Jedro

Dajatveni zahtevek oziroma zahtevki v pravdnem postopku, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja, ustvarjenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, so izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II in IV izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka zavrglo tožbeni zahtevek, ki glasi na ugotovitev, da predstavlja delež tožeče stranke na skupnem premoženju, ustvarjenem v času trajanja izvenzakonske skupnosti s toženo stranko, ki v naravi predstavlja brez ustreznega gradbenega dovoljenja zgrajeno stanovanjsko hišo v L. g. brez hišne številke v neto tlorisni površini 88,50 m2 oziroma z uporabno površino 42 m2, v kateri je garaža, kuhinja, kopalnica, sanitarije, hodnik, kmečka soba oziroma je ob njej še garaža ter kmetijska stavba, kar vse stoji na parc. št. ... pripisani k vl. št. ... k. o. P., pri kateri je kot izključni lastnik vpisan toženec, ½ od teh opisanih nepremičnin. V II. točki izreka sodbe je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 14.315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje vse do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke pri N., v III. točki izreka pa zavrnilo presežni zahtevek za nadalje zahtevanih 1.685,00 EUR z obrestmi. V IV. točki je toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči 4.451,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti.

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. V pritožbi sicer navaja, da sodbo izpodbija v celoti, a je iz njene vsebine razvidno, da izpodbija zgolj odločitev v tč. I in IV izreka sodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da sodišče sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Toženec meni, da je odločitev sodišča, da tožnici pripada denarni zahtevek, neutemeljena in nezakonita. Sodišče je povsem zgrešilo materialno pravo, ko je ugodilo postavljenemu obligacijskemu zahtevku za plačilo deleža na skupnem premoženju. Na tak način je dopustilo izigranje pravil nepravdnega postopka in stvarnopravnega zakona, ki določata delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Sodišče je toženca obsodilo na plačilo določenega zneska, ki se ujema s teoretičnim preračunom vrednosti nepremičnine. Če bi tožnica uspela z zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev skupnega deleža in nato zahtevala delitev nepremičnine v nepravdnem postopku, bi v tistem postopku sodišče le odredilo prodajo nepremičnine, stranki (nato solastnika) pa bi si delili kupnino, ki bi jo dobili od prodaje nepremičnine. Takšna sodna praksa, ki jo je predstavilo sodišče prve stopnje, je zelo nevarna, zato je potrebno določila stvarnega prava razlagati zelo restriktivno in omejujoče. Tako je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki dopušča civilno delitev v pravdi, vendar pa le v izjemnih primerih ter ob posebnih pogojih. Toženec izpostavlja tudi primer Višjega sodišča v Ljubljani, ki takšno stališče vrhovnega sodišča povzema, in sicer v zadevi I Cp 3052/2011 z dne 25. 4. 2012. Izjemoma je mogoče delitev izvesti tudi v pravdi, v kateri se sicer ugotavlja le skupno premoženje, vendar sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, pod pogoji, da je premoženje res bilo skupno, da je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem in da to premoženje sploh ni več v lasti pravdnih strank. Sodišče v tem postopku pa sploh ni navedlo in obrazložilo, kateri naj bi bili tisti izjemni elementi, ki dajejo tožnici upravičenje, da zahteva civilno delitev že v pravdi. Tožnica tega tudi ni opredelila, a bi morala, saj sodišče ne more samo najti izjemnih okoliščin in tožbenemu zahtevku ugoditi, če pa je le-ta materialno pravno povsem zgrešen. V tem primeru ni bilo nobenih izjemnih okoliščin, ki bi narekovale, da bi sodišče lahko utemeljeno ugodilo zahtevku za civilno delitev v pravdnem postopku. Nepremičnina še vedno stoji, toženec je ne prodaja, uporablja jo občasno, kar pomeni, da bi tožnica morala postopati v skladu z ustaljenim postopkom: sprva zahtevati ugotovitev skupnega premoženja, po pravnomočni ugotovitvi tega dejstva pa zahtevati delitev premoženja v nepravdnem postopku. Ugoditev zahtevku za civilno delitev je zato nezakonita, saj predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je tudi storilo več kršitev procesnih pravil, ki so vplivale na zakonitost odločitve. V sodbi ni obrazložilo, kje naj bi bila smotrnost za dovolitev spremembe tožbe. Tožnica ni bila vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica nepremičnine in bi v takem položaju morala dokazati, da je solastnica nepremičnine do polovice in da je zagotovila določena vlaganja v nepremičnino, česar pa ni dokazala. Sodišče povzema ugotovitve, da sta se pravdni stranki v določenih obdobjih očitno nahajali na podobnih krajih, vendar to ne pomeni, da je dejansko obstajala izvenzakonska skupnost, kot jo definira ZZZDR. Sodišče ne pojasni, kje so dokazi, da sta stranki živeli kot mož in žena oziroma da je med njima obstajala ekonomska zveza. Iz dokaznega postopka je očitno, da sta živeli ločeno, vsaka za sebe. Priče so potrdile, da se je toženec odselil in ni več živel v hiši, kjer je še nekaj časa vztrajala tožnica. Upoštevaje vse okoliščine je nemogoče govoriti o tem, da sta živela kot mož in žena. Zgolj zato, ker imata skupne otroke, pa je težko govoriti o tem, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti. Nerazumljivo je tudi ravnanje sodišča, ko napiše, da priči J. V. ne verjame, ker je brat toženca. Ugotovitev sodišča, da sta stranki živeli v najmanj 21 let trajajoči življenjski skupnosti, kjer sta bila čustveno in ekonomsko povezana, je zato nerazumljiva. Sodišče ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja tudi glede vlaganj v sporno nepremičnino. Nerazumljivi so zaključki sodišča o izpovedbi priče J. V. Sodišče je to pričo brez razloga popolnoma diskreditiralo. Zaključki sodišča v prvem odstavku na 12. strani sodbe so izmišljeni in nimajo nobene podlage v realnem stanju. Ravno dokumenti v prilogi B 7 pa potrjujejo izpoved toženca in V., saj je letnica 1987 relevantna za nastanek stavbe. Ta dokaz je sodišče namerno spregledalo. Nadalje sodišču toženec očita, da je imelo za stranki dvojna merila. Verodostojnost je podelilo nekomu, ki niti ne ve, kje kakšna parcela leži in kaj leži na tisti parceli, za izpovedbe toženca in njegovih prič pa poudarilo, da so neverodostojne. Sodišče je sicer pravilno povzelo ugotovitev izvedenca, da je sporni objekt nedokončan, da nima fasade in izolacije, da so vgrajena vezana okna, da je črna gradnja ipd. Na podlagi tega bi lahko ocenilo, da ima tak objekt le teoretično vrednost, dejanska vrednost takega objekta pa je 0 (nič), saj take nepremičnine ne bo nihče kupil. Če pa je objekt nemogoče prodati, ne more sodišče obsoditi toženca na plačilo določene vrednosti. Sodišče tudi ni pravilno odločilo o stroških postopka. Odločitev sodišča, da tožnica ni uspela le v 10 % zahtevka, ne drži, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica večkrat zniževala zahtevek in ga spreminjala. Ob predpostavki, da bi bil zahtevek na civilno delitev materialnopravno upravičen, pa ni uspela niti v polovici tistega, kar je zahtevala na začetku. Zato ji toženec ni dolžan vrniti celotnih stroškov. Ker pa je glavna odločitev nezakonita, bo potrebno o stroških odločiti povsem na novo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin, zato jih je potrebno v pravdnem postopku nujno ugotoviti (sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 22/98 in II Ips 479/2006, II Ips 876/2006).

