Jedro

Kadar je delovno razmerje sklenjeno za določen čas, delovno razmerje že po zakonu preneha s pretekom določenega časa. Morebitni sklep, ki ga o prenehanju delovnega razmerja izda delodajalec, je le dekleratorne, ugotovitvene narave. Zato pravni pouk v sklepu, če se izda, ni potreben, niti ni potrebna izdaja sklepa (zadostuje že npr. obvestilo). To, da je delodajalec odločil v korist delavca delovno razmerje podaljšati za čas dopusta, ki je delavcu še ostal, še ne pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 18. člena ZDR. Zato ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Zakonska fikcija o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas je podana, če delavec še naprej opravlja delo, ne pa tudi v drugih primerih, ko se npr. status zaposlene osebe podaljša zaradi dopusta ali bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, da je s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.1996 sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati plače za čas od marca 1997 dalje v neto zneskih po 186.000,00 SIT mesečno s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leta 1997 do 2001 v višini 107.000,00 SIT, ustrezne davke in prispevke od pripadajočih plač ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da je prava neuka stranka, ki se ji je zgodila velika krivica. Edini sklep, ki ga je od tožene stranke prejel, je sklep z dne 18.3.1997 o izrabi dopusta. Ta sklep je odločba brez pravnega pouka, zato ne more biti tožniku v škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer vložil zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu, vendar pa, da je zahteva prepozna. Pri tem ni spoštovalo 360. člena ZOR, po katerem se na zastaranje sodišče ozira le, če se stranka nanj sklicuje. Na prekluzijo pa se tožena stranka ne more več sklicevati, ker je za to prepozno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje s tem, da se nova obravnava opravi pred drugim senatom. Priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponovno opozarja, da je o zadevi že pravnomočno odločeno in da je sklep o izrabi dopusta, v katerem je določen tudi datum prenehanja delovnega razmerja, ugotovitvene narave. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že drugič. Pritožbeno sodišče je prvo sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, naslovljen na toženo stranko (tedaj še drugotoženo stranko) in na stroške postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni sprožil postopka varstva pravic pri delodajalcu, oz. ga je sprožil prepozno. Zato je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, ki se nanaša na razlago pomena rokov, v katerih mora delavec zahtevati varstvo svojih pravic, neutemeljena. Roki, določeni v 80. in 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 69/89, 42/90) so prekluzivni, torej jih ni mogoče podaljševati in nanje pazi sodišče po uradni dolžnosti. To niso zastaralni roki, ki se jih lahko upošteva le na ugovor strank. Tudi določba 102. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) v tem primeru ne pride v poštev. Tožnik je namreč sklenil s toženo stranko dne 1.9.1996 pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 28.2.1997. Kadar je delovno razmerje sklenjeno za določen čas, po 2. odstavku 17. člena ZDR delovno razmerje že po zakonu preneha s pretekom določenega časa. Morebitni sklep, ki ga o prenehanju delovnega razmerja izda delodajalec, je le deklaratorne, ugotovitvene narave. Zato pravni pouk v sklepu, če se izda, ni potreben niti ni potreben sam sklep (zadostuje npr. že obvestilo). V konkretnem primeru se je določen čas iztekel 28.2.1997. S tem dnem je tožniku lahko delovno razmerje prenehalo. Tožena stranka se je odločila v korist delavca delovno razmerje podaljšati za čas dopusta, ki je tožniku še ostal. To pa še ne pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 18. člena ZDR. Zakonska fikcija o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas je podana, če delavec še naprej opravlja delo, ne pa tudi v drugih primerih, ko se npr. status zaposlene osebe podaljša zaradi dopusta ali bolezni (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 139/2000). Če je tožnik menil, da mu s 27.3.1997 po izrabi dopusta delovno razmerje ne bi smelo prenehati, ker je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, bi moral v nadaljnjih petnajstih dneh pri toženi stranki vložiti zahtevo za varstvo pravic, kot to določa 2. odstavek 80. člena ZTPDR. Da mu bo delovno razmerje prenehalo dne 27.3.1997 je sicer izvedel že dne 18.3.1997, ko je prejel sklep o izrabi dopusta, povsem zagotovo pa je bil s prenehanjem delovnega razmerja seznanjen 27.3.1997, ko mu je tožena stranka tudi zaključila delovno knjižico. Zahtevo za varstvo pravic je vložil šele 2.6.1999, to je po več kot dveh letih, kar pomeni, da je petnajstdnevni rok zamudil. Tožbo je sicer vložil 17.4.1997, kar pa je tudi po preteku petnajstdnevnega roka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pomanjkanju procesne predpostavke, ki mora biti izpolnjena, če naj bo sodno varstvo dopustno, tožbo utemeljeno zavrglo. Celoten tožbeni zahtevek se namreč nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in na pravice, odvisne od odločitve o tem zahtevku. Ni pa mogoče tudi mimo dejstva, o katerem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, je pa za odločitev tudi pomembno. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo z dne 12.2.2002 sicer nekoliko nespretno smiselno opozorila na litispendenco zahtevka. Tožnik je namreč v zadevi opr. št. Pd 616/99 (Pdp 596/2000), v kateri je bila sodba sodišča prve stopnje izdana (ni pa še bila pravnomočna) pred modifikacijo zahtevka v tem delovnem sporu, uveljavljal popolnoma enak zahtevek (razen v delu o regresu za letni dopust). Zato je bilo mogoče tožbo v tem delu zavreči tudi iz tega razloga. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).