Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, vendar le, če je sodišče s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, oziroma kršilo kazenski zakon.

Izrek

I. Zahtevi zagovornikov obsojenih Ž.V. in E.G. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo Ž.V. in E.G. za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je po prvem odstavku 212. člena KZ določilo kazen po deset mesecev zapora ter preizkusni dobi štirih let. V plačilo jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi državne tožilke in delno pritožbi zagovornika obtoženega E.G. ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obema obtožencema na podlagi določila prvega odstavka 212. člena KZ izreklo kazni po šest mesecev zapora. Obtoženega E.G. je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe (zagovornik obsojenega V.), oziroma spremeni le odločbo o kazenski sankciji tako, da obsojencu ponovno izreče pogojno obsodbo (zagovornik obsojenega E.G.).

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da niso podane očitane kršitve zakona ter predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

4. Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodno odločbo, se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega izhaja, da se sme to izredno pravno sredstvo vlagati le zaradi kršitve zakona, drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer mogoče izpodbijati tudi odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, vendar le, če je sodišče s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, oziroma povedano drugače, če je s tem kršilo kazenski zakon. O prekoračenju pravice, ki jo ima sodišče po zakonu, pa govorimo tedaj, če je izrečena kazenska sankcija zunaj zakonskih meja ali če izreče sodišče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. 6. Oba vložnika zahtev sicer uvodoma sodišču očitata kršitev določb procesnega in materialnega zakona, vendar pa teh kršitev kasneje ne obrazložita. Z navedbami, da obsojeni Ž.V. obravnavanega kaznivega dejanja ni storil in da tudi ni nobenih dokazov, razen pričevanja oškodovanca in njegove žene, katerih izpovedbe pa so neprepričljive ipd., zagovornik obsojenega V. izraža le dvom v dokazno oceno sodišča, oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Tudi navedbe zagovornika E.G., da glede na olajševalne in obteževalne okoliščine konkretnega primera obsojencu ni bila izrečena primerna sankcija, ne pomenijo očitka kršitve kazenskega zakona v zvezi z izrečeno kaznijo, temveč le nestrinjanje zagovornika z izbiro kazenske sankcije in odmero kazni.

7. Ker sta torej zahtevi obeh zagovornikov vloženi izključno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (zagovornik obsojenega V. izpodbija dejansko stanje glede obravnavnega kaznivega dejanja, zagovornik obsojenega G. pa glede okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni) je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

8. Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 28.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 25. člena ZKP.