Jedro

Toženčeva pobotna izjava (predlog za kompenzacijo) je bila za določene terjatve podana za naprej; to je v času, ko nekatere toženčeve terjatve do tožeče stranke, še niso zapadle v plačilo. Na podlagi take pobotne izjave do pobotanja terjatev ni moglo priti, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Je pa do pobota terjatev prišlo na dan začetka postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Toženčeve terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, pobotati s tožnikovo (dolžnikovo) nasprotno terjatvijo, veljajo namreč za pobotane.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v prvem odstavku 1. točke in v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki iz naslova glavnice v višini 4.050,43 EUR in iz naslova obresti v višini 4.050,43 EUR, skupaj v višini 8.100,86 EUR.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2001/00048-2 z dne 26. 2. 2001 se vzdrži v veljavi v: - 1. točki izreka glede glavnice v višini 1.782,19 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po 5 % letni obrestni meri za obdobje od 12. 10. 2005 do 12. 10. 2006 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.782,19 EUR od 13. 10. 2006 dalje do plačila in - 3. točki izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 45,83 EUR in zakonskih zamudni obresti v višini 45,83 EUR, v preostalem delu pa se sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki roku v 15-ih dni od prejema sodbe 1.757,93 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se, kar zahteva tožena stranka več ali drugače, v izpodbijanem delu prvostopna sodba potrdi.

II.

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v drugem odstavku 1. točke izreka in dopolnilna sodba v prvi alineji 1. točke izreka potrdita.

III.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15-ih dni stroške pritožbenega postopka v višini 196,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2001/00048-2 z dne 26. 2. 2001, v veljavi v 1. točki izreka sklepa glede plačila glavnice v znesku 4.050,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 3. točki izreka sklepa glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 104,00 EUR z obrestmi, ki je bila že z dopolnilno sodbo razveljavljena za 281,16 EUR z obrestmi. V preostalem delu 1. točke sklepa o izvršbi je sodišče prve stopnje v drugem odstavku 1. točke izreka sodbe tožbeni zahtevek glede plačila 1.902,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v prvi alineji 1. točke izreka dopolnilne sodbe pa še glede plačila 9.057,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo in v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2001/00048-2 z dne 26. 2. 2001, v 1. točki izreka glede glavnice razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 929,35 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in zoper prvo alinejo 1. točke dopolnilne sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožila tožeča stranka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter dopolnilno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno da sodbo ter dopolnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper prvi odstavek 1. točke ter zoper stroške v 2. točki izreka prvostopne sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (340. in 341. člen ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo izvršilnih, pravdnih in pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, nista pa utemeljeni pritožbi tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke odločilo v I. točki sodbe, o pritožbah tožeče stranke v II. točki sodbe ter o pritožbenih stroških v III. točki sodbe. Zaradi smiselnosti same obrazložitve je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbi tožeče stranke.

1. O obeh pritožbah tožeče stranke Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo sodišču prve stopnje uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot navaja tožeča stranka, iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče odločalo o pobotnem ugovoru, zaradi česar sodba glede pobotnega ugovora ne more postati pravnomočna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predpravdno pobotanje, saj je bila pobotna izjava tožene stranke dana pred vložitvijo obravnavane tožbe. Tožena stranka je v pravdi tako le zatrjevala, da je terjatev tožeče stranke zaradi pobota prenehala obstajati. ZPP tričlenski izrek sodbe določa le za primer procesnega pobotanja (3. odstavek 324. člena v zvezi s 3. odstavkom 319. člena ZPP), ne pa tudi za primer predpravdnega pobotanja. Vsled navedenega je tako pritožbena trditev tožeče stranke, da v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni bilo odločeno, neutemeljena.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje v obeh pritožbah očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in pobotalo terjatve, ki so zapadle v plačilo pred začetkom prisilne poravnave nad tožečo stranko s tistimi, ki so zapadle v plačilo po začetku prisilne poravnave nad tožečo stranko.

Pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na pobot avansa v višini 9.057,24 EUR (prej 2.170.477,30 SIT), sledi obrazložitvi izpodbijane in dopolnilne sodbe. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je avans tožeči stranki plačala na način, da ga je pobotala s svojimi terjatvami, ki jih je sama imela do tožeče stranke. Da sta pravdni stranki ob podpisu medsebojne gradbene pogodbe imeli namen pobotati (kompenzirati) avans s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke, so potrdile priče, zaslišane na glavni obravnavi, in sicer tako SP in RP kot tudi BP. Iz izpovedbe slednjega, ki je bil v času podpisa gradbene pogodbe direktor tožeče stranke, izhaja, da je bila tožeča stranka v tistem obdobju v težki finančni situaciji in je zapadle obveznosti do tožene stranke poravnavala tudi na način, da je zanjo opravljala gradbena dela. Iz tega razloga je bilo z medsebojno gradbeno pogodbo dogovorjeno plačilo avansa, in sicer kot je razbrati iz izpovedbe priče BP z dogovorom, da bo „celotni“ avans pobotan s terjatvami, ki jih je (bo) imela tožena stranka do tožeče stranke. To torej pomeni, da ni bilo nujno, da pride do pobota „celotnega“ avansa in toženčevih terjatev do tožnika že ob podpisu gradbene pogodbe, ampak je obstajala možnost kasnejšega pobota. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o pobotavanju avansa s terjatvami tožene stranke do tožeče stranke, in sicer do višine „celotnega“ avansa (40 % pogodbene vrednosti). Preostali znesek iz pogodbe pa naj bi tožena stranka plačala kasneje, po s strani tožeče stranke izstavljenih situacijah.

Pogoje za pobot (kompenzacijo) je urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) v 336. členu. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti in če sta obe zapadli (336. člen ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožeča stranka do tožene stranke na dan podpisa gradbene pogodbe št. 14/99, to je dne 13. 9. 1999 (priloga A3), terjatev v višini dogovorjenega avansa (40% pogodbene vrednosti, kar pomeni 9.057,22 EUR oziroma 2.170.477,30 SIT). Tožena stranka pa je imela na ta dan do tožeče stranke terjatve v višini 4.208,03 EUR (priloga A5, Izjava o pobotu). Istega dne je bila na podlagi zgoraj omenjenega medsebojnega dogovora pravdnih strank tožnikova terjatev iz naslova gradbene pogodbe (avans) pobotana s toženčevimi nasprotnimi terjatvami, in sicer do višine nižje od njiju, to je do višine 4.208,03 EUR.

V konkretnem primeru je bila toženčeva pobotna izjava (predlog za kompenzacijo) za določene terjatve podana za naprej (v času pred oziroma ob podpisu gradbene pogodbe) torej v času, ko nekatere toženčeve terjatve do tožeče stranke še niso zapadle v plačilo. Terjatve po računih št. 9921016, 9921028, 9921380 in 9921379 so zapadle v plačilo med 22. 9. 1999 in 7. 12. 1999. Glede na povedano do pobotanja terjatev na podlagi take pobotne izjave, dane vnaprej, ni moglo priti, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Je pa do pobota terjatev prišlo na dan začetka postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko - sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 7/2000 z dne 22. 2. 2000. Toženčeve terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, pobotati s tožnikovo (dolžnikovo) nasprotno terjatvijo, veljajo za pobotane (1. odstavek 39. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št. 67/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPPSL). Kasneje, v teku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, dana pobotna izjava tožene stranke je tako brez učinka.

Vsled navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pobotalo terjatve, ki so zapadle v plačilo pred začetkom prisilne poravnave nad tožečo stranko, s tistimi, ki so zapadle v plačilo po začetku prisilne poravnave nad tožečo stranko, neutemeljene. Glede na to, da je bil avans dogovorjen kot del plačila po pogodbi, kar v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2003 navaja tudi tožeča stranka, ta pa je bil poravnan s pobotom nasprotnih terjatev tožene stranke, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek glede plačila 9.057,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, pravilna. Pritožbeno sodišče je tako obe pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo dopolnilno sodbo (353. člen ZPP).

Glede očitane nesklepčnosti zahtevka v višini 1.902,30 EUR (drugi odstavek 1. točke sodbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko na glavni obravnavi dne 10. 3. 2008 pozvalo, naj v tem delu pojasni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je v pojasnitev le-tega navedla zgolj številke začasnih situacij, zamudne obresti z navedbo datumov ter roke denarnih plačil. S tem je navedla le podlago za vtoževani znesek, kar pa po oceni sodišča prve stopnje, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ne zadostuje. Za sklepčnost zahtevka bi namreč moralo iz (v tožbi, drugih vlogah ali na glavni obravnavi) navedene dejanske podlage izhajati takšno dejansko stanje, ki bi ob predložitvi ustreznih dokazov in pravilni uporabi materialnega prava pripeljalo do pričakovane pravne posledice. Pritožbeno sodišče zato v pritožbi zgolj ponavljajoče se navedbe tožeče stranke z glavne obravnave z dne 10. 3. 2008, na podlagi zgoraj navedenega ocenjuje kot neutemeljene. Vsled povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank tudi v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbi tožeče stranke sta tako v celoti neutemeljeni, kar izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

