Jedro

Okoliščina, da je nepremičnina v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe. Posestno stanje je glede možnosti izvršbe pomembno le pri premičninah.

Vprašanje lastništva predmeta izvršbe je v konkretni pravdi predhodno vprašanje, ki se je med njenim tekom že pravnomočno rešilo; na pravnomočno odločbo o predhodnem vprašanju pa je (pravdno) sodišče vezano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba Okrajnega sodišča v Novi Gorici I 1390/96, ki se nanaša na nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k.o. ... (parc. št. 180/6, 197 in 202/3).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Opozarja, da se izpodbijana izvršba vodi zoper naslednice nekdanje Občine Nova Gorica, ki niso ne lastnice ne posestnice spornih nepremičnin. Edini lastnik in posestnik teh nepremičnin je tožnik, in sicer že od leta 1962, ko so mu bile (proti plačilu odškodnine) dodeljene z odločbo Občinskega ljudskega odbora Nova Gorica št. 468/A-68/62-4 z dne 10. 10. 1962. Tedanje Občinsko sodišče v Novi Gorici je postopalo nezakonito in na podlagi navedene odločbe nepremičnine pomotoma vknjižilo na nekdanjo Občino Nova Gorica. Tožnik posebej poudarja, da mu ni bila dana možnost udeleževati se denacionalizacijskega postopka. Obrazloženo nedvomno dokazuje, da ima tožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Nižji sodišči se do tožnikovih navedb in dokazov v tej smeri nista opredelili, ker sta menili, da to ni potrebno, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Po revidentovem mnenju je nesprejemljiv zaključek sodišč prve in druge stopnje, da naj bi bil predmet sporne izvršbe ravno tisti del parc. št. 180/6 k.o. ..., glede katerega tožnik v pravdi P 24/2005, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, svoje lastninske pravice ni uspel dokazati. V sporni izvršbi namreč sploh ni jasno, kaj je njen predmet; izvršba je (bila) dovoljena glede nepremičnine poslovne stavbe v izmeri 239,61 m2, stoječe na parc. št. 180/6, po katastrskih podatkih gospodarska zgradba v izmeri 1329 m2, dejansko pa zgradba z dvoriščem. Ali navedeno predstavlja zahodni del parc. št. 180/6 k.o. ..., ki se pokriva z delom bivše parc. št. 180/1 iste k.o. v izmeri 30 x 8 m, pa ne izhaja niti iz izvršilnega naslova niti iz ostalih listinskih dokazov. Prav tako je tožnik v obravnavanem postopku zatrjeval, da ima na spornih nepremičninah (zakonito) posest, ki je nedvomno takšna stvarnopravna pravica, ki preprečuje izvršbo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da lahko tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. V primeru zavrnitve njegovega ugovora (drugi odstavek 65. člena ZIZ) lahko tretji začne pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe (tretji odstavek 65. člena ZIZ). Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevki) je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovito obrambo njihovega premoženja (premoženjskih pravic) pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba). Posest pa ni (stvarnopravna) pravica, kakor povsem zgrešeno navaja revident. Posest je v okviru stvarnega prava določena posebnost, in sicer dejanska (fizična, gospodarska) oblast nad stvarjo, v nasprotju s pravico, ki pomeni pravno oblast nad stvarjo. Okoliščina, da je nepremičnina v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe. Posestno stanje je glede možnosti izvršbe pomembno le pri premičninah (rubijo se lahko stvari, ki so v posesti dolžnika).

7. Revizijskim navedbam, da v sporni izvršbi sploh ni jasno, kaj je njen predmet, ni moč pritrditi. S sklepom o izvršbi I 1390/96 z dne 23. 10. 1997 Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bila dovoljena izvršba za izročitev nepremičnine poslovne stavbe v izmeri 239,61 m2, stoječe na parc. št. 180/6, po katastrskih podatkih gospodarska zgradba v izmeri 1329 m2, dejansko pa zgradba z dvoriščem, ter nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 197, njive 3. razreda v izmeri 90 m2, vpisanih v vl. ... k.o. ... Tožnik na tem predmetu zatrjuje (poleg posesti tudi) svojo lastninsko pravico. Vprašanje lastništva predmeta izvršbe je v konkretni pravdi predhodno vprašanje, ki se je med njenim tekom že pravnomočno rešilo v postopku Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 24/2005. Posebej je treba poudariti, da pravnomočno odločbo o predhodnem vprašanju (pravdno) sodišče mora upoštevati in o njem ne sme niti ponovno niti drugače odločiti (primerjaj 13. člen ZPP; res iudicata pro veritate accipitur: razsojena zadeva se sprejema kot resnica). Zaradi navedenega so neutemeljeni revizijski očitki o neopredelitvi sodišč nižjih stopenj do tožnikovih navedb in dokazov glede pridobitve lastninske pravice oziroma v zvezi s stališčem o njihovi irelevantnosti. Ugotovitev o predhodnem vprašanju (lastništvu spornih nepremičnin) ima v tem postopku značaj dejanske ugotovitve. Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je revizijsko sodišče vezano. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga revizijskih navedb, ki relativizirajo ali celo izrecno nasprotujejo odgovoru nižjih sodišč na opisano predhodno vprašanje - da tožnik ni lastnik predmeta izpodbijane izvršbe -, ni bilo mogoče upoštevati. Glede na obrazloženo revizijsko sodišče zgolj pripominja, da primerjava izvršilnega naslova (delne odločbe o denacionalizaciji Občine Nova Gorica št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993) oziroma sklepa o izvršbi I 1390/96 z dne 23. 10. 1997 ter sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 24/2005 z dne 14. 7. 2006 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1376/2006 z dne 17. 4. 2007), upoštevajoč tudi mnenje sodnega izvedenca geodetske stroke, izdelanega za potrebe lastninske pravde, omogoča zanesljiv zaključek, ki sta ga napravili in ustrezno obrazložili (tudi) sodišči nižjih stopenj: predmet sporne izvršbe je del parc. št. 180/6 k.o. ..., glede katerega je bil tožnikov zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v pravdi P 24/2005 pravnomočno zavrnjen. Pri tem tudi ni moč prezreti, da je tožnik sam navedel, da je v lastninski pravdi uspel (le) glede dvoriščnega dela parc. št. 180/6 k.o. ... (primerjaj drugi odstavek na tretji strani prvostopenjske sodbe).

8. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.