Jedro

Po določbi 1. odstavka 76. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89) preneha delavcu delovno razmerje po samem zakonu, če se na način, ki ga določa zakon, ugotovi, da ni več možen za delo in to z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo. V 44. in 45. členu ZPIZ-a je jasno določeno, kaj se šteje za izračun pokojninske osnove. Nobene zakonske podlage ni, da bi se v pokojninsko osnovo vštevala plača po pogodbah o delu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita oz.

spremenita odločbi toženca, št. I 7.004.387, z dne 1.8.1995 in z dne 10.5.1994, s katerima je bilo odločeno, da ima tožnik kot delovni invalid I. kategorije invalidnosti pravico do invalidske pokojnine v znesku 50.634,71 SIT na mesec od 4.4. 1994 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi zmotno ugotoljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Ne gre za kršenje pravice do dopusta, pač pa za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu. Zato je za vprašanje, od kdaj je toženec tožniku priznal pravico do invalidske pokojnine, irelevantno, ali je tožnik do tega dne izkoristil letni dopust, ali pa morda le njegov del, kar naj bi mu bilo priznano, kot navaja v pritožbi, s sodbo, št. Pd 301/95, v kateri gre, kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika z dne 29.10.1997, za drugo zadevo in sicer za delovnopravni spor pred Delovnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Gre za spor zaradi koriščenja letnega dopusta, kot je razvidno iz dopisa Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Slovenj Gradcu prvostopenjskemu sodišču (l.št. 10). Že prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da po Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji, delavcu preneha delovno razmerje po samem zakonu, če se na način, ki ga določa zakon, ugotovi, da ni več zmožen za delo in to z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo (1. odst. 1. točka 76. člena). V konkretnem primeru to pomeni s pravnomočnostjo odločbe toženca o I. kategoriji invalidnosti z dne 11.3.1994, ki je bila, kot izhaja iz povratnice v toženčevem spisu, tožniku vročena 18.3.1994. Tožnik se zoper njo očitno ni pritožil, zaradi česar mu je delovno razmerje prenhalo glede na navedeno zakonsko določbo po zakonu samem (ex lege) dne 3.4.1994, ko je navedena odločba postala pravnomočna in mu je torej toženec povsem pravilno priznal pravico do invalidske pokojnine od 4.4.1994 dalje. Po določbi 1. odst. 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) namreč pripada uživalcu pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi obrazloženega ni nobene pravne podlage za to, da bi moral biti datum prenehanja delovnega razmerja postavljen po izteku koriščenja letnega dopusta, za kar se vsaj smiselno zavzema tožnik tudi v pritožbi.

Tekom postopka pred prvostopenjskih sodiščem, prav tako pa tudi ne v pritožbi, pa tožnik ni podal nobenega dokaza, ki bi postavljal v dvom pravilno odmero pokojnine s strani toženca. Tako v pritožbi pri tožencu, vloženi dne 23.5.1994, kot v tožbi ter na glavni obravnavi dne 14.1.1998 se tožnik zavzema za to, da bi se mu v pokojninsko osnovo upoštavala tudi plačila po pogodbah o delu, ki jih je prejemal na žiro račun (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), ko je, kot navaja v že navedeni pritožbi pri tožencu, veliko poučeval po delavskih univerzah (Mozirje, Velenje, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec). S tem v zvezi tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo zgolj pavšalno trdi, da na šoli (Srednja šola S.) ni bil polno zaposlen, ker je bil, kot to navaja v pritožbi, pogodbeni delavec in ne honorarec, kar meni, da zmotno navaja izpodbijana sodba.

Tega pa izpodbijana sodba ne navaja in ni jasno, od kod tožniku takšno stališče. Prvostopenjsko sodišče v njej navaja le razloge, zaradi katerih je ugotovilo, da ni zakonske podlage za odmero invalidske pokojnine z upoštevanjem honorarjev, ki jih je tožnik prejel po raznih pogodbah o delu in je ugotovilo, da je toženec pokojninsko osnovo pravilno izračunal na podlagi najugodnejšega povprečja plač po določbah ZPIZ-a o odmeri pokojnine.

Pritožbeno sodišče s tem v zvezi in v zvezi s pritožbenimi izvajanji povdarja, da določa izračun pokojninske osnove Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne pa Zakon o obligacijskih razmerjih, za kar se zavzema pritožba. V 44. in 45. členu ZPIZ-a je jasno določeno, kaj se šteje za izračun pokojninske osnove. Nobene zakonske podlage ni, kot je to pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, da bi se v pokojninsko osnovo vštevala plačila po pogodbah o delu.

Tožnik za pavšalno pritožbeno trditev, da na šoli ni bil polno zaposlen, ne ponuja drugega dokaza kot priloženi sklep Srednje šole S. z 11.2.1993 (priloga A/3) o določitvi osnovne plače in dodatkov v skladu z merili, opredeljenimi v zakonu. Iz navedenega sklepa pa kaj takega ni moč zaključevati. Če ima pri tem tožnik v mislih rubriko 8 - število ur pouka tedensko, v tem sklepu navedene ure še ne dokazujejo, da bi bil na šoli zaposlen za manj kot poln delovni čas.

Iz spisovnih podatkov toženca pa izhaja, da je bil na šoli zaposlen za poln delovni čas, kar je zlasti razvidno iz računalniškega izpisa "podatki o osebnih dohodkih in nadomestilih osebnih dohodkov", priloženega računalniškemu izračunu tožnikove pokojnine. V rubriki ure so namreč tudi v 10-letnem obdobju, ki je za izračun tožnikove pokojninske osnove najugodnejše, navedene po letih ure, ki ustrezajo delu v polnem delovnem času.

Tožnik v pritožbi tudi trdi, da je SDK ugotovila, da so bili od izplačil plačani vsi prispevki. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da to upoštevaje tudi vse že doslej obrazloženo, ne dokazuje, da so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pa tudi dejstvo, da je šlo za izplačila na žiro račun, kaže na to, da je šlo za izplačila po pogodbah o delu, ne pa za plačo pri bivšem delodajalcu, saj se plače niso in se ne izplačujejo na žiro račune, pač pa na tekoče račune.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.