2. O pritožbi tožene stranke Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora tožene stranke glede njene terjatve po potrjeni prisilni poravnavi nad tožečo stranko v višini 812,84 EUR (prej 194.790,96 SIT). V pritožbi navaja, da gre v tem primeru za neprerekano dejstvo, saj tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji tem ugovornim navedbam tožene stranke ni nasprotovala. Poleg tega tožena stranka navaja, da je omenjeni znesek razviden tudi iz 12. točke Zapisnika o finančni poravnavi za objekt (v nadaljevanju Zapisnik; priloga A2). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede tega ugovarjanega zneska dokaznemu bremenu ni zadostila (212. člen ZPP). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz Zapisnika nasprotno izhaja, da je ugovarjani znesek med pravdnima strankama sporen. V 1. točki zaključkov (VII.) Zapisnika je celo zapisano, da bo izvajalec ta znesek terjal po sodni poti. Sklep Okrožnega sodišča v Kranju o potrditvi prisilne poravnave nad tožečo stranko, opr. št. St 7/2000-92 z dne 24. 10. 2000 (priloga C1), določa, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v enem letu od dneva potrditve prisilne poravnave plačati 1.446,01 EUR (prej 346.521,96 SIT), ne pa le 812,84 EUR kot to trdi tožena stranka. Upoštevajoč, da tudi s sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad tožečo stranko, ugovor tožene stranke ni izkazan, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor tožene stranke zavrnilo, izkaže kot pravilna.

Glede ugovarjanega zneska v višini 967,80 EUR (231.922,90 SIT) tožena stranka v pritožbi navaja, da ta znesek, oziroma pravilno znesek 943,46 EUR (226.091,43 SIT), predstavlja v pogodbi dogovorjen popust na predplačilo v višini 4 % dogovorjene vrednosti del. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjena pritožbena trditev pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna.

Nadalje so neupoštevne tudi pritožbene trditve glede samega Zapisnika. Omenjeni zapisnik predstavlja pogodbeno pravo, za katerega ne velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da sodišče ni dolžno poznati pogodbenega prava po uradni dolžnosti. Le-tega je potrebno zatrjevati, česar pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni storila. Svoje trditve v zvezi z omenjenim zapisnikom je specificirala šele v pritožbi, ni pa navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati oziroma konkretizirati že pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

V tem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Utemeljene pa so pritožbene trditve tožene stranke, kar med pravdnima strankama niti ni sporno, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 51/2003 z dne 9. 12. 2003 začet postopek prisilne poravnave. Le-ta je bila potrjena s sklepom z dne 8. 7. 2005, ki je dne 11. 10. 2005 postal pravnomočen. Kot pravilno navaja tožena stranka, je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da so vse s strani tožeče stranke vtoževane terjatve nastale in zapadle pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Poleg tega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so bila dela po gradbeni pogodbi končana že v letu 2000. Na podlagi navedenega za te obveznosti ni mogoče uporabiti določbe 41. člena ZPPSL, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje, saj je omenjeno določbo moč uporabiti le v primeru, če do začetka postopka prisilne poravnave niti dolžnik niti druga pogodbena stranka svoje obveznosti iz obojestransko odplačne pogodbe še nista v celoti izpolnila, dolžnik pa od pogodbe ni odstopil. Glede na to, da gre torej za pravdni postopek, ki teče po potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena ZPPSL najprej ugotovilo obstoj sporne terjatve. Pojem ugotovljene terjatve opredeljuje določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL, ki pravi, da so z ugotovljeno terjatvijo mišljeni glavni dolg in obresti, ki so dospele do začetka postopka prisilne poravnave, če temelji terjatev na izvršljivi odločbi, pa tudi stroški pravdnega in izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša terjatev tožeče stranke proti toženi stranki iz naslova glavnice 4.050,43 EUR, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Ta del ugotovljene terjatve pomeni glavni dolg v smislu določbe 1. odstavka 62. člena ZPPSL.

V skladu z določbo 1. odstavka 277. člena ZOR pa je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Glede na določbo 1. odstavka 62. člena ZPPSL se pri ugotavljanju terjatve upoštevajo zgolj obresti, ki so dospele v plačilo do začetka postopka prisilne poravnave, v konkretnem primeru torej do 9. 12. 2003 (glej sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 15/2005 v prilogi C2). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da obstoji tudi terjatev tožeče stranke proti toženi stranki iz naslova zakonskih zamudnih obresti, in sicer v maksimalni višini dosežene glavnice 4.050,43 EUR. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, je namreč potrebno zamudne obresti tudi iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), ki tečejo po 1. 1. 2002, omejiti, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Pritožbeno sodišče je preverilo, kdaj so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico. Ugotovilo je, da so zakonske zamudne obresti od zneskov 212.956,93 SIT od 16. 4. 2000 in 757.689,00 SIT 14. 5. 2000 do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko 9. 12. 2003 že presegle glavnico (glej izračun v prilogi 1 in prilogi 2), zato je njihov tek omejilo v višini, ki presega glavnico.

Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da se k ugotovljeni terjatvi v obravnavani zadevi ne prištevajo stroški izvršilnega in pravdnega postopka, nastali v predmetnem postopku, saj ti stroški (še) ne temeljijo na izvršljivi odločbi, kakor to zahteva določba 1. odstavka 62. člena ZPPSL.

Seštevek zgoraj navedenih terjatev tožeče stranke (glavni dolg v višini 4.050,43 EUR in obresti v enaki višini) tako pokaže, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 8.100,86 EUR.

Iz določbe 3. odstavka 64. člena ZPPSL izhaja, da sme sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave, dolžniku naložiti plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. V postopku prisilne poravnave upnik svoje terjatve ni dolžan prijaviti, saj zaradi neprijave terjatve pravice do poplačila ne izgubi, sankcija njegove pasivnosti v tem postopku je le izguba glasovalne pravice, s tem pa nemožnost sodelovanja v postopku prisilne poravnave. Ne glede na neprijavo - iz česar sledi posledica, da terjatev poimensko ni uvrščena v določen razred (47. člen ZPPSL), pa upnik seveda ne izgubi pravice do pravilnega poplačila svoje terjatve, pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, kot ti izhajajo iz sklepa o potrditvi, oziroma do pravilne uvrstitve svoje terjatve v določen poplačilni razred. Glede na to, da terjatev v postopku prisilne poravnave ni bila prijavljena in zato tudi ne uvrščena v določen razred glede na način poplačila, je naknadna razvrstitev terjatve pravno vprašanje. Tožena stranka v pritožbi, česar po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče označiti kot nedovoljeno pritožbeno novoto, pojasnjuje, da je terjatev tožeče stranke uvrščena v razred A. Slednje je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče na podlagi pravnega temelja tožnikove terjatve, kriterijev za oblikovanje razredov (kar izhaja iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave in njegovih prilog; priloga C2) in subsumpcije konkretne terjatve v pravilni razred. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 15/2005 z dne 8. 7. 2005, izhaja, da se je dolžnik (tožena stranka) upnikom teh terjatev (razred A), med katerimi je tudi tožeča stranka, zavezal plačati 22 % terjatve, in sicer v roku enega leta po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave z obračunanimi obrestmi po 5 % letni obrestni meri do dneva plačila. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.782,19 EUR (22 % od 8.100,86 EUR). Tožena stranka dolguje tožeči stranki tudi zamudne obresti po 5 % letni obrestni meri za obdobje od 12. 10. 2005 do 12. 10. 2006. Poleg tega pa tožena stranka dolguje tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 1.782,19 EUR od dne 13. 10. 2006 dalje do plačila (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 565/2002 z dne 11. 9. 2003).

Upoštevaje uspeh v pravdi, tožeča stranka je uspela 11,9 %, tožena pa 88,1 %, je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev tako o izvršilnih stroških kot tudi pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izvršilni stroški v sklepu o izvršbi odmerjeni v višini 385,16 EUR (prej 92.300,00 SIT), tako da gredo glede na uspeh tožeči stranki izvršilni stroški v višini 45,83 EUR. V posledici tega je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev v sodbi prvostopnega sodišča glede 3. točke sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2001/00048-2 z dne 26. 2. 2001 spremenilo tako, da je v tem delu sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 45,83 EUR ter za zakonske zamudne obresti v višini 45,83 EUR. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, je pritožbeno sodišče tek zakonskih zamudnih obresti omejilo, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške v višini 1.772,49 EUR. Upoštevaje njen uspeh v pravdi (11,9 %) se tožeči stranki odmerijo pravdni stroški v višini 210,92 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške v višini 2.234,80 EUR. Upoštevaje njen uspeh v pravdi (88,1 %) se toženi stranki odmerijo pravdni stroški v višini 1.968,85 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka upravičena do povrnitve 1.757,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Na podlagi vsega navedenega je tako pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. točke v delu, ki se nanaša na 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2001/00048-2 z dne 26. 2. 2001, ter v 2. točki spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbama ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi le-teh, nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).

Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela (56 %), je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (625 točk). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (5,74 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu 351,13 EUR. Upoštevaje uspeh pritožbenega postopka znašajo stroški pritožbenega postopka tožene stranke 196,63 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.