Jedro

V skladu s prakso SEU je, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava odpadnega materiala s strani izdajatelja računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 272.617,76 EUR za davčna obdobja oktober, november in december 2005, januar do december 2006, januar do marec 2007, junij 2007, september do december 2007, januar ter februar 2008 in pripadajoče obresti v skupnem znesku 22.989,87 EUR. Rok plačila je 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopkom davčne izvršbe (točki I in II izreka). Davčni organ je zavrnil zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za sporna davčna obdobja. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale naslednje družbe: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. Računi so navedeni na strani 4 in 5 ter 15 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe (v nadaljevanju sporni računi). Gre za dobavo različnih odpadnih kovin: železa, aluminija, medenine, svinca in brona, ki so jo izvedli različni prevozniki, večinoma Romi. Tožnik je sestavil evidenčni list o ravnanju z odpadki ter prejemnico, katerih izvoda izstavi tudi dobavitelju kovin. Tožnik nato od dobavitelja prejme račun za dobavljene odpadne kovine. Zastopnikov teh družb direktor tožnika ni srečal in jih tudi ne pozna. Pri navedenih družbah je bil opravljen DIN. Ugotovitve so razvidne iz strani 6 do strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnikove pripombe na zapisnik so razvidne iz strani 19 do 47, odgovori davčnega organa nanje pa od strani 48 do 56 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“, ki nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave odpadnih kovin, zaračunane s spornimi računi tudi dejansko opravili. Sporni računi pa so fiktivni in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje, kot to določa tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Transakcije so bile izkazane le na računih, niso pa tudi bile dejansko opravljene s strani izdajateljev računov. Zato prvostopenjski organ na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV oz. ZDDV-1) in sicer 40. člena ZDDV ter 63. in 67. člena ZDDV-1 tožniku na podlagi spornih računov ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, saj gre ta pravica le v primeru, kadar so dobave opravljene dejansko s strani izdajatelja računa. Tožnik v postopku ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi lahko prvostopenjski organ jasno in nedvoumno razbral, da so bile zaračunane dejanske dobave in so jih izvedli prav izdajatelji računov. Davčni organ je v postopku DIN ugotovil, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ in za goljufive posle z namenom davčne utaje. Prvostopenjski organ tožniku tudi očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v postopku davčne utaje (stran 54 in 55 obrazložitve) in v takem primeru, na podlagi spornih računov tožniku ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ navaja določbe 17. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 št. 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva Sveta) in sodbi SEU C-342/87, C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik od svojih dobaviteljev prejel le račun, medtem ko je prejemnice kot tudi evidenčne liste sestavil sam, pri čemer prejemnice niso bile potrjene s strani dobavitelja. V zvezi z nobenim nakupom odpadnih surovin od spornih dobaviteljev tožnik ne razpolaga s tehtnimi listinami. Prvostopenjski organ je na strani 58 do 53 navedel ugotovitve do katerih je prišel na podlagi predloženih listin tožnika o poslovanju z drugimi tožnikovimi dobavitelji: G.G. s.p., H.H. s.p., I.I. s.p., J. d.o.o., K. d.o.o., L. d.o.o., M.M., N. d.o.o., O. d.o.o. in P. d.d.. Obračun DDV je razviden na strani 15 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe, obračun obresti pa na strani 57 obrazložitve.