Jedro

Ker toženec odgovora na tožbo ni podal v roku 30 dni, je sodišče ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.550,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 45,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper zamudno sodbo je pritožbo vložil toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbo izpodbija iz razloga, ker mu tožba ni bila vročena in sploh ne ve, kaj je predmet tega spora. Meni, da sodba ni utemeljena, saj ne obstoja nobena obveznost, ki bi ga bremenila. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo odpravi ter mu vroči tožbo ter izvede običajen postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo določbe 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), prav tako ne drugih postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo. Zamudne sodbe pa glede na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da je toženec priznal tožnikove dejanske trditve oziroma, da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, resnično.

V obravnavani zadevi so izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Vročitev tožbe tožencu s pozivom na odgovor in opozorilom po določbi 277. člena ZPP (drugi odstavek) je bila opravljena dne 27. 2. 2012. Kot je razvidno iz povratnice je toženec poštno pošiljko s tožbo prejel osebno in vročilnico tudi podpisal. Ker toženec odgovora na tožbo ni podal v roku 30 dni, je prvostopenjsko sodišče ob pravilni ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji od 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Tožnik je v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo in navedlo pravno podlago, tožba je sklepčna, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, niti s splošno znanimi dejstvi. Prav tako ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Stranki sta se s poravnavo št. ... z dne 10. 8. 2007 na podlagi tega, ker toženec ni izpolnil svojih obveznosti iz štipendijske pogodbe, dogovorili, da bo tožniku neupravičeno prejete zneske štipendije vrnil v skupni višini 1.550,93 EUR v 12 mesečnih obrokih, v kolikor ne bo uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo v roku do 31. 8. 2008 s tem, da je prvi obrok zapadel v plačilo 20. 9. 2008, zadnji obrok pa 20. 8. 2009. V citirani poravnavi, ki jo je toženec osebno podpisal dne 10. 8. 2007, je jasno v 2. členu naveden znesek dolga.

Po sklenjeni poravnavi toženec ni tožniku plačal ničesar, zato je po opominu vložil tožbo. Pravna podlaga za vračilo vtoževanega zneska je podana v prvem odstavku 1050. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) ter v 239. členu OZ, oziroma glede plačila zamudnih obresti v prvem odstavku 378. člena OZ.

Pritožbene navedbe toženca, da ni prejel tožbe in da sploh ne ve, kaj je sporno ter da ni ničesar dolžan, glede na vse navedeno, niso utemeljene in tudi niso pravno upoštevne. V obravnavani zadevi gre namreč za zamudno sodbo, ki se je glede na določbe drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšne pritožbene navedbe pa se nanašajo ravno na to vprašanje, ali je bilo dejansko stanje pred prvostopnim sodiščem pravilno ugotovljeno. Ker prvostopno sodišče ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja ni ugotavljalo, so s tem v zvezi vse navedene pritožbene navedbe za rešitev predmetne zadeve pravno irelevantne. Toženčev predlog, da se mu vroči tožba ter izvede običajen postopek, pa je neutemeljen že zato, ker je tožencu tožba bila osebno vročena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.