko izpodbija le odločbe, ki v izreku vsebujejo odločitev o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. ZUP namreč v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom izrecno omenja odločbo, ne pa tudi sklepa. Sicer je včasih tudi s sklepom odločeno o posameznikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, vendar v obravnavnem primeru ne gre za tak primer, kar je pravilno pojasnila toženka.

13. Toženka tudi ne izigrava pravil ZUP in tožniku ne onemogoča vstopa v postopek. Tožnik je namreč imel možnost pritožbe zoper odločbo št. 06122-3259/2007 - 3 z dne 26. 9. 2007, ki jo imenuje kot izvorno odločbo. Prav tako je imel možnost zoper to odločbo uveljavljati izredna pravna sredstva, kar je tudi storil. Zoper vsako odločitev prvostopenjskega organa in toženke o izrednih pravnih sredstvih mu je bila torej zagotovljena pravica do pravnega sredstva tj. do pritožbe oziroma do tožbe in tožnik vsa ta sredstva tudi vlaga. Glede na to ZIN in ZUP zagotavljata učinkovito pravno varstvo in nista v nasprotju z Ustavo.

14. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja z izreka sodbe. Tožbenih navedb, ki za odločitev niso relevantne in navedb, ki se nanašajo na tiste odločitve, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu, pa ni presojalo.

15. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.