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, saj tožnik v ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi bilo nedvoumno razvidno, da so odpadle kovine tožniku res dobavili prav izdajatelji spornih računov. Ti se tudi ne sklicujejo na nobeno drugo listino (prevzemnico, pogodbo, prejemnico itpd.). Prevzemnice so bile sestavljene le s strani tožnika, niso pa bile potrjene. Evidenčni listi so bili prav tako sestavljeni le s strani tožnika. Evidenčna listina mora spremljati surovine v skladu z določili Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Upoštevati je potrebno tudi Pravilnik o ravnanju z odpadki (v nadaljevanju Pravilnik). Zbiranje in predelava odpadkov zahteva sledljivost odpadkov od izvora do uničenja. Subjekt, pri katerem odpadki nastanejo je dolžan te odpadke z evidenčnim listom o odpadkih oddati le tistemu subjektu, ki je vpisana v posebni register. Le s takšnimi listinami je v danem primeru mogoče verodostojno dokazovati resničnost nastanka poslovnega dogodka, ker omogoča sledljivo pot odpadkov. Tožnik je v postopku zatrjeval, da so dobavitelji odpadne surovine k njemu pripeljali sami, iz 3. člena pogodbe o dobavi in prevzemu koristnih odpadkov št. 4/06 z dne 1. 4. 2006 z družbo C. d.o.o. pa je razvidno, da bo odpadke, navedene v 2. členu te pogodbe, odvažal s svojimi transportnimi sredstvi tožnik kot kupec. Tožnik ni predložil tehtalnih listov, te listine pa so pri prevzemu odpadkov običajne. Davčni organ navaja 76. člen ZDavP-2 in 166. člen Pravilnika o izvajanju DDV (v nadaljevanju Pravilnik o DDV). Sklicuje se na Slovenske računovodske Standarde, zlasti na SRS 21. Uveljavljanje posameznih poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah in davčnih obračunih lahko tožnik utemeljuje le z verodostojnimi listinami. Dokazni predlog tožnika z izvedencem je prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil, saj na tak način ni možno utemeljevati upravičenosti do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ kot podlago navaja določbo 40. člena ZDDV ter 63. in 67. člena ZDDV-1. Sklicuje se tudi na sodbe SEU v zadevah C-152/02, C-342/87, C-454/98, C-439/04 in 440/04 (združeni zadevi). V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da so dobavitelji tožnika „neplačujoči gospodarski subjekti“, vendar ta okoliščina ni bila bistvena za odločitev. Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na dejstvu, da tožnik ni razpolagal z listinami, s katerimi bi verodostojno in resnično izkazal, da so bile predmetne dobave odpadnih kovin izvršene prav s strani izdajateljev spornih računov. Navaja tudi sodbo SEU C-255/02. 3. Tožnik v tožbi navaja, da so mu odpadne surovine dobavljali tako stalni kot tudi občasni dobavitelji. Tožnik je od svojih dobaviteljev vedno zahteval potrdilo, da so zavezanci za DDV in obvestilo o vpisu v poslovni register ali pa izpis iz sodnega registra in ni imel razloga za sum. Drugi podatki pa predstavljajo davčno tajnost. V tožbi opisuje svoje poslovanje z družbami D. d.o.o., E. d.o.o., A. d.o.o., F. d.o.o., C. d.o.o. ter B. d.o.o. Tožnik vsakemu dobavitelju izda evidenčni list o ravnanju z odpadki. En izvod dobi dobavitelj, drugi pa ostane tožniku. Ta obrazec ima že prednatisnjeno zaporedno številko. Tožnik šele potem izda prejemnico. Na njej je navedena zaporedna številka, vrsta odpadne surovine, količina, cena blaga, podatki o dobavitelju, datum izdaje prejemnice ter številka evidenčnega lista, ki jo tožnik prepiše iz izpolnjenega evidenčnega lista. Tožnik je dostavil davčnemu organu le prejemnice, ki jih je natisnil iz računalnika. Prejemnica v trenutku dobave nima navedene številke prejetega računa dobavitelja. Davčni organ je napravil napačen zaključek, da je tožnik že ob prejemu surovin vedel za številko računa in je naknadno po prejemu računov sestavil evidenčne listine. Tožnik na strani 16 do 20 tožbe navaja tabelo s spornimi računi. Iz strani 55 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni prejel računov od dobaviteljev, preden je dejansko prejel blago. Tožnik je tudi pravočasno na TRR poravnal vse prejete račune v rokih, ki so enaki tudi za ostale dobavitelje in ni plačeval dobav vnaprej ali v zelo kratkem času. Način poslovanja s spornimi dobavitelji je bil povsem običajen. Tožnik je včasih prejemnice izdajal tudi za več dobav skupaj, zato je na določenih prejemnicah in računih navedena velika količina odpadnih surovin, tudi 100 ali več ton, ki pa so bile prepeljane vedno v več delih. Ponovno tudi predlaga, da njegovo materialno knjigovodstvo pregleda izvedenec finančne stroke in poda mnenje.

