Jedro

Ali je bil glede razlaščenih zemljišč uresničen razlastitveni namen, se ne kaže v opravljenih delih le na enem zemljišču v okviru celotnega kompleksa zemljišč. Podlaga za tako oceno je v prostorskem izvedbenem načrtu. Ta opredeljuje namembnost zemljišča za gradnjo določenega objekta (ali izvedbo drugih del), ki mu je namenjeno zemljišče kot t.i. (nova) gradbena parcela po načrtu gradbenih parcel, ne glede na število, velikost in lego katastrskih parcel, iz katerih je gradbena parcela sestavljena. Zato ni pomembno, na kateri od katastrskih parcel v sestavi gradbene parcele je bila začeta gradnja. Gradbena parcela ni identična s katastrsko parcelo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku po pritožbah Javnega podjetja ... in mesta Ljubljana, ki ga je zastopal Javni pravobranilec mesta Ljubljana, odpravila odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 31.12.1993 in vrnila zadevo v ponovni postopek organu prve stopnje. Obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje z izpodbijano odločbo na predlog tožečih strank iz razlogov po 2. odstavku 26. člena zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZRPPN) odpravila odločbo Odseka za proračun in premoženjskopravne zadeve SO z dne 5.6.1969, in sicer v delu, v katerem je bilo razlaščeno zemljišče pravnega prednika tožnikov parc. št. 594/2 za potrebe širitve pokopališča, ker na sporni parceli Javno podjetje ... ni opravilo nobenih pripravljalnih del in je bila parcela ob izdaji te odločbe travnik. Ugotovitev organa prve stopnje se nanaša le na sporno parcelo v okviru zadevnega kompleksa zemljišč, razlaščenih za isti namen. Toda iz poslane dokumentacije ni razvidno, ali so bila opravljena kakšna dela na drugih zemljiščih v okviru razlaščenega območja, na katerem naj bi razlastitveni upravičenec postopoma, v skladu z namenom, zaradi katerega so bila zemljišča razlaščena, zgradil in rekonstruiral centralno pokopališče. Za namen I. faze razširitve pokopališča je bilo 11.11.1986 izdano lokacijsko dovoljenje. Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja z dne 12.11.1993 pa je razvidno, da je za izvedbo prve etape 1. faze razširitve centralnega pokopališča bilo izdano gradbeno dovoljenje dne 4.5.1988 in da je bilo to gradbeno dovoljenje spremenjeno. Tožena stranka na podlagi navedenih podatkov ocenjuje, da ni mogoče izključiti, da so bila na zemljiščih izvršena pripravljalna in druga dela, ki so bila lahko izvedena tudi po preteku dveletnega roka iz 2. odstavka 26. člena razlastitvenega zakona, vendar pred izdajo odločbe o zahtevi v smislu navedene določbe zakona o razlastitvi. Res pa razlastitveni upravičenec gradnje, zaradi katere so bila zemljišča razlaščena, ne more odlagati v nedogled, ker bi to pomenilo izigravanje namena 2. odstavka 26. člena ZRPPN. Izpodbijana odločba navaja, da med spisi ni bilo verodostojnih podatkov, s katerimi bi bilo mogoče preveriti pravilnost odločbe organa prve stopnje, niti ni bilo v celoti ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je tožena stranka odločbo organa prve stopnje odpravila. Iz razpoložljive listinske dokumentacije tožena stranka ne more oceniti uresničitve razlastitvenega namena, ki pa se ne kaže le v opravljenih delih na enem zemljišču v okviru celotnega kompleksa zemljišč, razlaščenih za realizacijo istega namena. Šteje se namreč, da je gradnja začela, če je v območju, v katerem je bilo razlaščenih več parcel, bila začeta gradnja oziroma so bila opravljena druga dela vsaj na eni parceli. Tožniki navajajo, da bi tolmačenje tožene stranke, po katerem bi razlastitveni upravičenec lahko opravil dela, tudi po preteku dveh let iz 2. odstavka 26. člena ZRPPN, pomenilo samovoljo razlastitvenih upravičencev in državnih organov, ki bi z molkom uprave razlastitvenemu upravičencu podaljševali rok za začetek del. Dela na rekonstrukciji ... so se začela šele leta 1985 po sprejetju novega zazidalnega načrta, torej 15 let po razlastitvi. Sicer pa je bilo na kraju samem z ogledom ugotovljeno, da na spornem zemljišču, na katerega se nanaša zahteva, ni bilo opravljenih nikakih del in zato postopka ni potrebno dopolnjevati. Stališče, da se šteje, da se je gradnja začela, če je razlastitveni upravičenec začel z deli vsaj na eni parceli v območju, v katerem je bilo razlaščenih več parcel, nima opore v zakonu in pomeni nepravilno uporabo materialnega zakona. Ob predpostavki, da je kompleks razlastitve tisto območje, po katerem se presoja, ali so bila dela začeta, je treba upoštevati, da se