Jedro

Prevzemnik dolga ima proti upniku vse ugovore, ki jih ima iz posla prvotni dolžnik, torej tudi ugovor višine terjatve. V primeru takega ugovora je dokazno breme na strani upnika (tožeče stranke).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 366.530,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Obrazložila je, kako je prišlo do njenega zahtevka na plačilo iz naslova negativnega stanja evidenčnih deviznih pozicij in do izračuna razlike med dejanskim plačilom v tujino in tožbenim zahtevkom glede na spremembo tečaja in nastale stroške. Višini zahtevka tožena stranka po mnenju pritožbe sploh nima pravice ugovarjati, ker gre za prevzem izpolnitve po 453. členu ZOR.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožeča stranka ni dokazala njegove višine. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno ugovarjala, da višine vtoževane terjatve ni mogoče preveriti, ker bi bila za to potrebna dodatna specifikacija računa. Tožeča stranka je nato sicer obrazlagala, kako je izračunala vtoževani znesek. Pri tem pa kljub pozivu sodišča prve stopnje ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazovala obstoj terjatve v višini 181.003,10 SIT, kolikor je bil po njenih trditvah znesek negativnega stanja evidenčnih deviznih pozicij v trenutku nastanka tega stanja, upoštevaje tečaj 7 (takrat še) din za 1 DEM. Dokazno breme o višini te terjatve pa je brez dvoma na njeni strani. Ob tem ni pravilno njeno stališče, da tožena stranka nima pravice ugovarjati višini prevzetega dolga. Po določbi 1. odst. 450. člena ZOR ima namreč prevzemnik dolga proti upniku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg, uveljavlja pa lahko tudi ugovore, ki jih ima sam proti upniku. Če pa tožeča stranka misli, da je tožena prevzela izpolnitev in da zato po 453. členu ZOR nima ugovora o višini terjatve, pa je treba opozoriti, da potem tožeča stranka te terjatve glede na določbo 3. odst. 453. člena ZOR proti toženi stranki sploh ne more uveljavljati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede na dejstva in dokaze, ki sta jih navajali oziroma predlagali pravdni stranki, ugotovljeno popolno in pravilno, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Napravilo tudi ni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi napadeno sodbo (368. člen ZPP).

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odoločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.