4. Primerjava poslovanja z drugimi dobavitelji v letih 2005 do 2008 je razvidna iz strani 24 do 28 tožbe. Z vsemi dobavitelji je posloval enako in kot primere navaja: R. d.o.o., S.S. s.p., T.T. s.p., U. d.o.o., V. d.o.o., Z. d.o.o., Č. d.o.o., Š.Š. s.p., Ž. d.o.o. in druge. Stalne dobavitelje tožnik osebno pozna, samo formalno razlikovanje dobaviteljev v smislu osebnega poznanstva ali poslovanja na osnovi pogodbe oz. naročilnice pa ni utemeljen razlog za zaključek, da je tožeča stranka vedela, s kakšnimi družbami posluje in da te družbe ne bodo plačevale DDV. Ugotovitve glede tehtanja odpadnih kovin so neutemeljene. Davčni organ dokazuje, da je bila razlika v postopkih tehtanja kovin, ki jih je tožnik odkupil od spornih dobaviteljev in preostalih dobaviteljev. Tožnik ugovarja tabelam iz strani 49 do 52 obrazložitve izpodbijane odločbe ko gre za tehtne liste družbe X. d.d. in navaja, da je tehtalne listke zavrgel, saj noben predpis ne zahteva, da se morajo hraniti. Podatki, ki jih je davčnemu organu posredoval X. d.d. o tehtanju na določene dneve kažejo le uradna tehtanja. Ti podatki ne dokazujejo, da je bilo na določen dan k tožniku dobavljena samo navedena teža odpadnih kovin. Tožnik je le del odpadnih kovin tehtal pri družbi X. d.d., nekatera tehtanja je opravil sam na svojih tehtnicah, občasno tudi na tehtnici družbe K. d.o.o. v ..., ter v ..., občasno pa tudi pri družbi Q. d.o.o. Količine, navedene na določenem računu, so se lahko zbirale in tehtale v več delih. Ni pravilen zaključek, da gre za bistveno razliko pri poslovanju. Tudi nezmožnost predložitve tehtalnega listka ne more odločujoče vplivati odločitev.

5. Davčni organ se o pregledanih računih ni izjasnil. Na strani 29 tožbe navaja svoje kupce v spornih obdobjih. O navedbah iz te točke se tožena stranka ni izrekla. Glede sodb SEU C-342/87 in C-454/98 tožniku ni jasno, kdo in kaj naj ne bi ravnal v skladu s prepisi. Davčni organ po eni strani zaključuje, da dobavljenih, odpadnih surovin niso mogli dostaviti citirani subjekti oz. da tega blaga tožnik ni prejel, po drugi strani pa davčni organ očita, da prejeti računi ne izpolnjuje pogojev iz 81. člena do 83. člena ZDDV-1. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki naj bi jih davčni organ ugotovil glede citiranih družb in bi jih moral poznati tudi tožnik. Ne navede pa predpise v katerih so opredeljene te objektivne okoliščine. V zvezi z objektivnimi okoliščinami niti sodišče niti kakšen drug organ v času inšpiciranja ni zavzel še nobenega stališča niti niso bila sprejeta merila. Tako kriteriji za ugotavljanje objektivnih elementov še niso bili določeni. Pojasnilo v zvezi z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ je bilo objavljeno šele leta 2008. Sodbe SEU tudi niso pravni vir. Gre za razlago predpisov Skupnosti. Tožnik navaja sodbe SEU C-152/84, C-103/88, C-342/87 in C-454/98. Davčni organ vsebino sodb tudi napačno interpretira. Pri tožniku ni prišlo do uveljavljanja višjega DDV, kot je predpisan. Transakcije so bile opravljene in blago dobavljeno ter ne gre za navidezen posel, ker nobena davčna obveznost ni bila prikrita ali utajena. V primeru dvoma je potrebno odločiti v prid tožnika. Navaja sodbo SEU C-384/04. V Sloveniji nimamo ustreznih določb, ki bi opredelile objektivne dejavnike in način njihove presoje. Davčni organ se pri opredelitvi „neplačujočih gospodarskih subjektov“ sklicuje na Uredbo Komisije ES št. 1925/04, vendar ta ne določa nobenih pravil, ki bi veljala za davčne zavezance in tudi ne posledic. Glede očitka, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah ugovarja, da lahko davčni organ odloča le na podlagi predpisov in ne na podlagi indicev. Ne sme tudi postavljati subjektivnih meril, saj s tem krši 2. člen in 23. člen Ustave RS. Tožnik ni dolžan preverjati, ali imajo njegovi dobavitelji zaposlene delavce, kakšen kadrovske pogoje imajo in način njihovega delovanja. Navaja vsebino 62. člena in 63. člena ZDDV-1 ter 17. člena Šeste direktive Sveta. Sklicuje se na načelo nevtralnosti DDV. Tožnik je bil v dobri veri in je na osnovi poslovnega zaupanja prevzel dobavljene surovine, ki so jih dobavile sporne družbe. Ni vedel, da so te družbe „neplačujoči gospodarski subjekti“. Davčna uprava tudi ne sme neupravičeno prevaliti davka na tožnika. Navaja 239. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter 44. člen ZDavP-2. Davčni zavezanci ne morejo odgovarjali za davčne obveznosti svojih poslovnih partnerjev. Potrebno je tudi upoštevati okolje in dejstva, ki so bila tožniku znana v letu 2005 do januarja 2008. Tožnik razpolaga z vso verodostojno dokumentacijo iz katere izhaja, da so odpadne surovine dostavile sporne družbe. Davčni organ se ni izjasnil o pripombah na zapisnik v točkah 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11. in 13 ter o številnih navedbah glede pozitivne sodne prakse, ki je v korist davčnih zavezancev.

