Jedro

Tožena stranka bi ravnala v skladu z navedenimi predpisi, če bi sporni odsek ceste posula in zavarovala z ustreznim prometnim znakom. Ker tako ni ravnala, je kršila tudi Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88 in sicer 45., 48. in 58. člen).

Pravila skrbnosti tožene stranke kot strokovnjaka za opravljanje zimske službe na cestah ne narekujejo le pregled spornega dela ceste v zimskem času, temveč tudi posebno pozornost pri tem pregledu. Gre za poklicno skrbnost, ki se zahteva od delavcev tožene stranke. Zato na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je delavec tožene stranke dvakrat v sporni noči pregledal cesto.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in jima prisodilo zahtevana zneska, to je tožnici G. H. 231.645,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, tožnici J. Š. pa 306.324,00 SIT, prav tako s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prve tožene stranke in po uradni dolžnosti razveljavilo izrek o zamudnih obrestih, sicer pa pritožbo zoper obe odločitvi zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji obširno razlaga pravno podlago za odločitev v tem sporu. Poleg določb Zakona o obligacijskih razmerjih posebej opozarja na Pravilnik o obnavljanju in rednem vzdrževanju in varstvu cest ter na Pogodbo o rednem vzdrževanju in varstvu magistralnih cest za leto 1992 in 1993. Glede posipavanja trdi, da je tožena stranka na podlagi 57. člena navedenega pravilnika zavezana, da začne posipanje takoj, ko se na vozišču zazna pojav poledice oz. na tistih cestnih odsekih, za katere je v načrtu zimske službe predvideno preventivno posipanje že takrat, ko se lahko poledica pričakuje. Trdi, da so vse to pravila stroke in običaji, ki se jih je prva tožena stranka tudi držala. Sporni odsek je bil pregledan dvakrat in sicer v zgodnjih jutranjih urah z 21. na 22. januar 1993. V konkretnem primeru se je škodni dogodek zgodil zaradi nastanka lokalne poledice, ki je nastala povsem nepričakovano v dolžini približno 7 km. Po planu zimske službe in pravilniku delavec tožene stranke ni bil dolžan posuti sporni odsek ceste. Ob obeh pregledih ceste ni obstajala niti ena okoliščina, ki bi govorila v prid temu, da bo kasneje na spornem delu nastala poledica. Delavec je ravnal kot dober strokovnjak za to področje. Cesta ni nevarna stvar, zato tožena stranka ni objektivno odgovorna. Ker pa je njen delavec ravnal kot dober strokovnjak, tudi kriva ni za nastalo škodo. Zgolj pavšalna navedba sodišča druge stopnje, da prvotožena stranka ni ravnala v skladu s skrbnostjo, ki se pričakuje od dobrega strokovnjaka, ne more biti podlaga za njeno odgovornost. Poudarja še, da ravnanje, kakršno zahteva od nje sodišče, to je posipanje čisto suhega cestišča, ne bi imelo nobenih koristnih posledic, saj bi se delci soli oz. peska na suhem cestišču zaradi prometa zelo hitro odstranili s ceste. Tožena stranka na koncu še poudarja, da je izvajala redno vzdrževanje in zimsko službo v okviru pogodbe z Republiko Slovenijo, v kateri je določen tudi najvišji denarni znesek, do katerega mora opravljati svoje dolžnosti. Zato je potrebno tudi odgovornost prve tožene stranke presojati v okviru zagotovljenih pogodbenih sredstev. Prva tožena stranka je ravnala v skladu s pogodbo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji po 3. odstavku 385. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedano. Sodišči druge in prve stopnje pa sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - da je bila poledica na spornem delu ceste že pred obravnavanim škodnim dogodkom (21.1.1993 ob 23.30 uri), - da je poledica trajala do škodnega dogodka naslednjega dne ob 6.45 uri, saj je poledico zaznal tudi V. T. med 5.45 in 5.50 uro, - da pred škodnim dogodkom na spornih delih cestišča ni bilo prometnih znakov, ki bi opozarjali na takšno stanje cestišča, - da je 22.1.1993 okoli 6.45 ure tožnica J. Š. zaradi poledenele ceste doživela prometno nesrečo v istem ovinku kot prejšnji večer ob 23.30 uri A. P., - da je poledico opazil tudi nasproti vozeči voznik dr. B. L., ki se je ustavil zaradi nudenja pomoči J. Š., - da je iz smeri L. pripeljala nato še tožnica G. H., ki zaradi poledice prav tako ni mogla varno ustaviti in je trčila v sprednji levi del vozila dr. B. L., in - da je M. H. na spornem delu prav tako izgubila oblast nad volanom, ker je pred krajem prometne nezgode poskusila zavirati, pa tega zaradi poledenelega vozišča ni mogla napraviti.

Navedena dejstva, ki vežejo tudi revizijsko sodišče, narekujejo odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči druge in prve stopnje. Iz teh dejstev ne izhaja, da je prva tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo. Gre za krivdno odgovornost, ki se presoja po merilih strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka (18. člen v povezavi s 184. ter 1. odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožena stranka bi ravnala v skladu z navedenimi predpisi, če bi sporni odsek ceste posula in zavarovala z ustreznim prometnim znakom. Ker tako ni ravnala, je kršila tudi Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88 in sicer 45., 48. in 58. člen).

Pravila skrbnosti tožene stranke kot strokovnjaka za opravljanje zimske službe na cestah ne narekujejo le pregled spornega dela ceste v zimskem času, temveč tudi posebno pozornost pri tem pregledu. Gre za poklicno skrbnost, ki se zahteva od delavcev tožene stranke. Zato na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je delavec tožene stranke dvakrat v sporni noči pregledal cesto. Če bi delavec tožene stranke opravljal svoje delo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi poledico moral opaziti. Ker je kljub ugotovljenim dejstvom ni, je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožnicama. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je navedeni odsek ceste zavarovala vsaj s prometnima znakoma.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na njeno pogodbo z Republiko Slovenijo. Tožena stranka se je sicer na pogodbo pavšalno sklicevala že v pritožbi, vendar pa se na konkretni del te pogodbe, to je 12. člen, sklicuje šele v reviziji, kar je tudi nedovoljena revizijska novota (387. člen ZPP dovoljuje novote le v zvezi s procesnimi kršitvami).

Če pa je bilo ugotovljeno, da je bila na spornem odseku ceste poledica praktično vso noč od 21. na 22.1.1993, tudi sklicevanje na izjemnost in nenadnost tega dogodka ne more pripeljati do drugačne odločitve. Navedeno je že bilo, da je trajala poledica vso noč ter da je to noč delavec tožene stranke cesto pregledoval prav zaradi morebitne poledice. Tudi če poledica na tem delu cestišča ne bi bila pogosta, je ob ugotovljenih dejstvih ne bi bilo mogoče kvalificirati kot višjo silo. Zato tudi določbe 49. člena navedenega pravilnika v tem primeru ni mogoče uporabiti. Sicer pa je tožena stranka začela s posipanjem šele po obravnavanih škodnih dogodkih (22.1.1993 ob približno 7.15h).

Zato so trditve tožene stranke, da je storila vse, kar je bila po pravilniku in pogodbi dolžna storiti, zmotne, odločitev sodišč druge in prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).