Jedro

Tožnik ni verjetno izkazal, da bi se okoliščine v obravnavanem primeru pomembno razlikovale od primerov, v katerih je vrhovno sodišče že izoblikovalo stališče o tem, kakšne okoliščine morajo biti izkazane, da ravnanje državnega organa ali drugega nosilca javnih pooblastil doseže pravni standard protipravnega ravnanja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval od sodišča, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije, ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Tožnik je zatrjeval, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s tako odločitvijo poseglo v njegove pridobljene in pričakovane pravice in tako ravnalo protipravno.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da zamudne obresti, ki tečejo po izdaji sodbe, s katero je bilo odločeno o obveznosti dolžnika, niso judikatna terjatev, da o njih še ni bilo pravnomočno razsojeno in da zato ne gre za pridobljeno pravico.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališče o njegovi trditvi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločitvijo poseglo v njegove pridobljene in pričakovane pravice, da ni obrazložilo trditve, da je bila sprememba zakona v tem delu predvidljiva in pričakovana. Tožnik poudarja, da je bil poseg Ustavnega sodišča prenagljen, neustrezen in nesorazmeren, kar potrjuje dejstvo, da je parlament Republike Slovenije spremenil OZ-A tako, da ne določa več pravila ne ultra alterum tantum in s tem saniral dotlej neutemeljene in za upnike škodljive posledice odločbe Ustavnega sodišča. Navedel je, da gre za precedenčni primer saj doslej sodišče še ni obravnavalo primera, ko bi tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja Ustavnega sodišča. Tožnik poudarja, da bo Vrhovno sodišče z dopustitvijo revizije omogočilo tudi drugim upnikom, ki so bili oškodovani na enak način, da bodo svoje pravice lahko uveljavljali pred sodiščem v Republiki Sloveniji in ne pred mednarodnimi sodišči. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Odločitev o tem, kdaj ravnanja državnega organa in drugih nosilcev javnih pooblastil dosežejo pravni standard protipravnega ravnanja, ki je eden od pogojev za odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave RS, je vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera. Res je, da gre izjemoma lahko tudi v takšnih primerih za pomembno pravno vprašanje, če predlagatelj izkaže za verjetno, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je ogrožena pravna varnost, da je sodišče druge stopnje uporabilo materialno pravo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso ali če bi bila odločitev v konkretni zadevi pomembna za razvoj prava preko sodne prakse. Tožnik zatrjevane bistvene kršitve postopka ni verjetno izkazal, prav tako ni izkazal, da bi se okoliščine v obravnavanem primeru pomembno razlikovale od primerov, v katerih je vrhovno sodišče že izoblikovalo stališče o tem, kakšne okoliščine morajo biti izkazane, da ravnanje državnega organa ali drugega nosilca javnih pooblastil doseže pravni standard protipravnega ravnanja.

6. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku niso podani in je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).