Sodišče prve stopnje je na četrti strani izpodbijane sodbe povzelo, da je tožena stranka v vlogi z dne 22. 12. 2010 opozorila, da tožnica ne more primarno zahtevati denarnega izplačila za nekaj, kar naj bi bilo skupno premoženje (torej je ugovarjala civilni delitvi v pravdi), in nato na isti strani še, da je tožena stranka tudi v vlogi z dne 19. 1. 2011 menila, da je zahtevek na izplačilo denarnega zneska nedopusten, ker hoče s tem toženka urediti že razdružitev premoženja. Sodišče prve stopnje je sicer na osmi strani sodbe navedlo (očitno zgolj v zvezi z ugovorom zastaranja), da sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to opravičujejo posebne okoliščine, a kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, teh posebnih okoliščin, ki dajejo tožnici upravičenje, da zahteva civilno delitev že v pravdi, in katere je potrebno glede na zgoraj navedeno nujno ugotoviti, ni ugotovilo in posledično tudi ni obrazložilo. Zato je utemeljen očitek v pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, ali sploh obstojijo posebne, izjemne okoliščine, ki dopuščajo uveljavljanje tožbenega zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdi.

Kljub temu, da je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, zaradi česar je presoja ostalih pritožbenih navedb nepotrebna, je na pritožnikovo navedbo, da bi tožnica lahko dokazala okoliščine skupnega življenja s tožencem z zaslišanjem sedaj že polnoletnih otrok, česar pa ni storila, in da je to tudi indic, da življenjska skupnost pravdnih strank ni bila takšna, kot jo opisuje sodišče, potrebno odgovoriti, da ima pravdna stranka v pravdnem postopku pravico do proste izbire dokazov za dejstva, ki jih zatrjuje. To pravico je tožnica v konkretnem primeru tudi izkoristila, s tem ko je glede okoliščin skupnega življenja s tožencem predlagala zaslišanje prič C. G. in S. G., zaslišanje pravdnih strank in sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 283/99 z dne 19. 9. 2003. Utemeljeni pritožbi je zato sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II in IV) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera omenjene pomanjkljivosti samo ne more odpraviti (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju najprej ugotoviti, po potrebi tudi z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom, ali obstojijo posebne okoliščine in ali te upravičujejo civilno delitev skupnega premoženja pravdnih strank kot bivših zunajzakonskih partnerjev v pravdi. V primeru ugotovitve, da so podane okoliščine, ki upravičujejo civilno delitev v pravdi, pa bo moralo ponovno odločiti o še spornem delu obligacijskega zahtevka (glede na to, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 1685,00 EUR z obrestmi – tč. III izreka izpodbijane sodbe - pravnomočna) tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.