Jedro

Napačno je stališče, da je potrebno šteti 4 tedne dopusta (iz 159. čl. ZDR) kot minimalno osnovo, na katero se prištevajo še dodatni dnevi dopusta po kriterijih iz panožne in podjetniške kolektivne pogodbe.

Če kolektivna pogodba določa 18 dni letnega dopusta po kriteriju zahtevane izobrazbe (za delavce na delovnem mestu, kjer se zahteva višji od IV. stopnje strokovne izobrazbe), to ne pomeni, da je to minimum, ki mora biti usklajen z zakonskim minimumom po ZDR, oz.

osnova, na katero se prištevajo posamezni dnevi letnega dopusta.

Zahtevana izobrazba oz. zahtevnost delovnega mesta je le eden od kriterijev za določitev skupne dolžine letnega dopusta. Pomembno je to, da minimalno število dni letnega dopusta, ki pripada posameznemu delavcu, ni manjše od 4 tednov po 1. odst. 159. čl. ZDR, oz. ni manjše od minimuma po 2. in 3. odst. 159. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe direktorja tožene stranke o določitvi in koriščenju dopusta za leto 2003, z dne 13.5.2003 in zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožniku v letu 2003 pri toženi stranki pripada 34 dni letnega dopusta. Nadalje je odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 9.500,00 SIT, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni), tako da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Meni, da 159. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa le minimalni letni dopust štirih tednov, kar ne pomeni povečanje letnega dopusta za dva dni. Jedro delovnopravnega standarda do plačanega dopusta je v tem, da se zagotovi delavcu letni dopust najmanj v trajanju z zakonom določenega minimuma, pri čemer ZDR ne predpisuje zgornje dolžine letnega dopusta. Sam izračun letnega dopusta je prepuščen kriterijem in merilom, ki so v skladu z zakonom določeni v kolektivni pogodbi dejavnosti oz.

podjetniški kolektivni pogodbi.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo o določitvi in koriščenju dopusta za leto 2003 z dne 13.5.2003 je bil tožniku določen letni dopust v skupnem trajanju 32 dni; na podlagi kriterija strokovnosti, za delovne pogoje in zahtevnost delovnega mesta 18 dni, za delovno dobo 7 dni, iz naslova socialnega kriterija (starejši delavec) 5 dni ter zaradi delovnih pogojev (III. izmena - nočno delo) 2 dni. Tožnik je menil, da mu pripada 34 dni letnega dopusta, izhajajoč iz tega, da je potrebno šteti 4 tedne dopusta kot minimalno osnovo, na katero se prištevajo še dodatni dnevi dopusta po kriterijih iz kolektivne pogodbe. Menil je, da 1. odst. 76. čl. podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke in 1. odst. 40. čl. Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 - 91/2004) določata kot osnovo za odmero letnega dopusta 18 delovnih dni. To je v neskladju z novim ZDR, ki določa minimum letnega dopusta v trajanju 4 tednov, kar glede na delovni teden pri toženi stranki pomeni 20 dni. Glede na to naj bi mu pripadalo 34 namesto 32 dni letnega dopusta. Takšnemu razlogovanju je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sklicevalo se je na določbo

245. čl. ZDR, po kateri se tudi po 1.1.2003 uporabljajo določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), v delu, v katerem oba navedena zakona urejata kolektivne pogodbe. To pomeni, da na podlagi 86. čl. ZTPDR veljajo določbe kolektivnih pogodb, ki so ugodnejše od novega ZDR in da so prenehale veljati tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so manj ugodne za delavce.

Panožna in podjetniška kolektivna pogodba sta po stališču sodišča prve stopnje vzeli kot izhodišče za izračun 18 dni letnega dopusta iz tedaj veljavne zakonodaje in sta v konkretnem primeru v nasprotju z novim ZDR, zato se namesto njunih določb neposredno uporablja zakonska določba novega ZDR, ki je za tožnika ugodnejša. To nadalje pomeni, da tožniku po kriteriju strokovnosti, delovnih pogojev in zahtevnosti delovnega mesta pripada namesto 18 dni (po odločbi z dne 13.5.2003) letnega dopusta, 20 dni letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja. Panožna kolektivna pogodba dejanko izhaja iz prejšnje zakonske ureditve in v 1. odst. 40. čl. določa, da letni dopust traja najmanj 18 delovnih dni. Pri tem kriterije za določanje letnega dopusta prepušča ureditvi delodajalca v splošnem aktu. Tožena stranka ima svojo podjetniško kolektivno pogodbo. Aneks št. 5 k tej kolektivni pogodbi spreminja in dopolnjuje prejšnje kriterije in merila za določanje dolžine letnega dopusta od 76. do vključno