6. Davčni organ je že v letu 2006 opravil DIN in pregledal poslovne knjige tožnika za obdobje od 1. 1. 2007 do 15. 5. 2007 ter o tem tudi izdal zapisnik št. DT 0610-998/2007-01-0803-75 z dne 22. 5. 2007. Davčni organ je tako obdobje od januarja do maja 2007 že pregledal, o isti zadevi pa se ne sme odločati dvakrat. Pregledal je prejete račune tudi v okviru DIN, ki ga je opravljal leta 2006 za leto 2005. Iz zapisnika z dne 19. 4. 2006 je razvidno, da je tožnik med dokumentacijo za leto 2005 davčnemu organu predložil tudi račune citiranih družb, davčnih organ pa zoper te račune ni imel pripomb. O tem pa je davčni organ le navedel, da je poslovne knjige za obdobje od 1. 1. 2007 do 17. 5. 2007 pregledal zaradi drugih davčnih postopkov. Davčni organ je bil dolžan opozoriti davčne zavezance na „missing traderje“. Moral bi tudi upoštevati določbe 5. člena, 6. člena in prvega odstavka 140. člena ZDavP-2 ter prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma, da na glavni obravnavi v skladu z določbami 51. člena do 58. člena ZUS-1 izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal os „missing traderjev“ oz. od „neplačujočih gospodarskih subjektov“, ker ni bila opravljena dobava blaga (odpadlih kovinskih surovin) po davčnih zavezancih: A. d.o.o., B., d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o.. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, ki jo v obravnavanem primeru prvostopenjski organ očita tožeči stranki, da ni z verodostojnimi listinami izkazala dejansko dobavo blaga s strani izdajateljev spornih računov pravilno ugotovljena. Dobava blaga ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani navedenih družb. Tožnik ne razpolaga z evidencami, ki jih je bil dolžan voditi v okviru predpisov o varstvu okolja in bi morale spremljati blago, čeprav zgolj ta pomanjkljivost na pravico do odbitka DDV direktno ne vpliva. Tožnik pa ne razpolaga tudi z evidencami, ki jih je sicer dolžan voditi po davčnih predpisih. Dodatne evidence, ki naj bi se vodile po okoljevarstvenih predpisih in Pravilniku o ravnanju z odpadki, ki veljajo za imetnike in povzročitelje odpadkov, zgolj kažejo, kako tožnik tudi v tem segmentu ni vodil potrebnih evidenc. Tudi po mnenju sodišča ni razvidno od koga je tožnik prejel dobavljene količine odpadnih surovin po spornih računih. Ob tem pa je nesporno ugotovljeno, da pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da te dobave izpeljejo, nedvomno pa DDV na njihovi strani tudi ni bil plačan. Vsi gospodarski subjekti so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z Zakonom o davčnem postopku ali na njegovi podlagi izdanimi predpisom (61. člen ZDavP-1 oz. 31. člen ZDavP-2). Davčni zavezanec pa mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami (95. člen in 96. člen ZDavP-1 oz. 76. člen in 77. člen ZDvP-2). Tožnik pa ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so pogodba, naročilnica, prevzemnica, dobavnica, tehtalni list, knjiženje prejetega blaga, transportnih dokumentov ipd, iz katerih bi bila razvidna zatrjevana dobava blaga po spornih računih. Tožnik razen spornih računov, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, v svoji poslovni dokumentaciji nima drugih verodostojnih dokazov, da gre za dejansko dobavo odpadnih kovin, zato se sodišče strinja z razlogi obeh davčnih organov, da dejanska dobava odpadnih kovin s strani izdajateljev spornih računov ni izkazana.

10. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih spornih dobav za navidezne posle. Sodišče se pridružuje oceni, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Tako ugovori tožnika s tem v zvezi niso upravičeni. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, na drugačno odločitev ne vpliva. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave odpadnih kovin, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravili. Sporni računi pa so fiktivni, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje. Gre za družbe, ki niso zaposlovale delavcev, nimajo sklenjenih pogodb o dobavi tožniku, kjer od odgovornih oseb nihče ni bil dosegljiv, ne razpolagajo z nikakršno dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da bi bil s tožnikom promet opravljen, nimajo transportnih sredstev in materialnih sredstev. Vsem družbam pa je skupno, da niso izpolnjevale davčnih obveznosti in da niso predlagale obračunov DDV in tudi DDV niso plačale ter jim je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Zato tudi po mnenju sodišča dobav predmetnega blaga niso mogle opraviti, iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da so njihove poslovne aktivnosti bile večina omejene le na poslovanje preko tekočih računov, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

11. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo blaga in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik, tako kot ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel odpadne surovine od izdajateljev spornih računov oz. od „neplačujočih gospodarskih subjektov“. Prav tako iz listin izhaja, da je bil DIN o pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za davčna obdobja od 1. 7. 2005 do 31. 3. 2007 ter od 1. 5. 2007 do 31. 3. 2008 izveden le enkrat in tako ni prišlo do očitanih kršitev davčnega postopka. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Prvostopenjski organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav citirane družbe izvedle tožniku dobavo odpadnega materiala, zaračunanega s spornimi računi. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega oziroma ničesar več kot že v samem postopku DIN. Njegovo dokazovanje, kako je postopal pri sprejemanju odpadnega kovinskega materiala pri posameznem dobavitelju v ničemer ne spremi okoliščine, da tožnik nima dokazov v skladu z SRS (zlasti SRS 21), da si mu izdajatelji računov (od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV) tudi resnično dobavili odpadni material. Tudi po mnenju sodišča tožnik tudi nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih za davčna obdobja v letih 2005, 2006, 2007 in 2007. Pri tem se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na določbe Zakona o davku na dodano vrednost in sicer drugega odstavka 40. člena ZDDV ter 63. člen, 67. člen in 76. člena ZDDV-1. 12. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi, ko navaja, da je preveril ali so citirane družbe vpisane v sodni register in zavezane za DDV. Izostanek okoljevarstvene evidence res ne vpliva na pravico do odbitka DDV, vendar pa so pri tožniku v zvezi z navedenimi družbami ugotovljene take pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki tudi sicer odstopajo od ustaljene prakse tožnika in tudi sicer ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako poleg očitkov, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc po ZDavP-1 oz. ZDavP-2 v zvezi z dobavo blaga od dobavnic, ugotavljanja količine, tehtanja, transportnih listin, razdolžitve s strani prevoznika, iz upravnih spisov izhaja tudi, da tožnik niti ni vedel, s kom naj bi posloval, kar je mimo vseh poslovnih običajev. Istočasno pa je tožnik glede ostalih družb, s katerimi je sodeloval in za katere mu prvostopenjski organ ne očita, da gre za „missing traderje“, deloval skrbno in je tudi vodil potrebne evidence, tako glede samih dobavnic, ki so bile podpisane s strani tožnika, kakor tudi s strani prejemnika, v primeru, kadar je tožnik pošiljal račune oz. vnaprej dobavljal blago, potnih nalogov, tehtanja ipd. Zato je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel, da sodeluje pri poslih z namenom pridobiti davčne ugodnosti. Tudi po presoji sodišča iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, je v tem postopku ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tudi po presoji sodišča tako ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da sodbe SEU niso neposredno uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo Evropske unije. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV, saj ob ugotovljeni zlorabi pravic tudi ne gre za opravljene dobave blaga v smislu Šeste Direktive Sveta in posledično tudi ne do pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa, in je tudi v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava odpadnega materiala s strani izdajateljeva računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

13. Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da tožnik ne more odgovarjati, če njegovi dobavitelji svojih davčnih obveznosti ne izpolnjujejo. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je z odločbo davčni organ takšnim družbam odvzel ID številka za DDV takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.