kompleks v primeru ugotavljanja splošnega interesa vedno pokriva z gradbenim kompleksom. Ta je bil v času razlastitve drugačen, saj je bil v letu 1985 sprejet nov zazidalni načrt. Po tem novem načrtu so se izvajala vsa dela na navedenih ze mljiščih (I. etapa). Kompleks se lahko presoja le na podlagi sedaj veljavnih prostorskih izvedbenih aktov. V kompleksu rekonstrukcije pokopališča je predvidenih več etap in za vse etape zemljišča še niso pridobljena. Kompletno območje zazidalnega načrta se tako ne more šteti za kompleks, pač pa le posamezna etapa, ker se za etapo pridobi posamezno gradbeno dovoljenje in pomeni etapa zaključeno celoto. Za drugo etapo 1. faze pa je bilo gradbeno dovoljenje izdano dne 12.11.1993, torej dve leti po vložitvi predloga za odpravo razlastitvene odločbe (8.11.1991). Tožniki smiselno predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 2. odstavka 26. člena zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS štev. 5/80, 30/87 in 20/89). Po navedeni zakonski določbi se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti razlastitvene odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Sodišče nima pomislekov glede ugotovitve tožene stranke, da na podlagi predloženih spisov ni mogoče oceniti, ali je bil glede razlaščenih zemljišč uresničen razlastitveni namen, kar se ne kaže le v opravljenih delih na enem zemljišču v okviru celotnega kompleksa zemljišč. V zvezi s tem ni utemeljen tožbeni ugovor, češ da nima opore v zakonu stališče tožene stranke, da se šteje, da je gradnja začeta, če je razlastitveni upravičenec začel z deli vsaj na eni parceli v območju, v katerem je bilo razlaščenih več parcel za isti namen. Navedeno stališče ima oporo v prostorskem izvedbenem načrtu. Ta opredeljuje namembnost zemljišča za gradnjo določenega objekta (ali za izvedbo drugih del), ki mu je namenjeno zemljišče kot t.i. (nova) gradbena parcela po načrtu gradbenih parcel, ne glede na število, velikost in lego katastrskih parcel, iz katerih je gradbena parcela sestavljena ter je zato nepomembno, na kateri od katastrskih parcel v sestavi gradbene parcele je bila začeta gradnja. Gradbeno parcelo, ki opredeljuje namembnost zemljišča, in ni identična s katastrsko parcelo, njeno velikost in lego ter njene meje, določata načrt gradbenih parcel in zakoličbeni načrt, ki sta sestavini prostorskega izvedbenega načrta (46. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). To velja tudi z gradnjo t.i. komunalnih objektov, med katere šteje tudi pokopališče. Podatki o gradbeni parceli morajo biti razvidni tudi iz lokacijske dokumentacije, ki je sestavni del lokacijske odločbe. Ker med spisno dokumentacijo ni niti overjenega prostorskega izvedbenega načrta za obravnavano območje, niti lokacijske dokumentacije kot sestavine lokacijske odločbe z dne 11.11.1986, niti zapisnika o zatrjevanem ogledu kraja oziroma zemljišč v razlaščenem območju, je pravilen sklep tožene stranke, da ni bilo v celoti ugotovljeno dejansko stanje ter da ne more oceniti uresničitve razlastitvenega namena na zemljiščih v razlaščenem območju. Kolikor se torej opisana gradbena parcela v razlaščenem območju pokriva s pojmom posamezne etape širitve pokopališča, bi utegnile držati tožbene pripombe, da bi pomenila posamezna etapa rekonstrukcije pokopališča zaključeno celoto, saj uresničitve razlastitvenega namena očitno ni mogoče presojati po prostorskem aktu veljavnem v času izdaje razlastitvene odločbe, marveč po prostorskem izvedbenem načrtu veljavnem v času izdaje odločbe o zahtevi tožnikov. Hkrati sodišče opozarja, da je v upravnih postopkih, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank, taka pa je tudi upravna zadeva v postopku uvedenem po 2. odstavku 26. člena ZRPPN, obvezna ustna obravnava, kot to določa 149. člen zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče se strinja z navedbami v izpodbijani odločbi, da ni mogoče izključiti, da bi bila izvršena pripravljalna ali druga dela tudi po preteku dveh let po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi in da je uspeh zahteve za odpravo razlastitvene odločbe pogojen z nedejavnostjo razlastitvenega upravičenca vse do izdaje odločbe organa prve stopnje. Upravna odločba učinkuje namreč od vročitve dalje. Za preprečitev zlorab ima razlaščenec in predlagatelj postopka po 2. odstavku 26. člena ZRPPN poleg pritožbe zaradi molka organa možnost vložiti predlog za izdajo sklepa v zavarovanje svojega zahtevka 292. člen ZUP.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.