83. čl. kolektivne pogodbe. Kot prvi kriterij za določitev dolžine letnega dopusta je opredeljena delovna doba, nato zahtevnost delovnega mesta, na katerem je delavec razporejen, delovni pogoji in delo v času, ki je za delavca manj ugoden, starost delavca in socialne in zdravstvene razmere. Vsak od teh kriterijev je razdelan in določa različno število dni letnega dopusta, ki se pri dokončni odmeri seštevajo. Iz kolektivne pogodbe tožene stranke ne izhaja, da je katerikoli od kriterijev osnovni. Kolektivna pogodba ne določa minimalne osnove za letni dopust, na katero se po tem dodajo dnevi letnega dopusta po posameznih dodatnih kriterijih.

Če je torej minimalno število 18 dni letnega dopusta po kriteriju zahtevane izobrazbe določeno za delavce na delovnih mestih, kjer se zahteva nižja od IV. stopnje strokovne izobrazbe, to ne pomeni, da je to minimum, ki mora biti usklajen z zakonskim minimumom, oz. osnova na katero se prištevajo posamezni dnevi letnega dopusta. Zahtevana izobrazba oz. zahtevnost delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, je le eden od kriterijev za določitev skupne dolžine letnega dopusta. Glede na to ni nobene podlage za to, da bi moral že ta kriterij izhajati iz zakonskega minimuma 4 tednov letnega dopusta (1. odst. 159. čl. ZDR), oz. 20 dni letnega dopusta glede na 5 dnevni delovni teden pri toženi stranki. Nobene podlage ni za zaključek, da bi se zaradi navedene zakonske določbe moral tudi po kateremkoli od kriterijev za določitev skupne dolžine letnega dopusta dvigniti minimum dni letnega dopusta. Tožena stranka bi torej pri kateremkoli od kriterijev za določitev letnega dopusta lahko določila večje ali manjše število dni letnega dopusta. Pomembno je zgolj to, da kumulativno število dni letnega dopusta, ki pripada posameznemu delavcu, ni manjše od 4 tednov po 1. odst. 159. čl. ZDR oz. ni manjše od minimuma po 2. in 3. odst. istega člena zakona. Drugačno razmišljanje bi bilo lahko na mestu zgolj v primeru, če bi tožena stranka v kolektivni pogodbi določila minimalno osnovo za letni dopust, na katero bi prištevala posamezne dneve letnega dopusta po nekih dodatno oblikovanih kriterijih. Glede na to je tožena stranka utemeljeno ugovarjala, da 4 tednov letnega dopusta, kot minimuma v skladu z zakonom, ni mogoče avtomatično spremeniti v osnovo, na katero se dodajo dnevi letnega dopusta, posebno glede na dejstvo, da tudi podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke ne izhaja iz tega. Tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da ZDR ne predpisuje enotnega modela in enotne uporabe meril, temveč da določa le minimum letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje tudi neustrezno omenja določbo 40. čl. panožne kolektivne pogodbe, saj ta razen minimalnega števila dni letnega dopusta (ki dejansko ni več v skladu z določbo 1. odst. 159. čl. ZDR) ne določa kriterijev za letni dopust. Glede na to je v konkretni zadevi mogoče izhajati zgolj iz kolektivne pogodbe tožene stranke, kar z uporabo kumulativne metode seštevanja letnega dopusta po posameznih vnaprej predvidenih kriterijih za tožnika v letu 2003 pomeni 32 dni letnega dopusta. To je daleč nad zakonskim minimumom, ne le glede na 1. odst. 159. čl. ZDR, temveč tudi z upoštevanjem 2. in 3. odst. istega člena. Ker kolektivna pogodba tožene stranke tudi ne vsebuje določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, je neutemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tolmačenjem 3. odst. 86. čl. ZTPDR, v povezavi z določbo 1. odst. 245. čl. novega ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki je bil oblikovan kot zahtevek za razveljavitev odločbe direktorja tožene stranke z dne

13.5.2003 (o odmeri 32 dni letnega dopusta), zaradi česar je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Ker tožena stranka stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem ni priglasila, je odločitev o teh stroških odpadla.