Jedro

Tožnik se je s svojim vedenjem izkazal za motečega v tolikšni meri, ki utemeljuje njegovo začasno namestitev v prostor s strožjim bivalnim režimom. Prepriča predvsem okoliščina, da ne gre zgolj za enkraten dogodek, ko je tožnik motil delo strokovnega osebja Zavoda, ampak za kontinuirano oziroma ponavljajoče se neprimerno vedenje. Ne zanika, da je podal več priglasnic niti ne zanika žaljivih navedb, ki so v njih navedene in ki jih Zavod primeroma povzema v obrazložitvi odločbe. Ne zanika dogodkov, ko je s svojimi žalitvami, grožnjami in glasnim izražanjem osebnih zahtev oviral delo strokovne delavke z drugimi obsojenci. Sodišče poudarja, da ukrep iz 98a. člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev Zavoda ter vzdržuje red in mir.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora A. (v nadaljevanju Zavod) kot prvostopenjski organ odločil, da se tožnik dne 12. 1. 2018 namesti v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 5. 2. 2018, najpozneje tri dni pred iztekom enomesečnega roka namestitve pa bo preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem huje moti delovno osebje Zavoda. Tožnik ima žaljiv, ponižujoč in nespoštljiv odnos do zaposlenih, kar izraža tako pisno kot ustno. Navedeno je razvidno iz priglasnic z dne 28. 11. 2017, 9. 12. 2017, 14. 12. 2017, 18. 12. 2017, 24. 12. 2017, 2. 1. 2018, 7. 1. 2018 in 9. 1. 2018. Poleg tega je bil tožnik dne 29. 11. 2017 s svojim neprimernim vedenjem (vpadanje v besedo, izražanje osebnih zahtev in stališč) moteč za vse prisotne na sestanku zavodske skupnosti, zato je bil s strani vodilnih opozorjen na neprimernost takšnega obnašanja. Z neprimernim vedenjem je nadaljeval tudi v dopisu z dne 24. 12. 2017, v katerem je še izraziteje poniževalno in obtožujoče nastopil zoper uslužbence (navaja, da so sami smradi, nesposobneži, lažnivci, prevaranti, gnoji) kot tudi zoper vodilne delavce Zavoda (navaja, da so smrduhi, smradi, četniško ničvredni). Dodatno iz uradnega zaznamka pedagoginje z dne 9. 1. 2018 izhaja, da je obsojenec istega dne motil srečanje male skupine in povzdigoval glas, tako da je bila prisiljena pozvati pravosodnega policista, da ga je odstranil iz skupnega prostora, pri čemer se tožnik ni umiril, ampak je z grožnjami nadaljeval. 3. Drugostopni organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, v izreku prvostopne odločbe pa je črtal besedo "enomesečnega". Pritrdil je zaključkom prvostopnega organa, da tožnik s svojim obnašanjem huje moti delavce Zavoda, kar potrjuje razpoložljiva dokumentacija. V verodostojnost uradnih zaznamkov, ki so podlaga za odločitev, organ ne dvomi in ocenjuje, da iz njih nedvomno izhaja tožnikovo moteče obnašanje, iz priloženih priglasnic pa njegovo neustrezno in celo žaljivo izražanje do strokovnih delavcev Zavoda.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe. Zahteva, da Zavod preneha z vsemi kršitvami in mu zagotovi nemoteno prestajanje kazni ter mu izplača odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe v višini 28 800,00 EUR. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. V tožbi navaja, da upravna organa pri odločanju nista upoštevala veljavne zakonodaje. Dejansko stanje sta pomanjkljivo ugotovila, saj iz obrazložitve ne izhajajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je organ prve stopnje sprejel odločitev o njegovi namestitvi v strožji režim. Organ navaja le splošne ugotovitve o zbranih informacijah, ni pa vsebinsko preverjal priglasnic, na katere se sklicuje. Opredeljena nista niti vsebina niti način preverjanja prejetih priglasnic. Ker odločitev ni v zadostni meri obrazložena, je ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Nadalje tožnik zatrjuje kršitve pravic iz 2. in 18. člena Ustave. Po veljavni zakonodaji (83. in 85. člen ZIKS-1) obsojenec ne sme biti mučen oziroma se z njim ne sme okrutno ali ponižujoče ravnati. Če se z njim tako ravna, mu mora biti zagotovljeno sodno varstvo, ki mu ga Zavod ni zagotovil. Od 18. 10. 2017 dalje Zavod nad njim izvaja psihično nasilje, saj so ga dali v celico na 3 do 4 m2 proste gibalne površine, zaprt je 24 ur na dan brez televizije ali drugih informativnih vsebin. Prav tako mu ni zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, hrano mu prinašajo v nehigienskih pripomočkih ter je postana in mrzla, zaradi česar je zbolel na žolču. Izgubil je vid, saj je nastanjen v neprimernih in nerazsvetljenih prostorih. Pojasnjuje, da je podal več pisnih prijavnic in dopisov, vendar nanje ni prejel nobenega pisnega odgovora. Tožena stranka bi se morala opredeliti do navedb v priglasnicah. Očitno torej je, da uradne osebe v Zavodu ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Kršene so bile možnosti kontakta s svojci in prijatelji ter postopkovne pravice, predvsem pravica do pridobitve vseh dokumentov iz osebnega spisa, ki bi jih lahko uporabil v uradnih postopkih proti odločbam sodišč oziroma drugih državnih organov.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izvršena pred vložitvijo predmetne tožbe, saj je bila sporna namestitev datumsko opredeljena, pritožba pa ni zadržala njene izvršitve. V upravnem sporu se s tožbo lahko zahteva tudi izdaja ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe, to je ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika (2. alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča je tožnik glede na laično postavljen tožbeni predlog in razloge, ki jih navaja pri sklicevanju na nezakonitost izpodbijanega akta, vključno z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, izkazal pravni interes za vsebinsko obravnavo ugotovitvene tožbe.

10. Izpodbijana odločitev pravilno temelji na določbi 98a. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda, in obsojenci, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi.

11. ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v strožji režim, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju pa je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98a. člena ZIKS-1). V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

12. Sodišče se strinja z oceno Zavoda, da se je tožnik s svojim vedenjem izkazal za motečega v tolikšni meri, ki utemeljuje njegovo začasno namestitev v prostor s strožjim bivalnim režimom. Prepriča predvsem okoliščina, da ne gre zgolj za enkraten dogodek, ko je tožnik motil delo strokovnega osebja Zavoda, ampak za kontinuirano oziroma ponavljajoče se neprimerno vedenje. Tožnik ne zanika, da je podal več priglasnic niti ne zanika žaljivih navedb, ki so v njih navedene in ki jih Zavod primeroma povzema v obrazložitvi odločbe. Prav tako v tožbi ne zanika dogodkov z dne 29. 11. 2017 in 9. 1. 2018, ko je s svojimi žalitvami, grožnjami in glasnim izražanjem osebnih zahtev oviral delo strokovne delavke z drugimi obsojenci. Pri tem se mu je najmanj enkrat pridružil še en obsojenec, kar je dodatno otežilo njeno delo. Uradna zaznamka svetovalke - pedagoginje in pravosodnega policista z dne 9. 1. 2018 potrjujeta moteče vedenje tožnika, zaradi česar je bilo ovirano delo strokovnega osebja z ostalimi obsojenci, in posledično utemeljujeta oceno, da tožnikovo vedenje terja ustrezno ukrepanje Zavoda. Pri tem sodišče poudarja, da ukrep iz 98a. člena ZIKS-1 nima kaznovalnega namena, ampak gre za institut varnostne narave, s katerim se zagotovi varnost obsojencev in delavcev Zavoda ter vzdržuje red in mir. Navedeno izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva ob uveljavitvi možnosti določitve bivalnih in drugih prostorov s strožjim režimom, ki jo je v ZIKS-1 zakonodajalec uvedel z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1E, Uradni list RS št. 109/2012 z dne 31. 12. 2012).

13. Po navedenem sta organa pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila razloge za tožnikovo namestitev v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni. Tožbene navedbe o domnevnih kršitvah ustavnih pravic so pavšalne, saj tožnik ne navede, s kakšnim dejanjem naj bi bilo poseženo v njegove pravice. Tožnik tudi ne pojasni, kako so zatrjevana neustrezna zdravstvena oskrba ter neprimerna hrana in osvetljenost prostorov povezane z odločitvijo o namestitvi v strožji bivalni režim.

14. Presoja sodišča, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, narekuje zavrnitev tožbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. S tem pa je sodišče odločilo že tudi o zahtevku za odškodnino v višini 28 800,00 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal kot adhezijski zahtevek v smislu drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru, sodba I Up 581/2008 z dne 30. 12. 2008). Zavrnilna sodba glede izpodbijanega akta ter pritrditev temu aktu kot pravilnemu in zakonitemu namreč ne moreta dajati podlage za priznanje zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. S tako presojo in odločitvijo pa sodišče ni poseglo v tožnikovo pravico, da uveljavlja povračilo škode pred sodiščem splošne pristojnosti, če meni, da bi bil z zahtevkom lahko uspešen.

15. Predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika in priče B.B.) sodišče ni izvedlo, saj je o tožbi moglo odločiti na podlagi presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov. Tožnik ugotovljenih dejstev, ki izhajajo iz odločbe in ki jih potrjuje dokumentacija v upravnih spisih, konkretizirano ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak so zanj sporni pravni zaključki, ki jih na njihovi podlagi napravita oba upravna organa.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.