Jedro

Otroci imajo pravico do takšnega premoženjskega standarda, kakršnega imajo njihovi starši. Starši z boljšimi premoženjskimi razmerami so zato dolžni prispevati toliko ali več, kot znašajo osnovne otrokove potrebe, starši s slabimi premoženjskimi razmerami, pa sorazmerno manj. Sodišča so zato dolžna v vsakem primeru posebej upoštevati tako potrebe otrok kot zmožnosti staršev in v skladu z njimi določiti ustrezno preživnino. Zato je pavšalna primerjava med zneski prisojenih preživnin brez vsakršne teže.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ml. otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi ter toženca obsodilo na plačevanje preživnine za otroka. Za mesec julij 1993 je prisodilo preživnino v znesku 15.000,00 SIT, za mesece avgust, september in oktober 1993 mesečno po 5.000,00 SIT, od 1.11.1993 dalje pa 15.000,00 SIT na mesec. Pritožbo toženca zoper izrek o preživnini in pravdnih stroških je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje glede izrekov o preživnini in pravdnih stroških je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je res nosilec obrti gostinske stroke, da pa pri njem živita oba že ostarela starša, pri čemer je oče nepokreten zaradi zlomljene noge v kolku. Toženec študira in mora doma najemati tujo delovno silo. Ne bi bilo koristno, če oče zaradi plačevanja previsoke preživnine ob stikih z otrokom temu ne bi mogel kupiti kakšnega darila. Tožnica pa po mnenju revizije dobro zasluži in toženec ne verjame v podatke Zlatarne Celje. Ne glede na to pa mati lahko delo opravlja tudi doma poleg otroka. Sicer pa stroški za dveletnega otroka niso tako visoki, saj so celo preživnine za šoloobvezne otroke pogosto nižje. Toženec izpodbija tudi izrek o stroških in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da določi preživnino v znesku 10.000,00 SIT na mesec ter odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da v revizijskem postopku, v katerem se izpodbija pravnomočna odločba sodišča druge stopnje, ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo potrebe otroka 30.000,00 SIT na mesec, dohodki tožnice 46.900,00 SIT na mesec ter da je toženec lastnik dobro utečene gostinske obrti in kolikšne prihodke takšna obrt prinaša. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve v okviru svojih pooblastil preizkusilo (toženec ugotovitve o otrokovih potrebah v pritožbenem postopku ni izpodbijalĐ) in ugotovilo, da so pravilne. Kot takšne jih mora šteti tudi revizijsko sodišče. Nadaljnja posledica prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP pa je ta, da prizadeta stranka v reviziji ne sme navajati novih dejstev in novih dokazov. Nova dejstva so dovoljena le v zvezi s procesnimi kršitvami, zaradi katerih se sme vložiti revizija (387. člen ZPP). Morebitnega starostnega in bolezenskega stanja toženčevih staršev zato v tem postopku ni mogoče obravnavati. Še toliko bolj, ker iz revizijskih trditev niti ni razvidno, kdaj naj bi zatrjevane okoliščine nastale. Revizijsko sodišče presoja pravilnost odločitve po stanju, ki je obstajalo ob sojenju na prvi stopnji.

Toženec končno izpodbija višino prisojene preživnine tudi s sklicevanjem na sodno prakso. Sodišča naj bi v številnih primerih prisojala nižje preživnine celo za šoloobvezne otroke. To je sicer res, vendar pa je toženčevi pooblaščenki, ki je odvetnica, gotovo znano, da se preživnina prisoja v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.). To pa pomeni, da je ob ugotovljenih osnovnih potrebah otroka določene starosti višina preživnine odvisna od premoženjskih razmer obeh staršev. Otroci imajo pravico do takšnega premoženjskega standarda, kakršnega imajo njihovi starši. Starši z boljšimi premoženjskimi razmerami so zato dolžni prispevati toliko ali več, kot znašajo osnovne otrokove potrebe, starši s slabimi premoženjskimi razmerami, pa sorazmerno manj. Sodišča so zato dolžna v vsakem primeru posebej upoštevati tako potrebe otrok kot zmožnosti staršev in v skladu z njimi določiti ustrezno preživnino. Zato je pavšalna primerjava med zneski prisojenih preživnin brez vsakršne teže. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ob ugotovljenih premoženjskih razmerah pravdnih strank pravilno uporabili materialno pravo, ko sta prisodili preživnino za ml. Davida v znesku 15.000,00 SIT na mesec. Glede na navedeno reviziji zoper sodbo ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskega ugovora zoper odločitev o stroških postopka, ker revizija zoper to odločitev ni dovoljena. Odločba o stroških se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP), s katerim se postopek pravnomočno ne konča (400. člen ZPP).