Jedro

Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to za reševanje konkretnega primera uporabilo povsem drugo pravo od tistega, ki ga je kot relevantno predstavilo v programu vodenja postopka s tem, ko je uporabilo določbe 4. in 8. člena OZ in ne določbe 41. člena ZDR-I, na katero se je sklicevala tožena stranka, kar naj bi posledično predstavljalo ustavno nedopustno sodbo presenečenja, tako ni utemeljen. Drži sicer, da sodišče v programu vodenja postopka teh konkretnih določb OZ ni navedlo, vendar s tem kakšne kršitve ni zagrešilo, saj je program vodenja postopka namenjen zgolj racionalni predstavitvi vodenja postopka in sodišče nanj ni vezano v smislu, da drugih določb, če se za uporabo teh pokaže potreba, ne bi smelo uporabiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine iz naslova kršitve pogodbenega določila o konkurenčni klavzuli v višini 14.100,00 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v dodatno plačilo še stroške tega pritožbenega postopka, v primeru zamude, skupaj z zamudnimi obrestmi. V pritožbi uvodoma vztraja, da je toženca v konkretnem primeru potrebno obravnavati v smislu civilnopravnega, ne pa delovnopravnega razmerja, saj je dokazni postopek pokazal, da svojih storitev za tožečo stranko ni izvajal kot delavec in da tudi ni šlo za prikrito delovno razmerje, kot da izhaja tudi iz priloženega zapisnika Inšpektorata RS za delo. Posledično je tudi določila o konkurenčni klavzuli potrebno obravnavati s tega vidika in ne z vidika 41. člena ZDR. S tem se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, ki tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi kršitev 41. člena ZDR, vendar pa je povsem presenetilo, ko je za rešitev konkretnega primera uporabilo povsem drugo pravo od tistega, ki ga je v okviru odprtega sojenja kot relevantno predstavilo strankam postopka na pripravljalnem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar konkretna sodba predstavlja ustavno nedopustno sodbo presenečenja. Sodišče je kršilo načelo materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP in pravico do izjave zaradi česar tožeča stranka ni podajala dokazov in navedb v smeri pravne podlage, ki jo je sodišče na koncu uporabilo v tem primeru (4. in 8. člen OZ). Neodvisno od povedanega pa naj bi sodišče pri svoji odločitvi napačno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določbo 4. in 8. člena OZ, ko je zaključilo, da je konkretna konkurenčna klavzula neveljavna, ker zavezuje le toženca ne pa tudi tožeče stranke, ker je enostranska, oziroma kot zapiše v točki 12, ker ne obravnava oba partnerja pogodbe enakopravno, kar je po mnenju sodišča v nasprotju z načelom ekvivalence. Takšno stališče sodišča je precedenčno in v nasprotju s samo logiko konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula ne predstavlja storitve ali blaga za katerega bi drugi pogodbenik moral plačati ustrezno ceno. Za razliko od konkurenčne klavzule v primeru delovnega razmerja, konkurenčna klavzula v smislu splošnega civilnopravnega razmerja ni vezana na neposredno protiplačilo, je stvar pogodbene svobode in podobno kot sredstvo zavarovanja služi zavarovanju ekonomskega interesa ene stranke, kar vse je zajeto z osnovnim dogovorom o plačilu storitev in drugih ugodnosti pogodbenika, ki ga taka klavzula zavezuje. Pri tem opozarja, da je toženec ugovarjal veljavnosti konkurenčne klavzule le v formalnem smislu, ker bi ta v primeru 41. člena ZDR-1 pač morala vsebovati določilo o nadomestilu vsaj 1/3 plače, ne pa morda v smeri, da bi le-ta bila glede na celoten pogodbeni odnos vrednostno neuravnotežena, da bi prejemal prenizko plačilo itd. Tožeča stranka se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo izkazati niti tega, da je bila konkurenčna klavzula sploh kršena. V zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje tudi v tem delu dokaze ocenjuje preveč enostransko in zlasti ne upošteva dejstva, da je zloraba konkurenčnih prepovedi v poslovnem svetu težko dokazljiva. Kljub temu pa je tožeča stranka v konkretnem primeru uspela pridobiti številna dokazila, ki zelo jasno potrjujejo, da je toženec glede storitve, ki jo opravlja tožeča stranka, njenega poslovnega partnerja povezal s tretjo osebo – konkurentom tožeče stranke in sodeloval pri njeni izvedbi posla. Povrhu vsega pa je to storil najmanj dvakrat in kljub pozivom tožeče stranke, da preneha. Sodišče prve stopnje je celo samo v sodbi pod točko 14 ugotovilo, da je toženec B. G. iz KZ L. pojasnil, da glede nakupa delov, ki jih rabijo in katere sicer lahko dobavijo pri tožeči stranki te dobi tudi pri N. S. (sicer njegovemu prijatelju). Na to konkretno dejansko stanje pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da do kršitve konkurenčne klavzule ni prišlo, ker toženec sam ni opravil nobene storitve, ki jo je sicer opravljal za tožečo stranko. Takšno