Jedro

Presoja pogojev čezmernega prikrajšanja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo toženkin odškodninski zahtevek za plačilo 6.023,67 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno odločitev je revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o odškodninski obveznosti tožnika in stroških postopka vložila toženka. Navaja, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti v pravdi P 310/97 materialno pravo glede pravočasnosti uveljavljanja čezmernega prikrajšanja uporabilo povsem drugače, kot je bilo uporabljeno v zadevi P 69/2003. Sodišče druge stopnje mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, presoja glede pravočasnosti zatrjevanja vseh elementov čezmernega prikrajšanja pa je v izpodbijani sodbi drugačna kot v sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1039/2003 z dne 3. 11. 2005. Glede na to, da je priloga spisa P 69/2003 kot dokazno gradivo tudi dokumentacija iz zadeve P 310/97, je po mnenju revidentke podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj obstoji nasprotje med odločilnimi dejstvi in vsebino spisovne dokumentacije. Izpodbijana odločitev tudi ni obrazložena na razumljiv način, saj se sodišče zadovolji zgolj z razlago, katere bistvo je v tem, da ni dokazane vzročne zveze med neuspešno opravljenim poslom in škodo. Očitno je navzoč povsem nezakonit položaj, če se upošteva, da je Višje sodišče v Mariboru tisto, ki je kot pritožbeno sodišče obravnavalo tako pritožbo zoper sodbo P 69/2003 kot pritožbo zoper sodbo P 310/97 in pri tem oblikovalo glede uporabe materialnega uprava različni stališči ob identičnem dejanskem stanju.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Z revizijskimi navedbami, da je sodišče v dveh pravdah določeno dejstvo na podlagi iste listinske dokumentacije različno ugotovilo, protispisnost v smislu navedene procesne kršitve ne more biti utemeljena; gre za prekrito kritiko dokazne ocene, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge, da je njen preizkus mogoč. Pritrditi je tudi materialnopravni presoji višjega sodišča glede neobstoja pravno relevantne vzročne zveze. Čezmerno prikrajšanje utemeljujeta tako objektivni kot subjektivni element. Tako mora biti poleg obstoja očitnega nesorazmerja med nasprotnima izpolnitvama zatrjevano še, da oškodovana stranka za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil dedni dogovor sklenjen 3. 3. 1997. Če pravočasnost zatrjevanja objektivnega elementa ni sporna, pa je bilo glede subjektivnega elementa ugotovljeno, da so bile trditve v zvezi s slednjim podane 26. 2. 2001. Tudi če bi se štelo, da je bilo čezmerno prikrajšanje zatrjevano prepozno (torej po izteku enoletnega prekluzivnega roka, drugi odstavek 139. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), pa revidentka spregleda, da je bil razlog zavrnitve njene pritožbe na Višjem sodišču v Mariboru v zadevi I Cp 1039/2003 predvsem dejstvo, da tožnica okoliščin v zvezi z zatrjevanim subjektivnim elementom nikakor ni mogla izkazati, saj je bila kot udeleženka pri sestavi smrtovnice seznanjena z obsegom in vrednostjo zapuščine po pokojnem očetu. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.