stališče sodišča je napačno zato, ker konkurenčna klavzula v smislu 6.4. člena Pogodbe ne prepoveduje le izvajanja storitev, temveč tudi sodelovanje pri storitvi tretje osebe. Poleg tega pa tudi ne drži ugotovitev, da toženec pri tem ni opravil nobene storitve, ki bi jih sicer opravljal za tožečo stranko po pogodbi. Že iz točke 1.2 Pogodbe izhaja, da je toženec v pogodbeni odnos s tožečo stranko vstopil kot posrednik (M. R. s.p. - posredništvo), torej kot oseba, ki bo opravljala storitev posredovanja oziroma pridobivanje strank. Toženec je vodil celoten proces od vzpostavitve kontakta s poslovnimi parterji do prevzema in izvedbe naročila. Toženec je tako v konkretnem primeru kršil konkurenčno klavzulo s tem, ko je z izkoriščanjem poslovnih zvez in znanja, ki ga je pridobil pri sodelovanju s tožečo stranko, v času veljavnosti konkurenčne klavzule, preko oziroma s pomočjo N. S. oziroma njegove družbe dogovoril posel s K. ... ali pa je vsaj sodeloval s slednjim pri izvedbi posla z njegove strani. To po mnenju tožeče stranke potrjuje tudi korespodenca iz katere je razvidno, da je N. S. konkretno ponudbo podal na podlagi dogovora s kolegom R. M. – tožencem, kar pomeni, da je slednji sodeloval pri tem poslu že v fazi dogovarjanja. Do tega posla je toženec prišel na podlagi znanja in zvez, ki jih je pridobil v sodelovanju s tožečo stranko, saj gre za isti prodajni asortiman in torej nedvomno za konkurenčno dejanje. Da je toženec sodeloval pri konkretnem poslu je povedal tudi F. C., ki je opravljal posle za P. Brez toženca F. C. očitno sam sploh ne bi znal izpeljati konkretnega posla prestavitve komor za katerega je po lastnih navedbah prejel plačilo v višini 12.000,00 EUR, kolikor znaša dodatna premoženjska škoda, saj bi ta posel lahko opravila tudi tožeča stranka. Drži sicer, da je P. d.d. odstopila od ponudbe tožeče stranke, vendar zato, ker je ugotovila, da lahko posel s pomočjo lastnih delavcev ter F. C., ki ima pomoč toženca, izvede ceneje. Že sodelovanje toženca pri tem poslu predstavlja kršitev konkurenčne klavzule in zato ni pogoj, da bi on sam posel tudi izvršil oziroma ga izvedel v celoti.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Vztrajala je, da določila glede konkurenčne klavzule nimajo pravne veljave, saj bi za njeno veljavnost vsekakor v pogodbi moralo biti določeno denarno nadomestilo, ki bi ga tožeča stranka, torej delodajalec, moral plačevati toženi stranki, kar pa seveda ni bilo določeno, prav tako pa tudi ne izplačano. Vztrajala je, da je šlo za prikrito delovno razmerje. V zvezi s poslom za K. ... pa je poudarila, da nikakor ne gre toženi stranki očitati kršitve konkurenčne klavzule, saj ji je priča N. S. izpovedal, da je njegova družba dogovorila ta posel na poziv delavca K. L. B. G., kar je slednji tudi potrdil. Potrdil pa je tudi, da so že predhodno sodelovali s to družbo za naročilo rezervnih delov. Enako naj bi veljalo tudi za posel s P., kjer je priča C. izpovedal, da je šlo za posel, ki ga je on opravil ter da je ta posel opravil v sodelovanju z D. in S., kar sta oba zaslišana kot priči potrdila, D. pa je pojasnil tudi, da je tožeča stranka dala ponudbo za ta posel vendar je bila previsoka in ni bila konkurenčna. Tako nikakor ni moč pritrditi, da naj bi toženec speljal posel tožeči stranki, družba P. d.d. pa je odstopila od ponudbe tožeče stranke, ker je le-ta bila previsoka in ni bila konkurenčna ostalim.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Navaja je, da je s pogodbo dogovorjena konkurenčna klavzula ne zavezuje, ker pogodba ne vsebuje denarnega nadomestila, ki bi ga moral delodajalec v tem primeru tožeča stranka v zvezi z dogovorjeno konkurenčno klavzulo plačati toženi stranki. Navajala je, da se ta nanaša na dela, ki jih je opravljala za tožečo stranko in za katere je usposobljena in predstavljajo njen edini vir zaslužka; da je ta dela opravljala samo za tožečo stranko in bila od nje ekonomsko odvisna. Poleg tega je zatrjevala tudi, da do kršitve konkurenčne klavzule tudi ni prišlo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Sledilo je toženi stranki, da konkurenčna klavzula oziroma pogodba s katero je bila ta dogovorjena, ni vsebovala protivrednosti za takšno zavezo iz česar je zaključilo, da tako dogovorjena pogodbena klavzula ni v skladu z osnovnimi načeli Obligacijskega zakonika (OZ), saj krši načelo enakopravnosti pogodbenih strank pri sklepanju pogodbenih razmerij (člen 4 OZ) in načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev (člen 8 OZ). Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka kot s.p. s tožečo stranko sklenila Pogodbo o opravljanju storitev katere sestavni del je bila tudi konkurenčna klavzula, ki je toženca kot izvajalca storitev zavezovala, da v času trajanja pogodbenega razmerja in še 12 mesecev po prenehanju poslovnega sodelovanja po tej pogodbi, ne bo opravljal naročniku konkurenčne dejavnosti ali sodeloval v takšni dejavnosti pri kateri bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil s sodelovanjem po tej pogodbi, na področju, na katerem je opravljal delo in se ta prepoved še posebej nanaša na poslovne stranke in dobavitelje, s katerimi je toženec pridobil stik na podlagi te pogodbe (točka 6.4. Pogodbe), kakor tudi neprerekane trditve toženca, da ni bilo določeno niti mu izplačano nikakršno nadomestilo v zvezi s tako dogovorjeno konkurenčno klavzulo ter da je tožena stranka lahko opravljala samo dela kot jih je opravljala za tožečo stranko in sicer servisiranje naprav v živilski industriji za katere je bila usposobljena in so predstavljala njen edini vir zaslužka. Upoštevaje navedena dejstva je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je torej sledilo trditvam tožeče stranke, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjeno delovno razmerje in da je tožena stranka za tožečo stranko dela opravljala na podlagi sklenjene pogodbe o delu. Prav tako je med pravdnima strankama dogovorjeno pogodbeno določilo o konkurenčni klavzuli presojalo po določbah veljavnih za civilnopravna razmerja, torej po določbah OZ in ne po določbah ZDR in v okviru trditev pravdnih strank. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to za reševanje konkretnega primera uporabilo povsem drugo pravo od tistega, ki ga je kot relevantno predstavilo v programu vodenja postopka s tem, ko je uporabilo določbe 4. in 8. člena OZ in ne določbe 41. člena ZDR-I na katero se je sklicevala tožena stranka, kar naj bi posledično predstavljalo ustavno nedopustno sodbo presenečenja, tako ni utemeljen. Drži sicer, da sodišče v programu vodenja postopka teh konkretnih določb OZ ni navedlo, vendar s tem kakšne kršitve ni zagrešilo, saj je program vodenja postopka namenjen zgolj racionalni predstavitvi vodenja postopka in sodišče nanj ni vezano v smislu, da drugih določb, če se za uporabo teh pokaže potreba, ne bi smelo uporabiti.

8. Ob neprerekanih trditvah tožene stranke, da lahko opravlja in se preživlja le z deli za katere je edino usposobljena in kot jih je opravljala za tožečo stranko; da je bila odvisna od tožeče stranke, ker je v tem času delala zgolj le za njo; ter da za v pogodbi dogovorjeno zavezo v zvezi s konkurenčno klavzulo ni bilo dogovorjeno niti izplačano nobeno nadomestilo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je dogovorjena konkurenčna klavzula neutemeljeno zavezovala samo toženo stranko, ker ta še eno leto po prenehanju pogodbe, del za katere je edino usposobljena in predstavljajo njen edini vir dohodka ne bi smela opravljati, ne pa tudi tožečo stranko kot drugo pogodbeno stranko. Da je bilo takšno nadomestilo, nasprotno od trditev tožene stranke, upoštevano v pogodbeni ceni storitev, tožeča stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazala. Prav tako trditev tožene stranke, da lahko opravlja samo storitve oziroma dela kot jih je opravljala za tožečo stranko in te predstavljajo njen edini vir dohodka, tožeča stranka ni z ničemer prerekala niti ni z ničemer dokazovala nasprotnega.

Drži sicer pritožbena navedba, da je sklepanje dvostranskih pogodb stvar pogodbene svobode pogodbenih strank, vendar morajo te pri tem spoštovati ostala temeljna načela obligacijskega prava, kot sta načeli enakopravnosti udeležencev pogodbenih razmerij in enake vrednosti vzajemnih dajatev, kakor tudi ustavne pravice, kot je pravica do svobodne gospodarske pobude, ki izhaja iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS.

9. Sodišče prve stopnje bi tako tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že iz navedenih razlogov, zato se mu z vprašanjem ali je bila konkurenčna klavzula z s strani tožeče stranke zatrjevanim ravnanjem tožene stranke kršena, ne bi bilo potrebno ukvarjati. S tem, ko je sodišče prve stopnje dodatno presojalo še te trditve in zaključilo, da tudi kršitve konkurenčne klavzule s strani tožene stranke niso bile storjene, kakšne postopkovne kršitve ni zagrešilo. Z argumenti kot jih je navedlo za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi iz tega rezervnega razloga, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilnega pomena. Odločilno je, da v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula ni v skladu s temeljnimi obligacijskimi načeli in je kot taka neveljavna, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo 165/I v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa mora povrniti stroške pritožbenega odgovora po specificiranem stroškovniku tožene stranke v višini 382,50 EUR (sestava odgovora za pritožbo 625 točk 2 % materialnih stroški, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR). Tožeča stranka je dolžna stroške pritožbenega odgovora v navedeni višini povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe.