Jedro

Za primer, ko oškodovanec utrpi maligni mezoteliom plevre, je sodišče ocenilo kot primernejšo obliko enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo skupaj, zato je odškodnina v višini 17.000.000,00 SIT pravično odmerjena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se na njeno pritožbo odločba o začetku teka zamudnih obresti in odločba o stroških s p r e m e n i t a tako, da se v tem delu sodba glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero od zneska 12.000.000,00 SIT za čas od 13.06.2003 do 27.06.2003 in od istega zneska obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.06.2003 do 07.06.2004, zatem pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od zneska 8.000.000,00 SIT za čas od 08.06.2004 do 26.08.2005 in od zneska 17.000.000,00 SIT za čas od 27.08.2005 dalje do končnega plačila; tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 608.078,00 SIT." Pritožba tožeče stranke se zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 17.000.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od vložitve tožbe 13.06.2003 do 27.06.2003 in obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 28.06.2003 dalje do končnega plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v višini 952.155,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je tožnica zbolela za poklicno azbestno boleznijo, ki se je tekom trajanja pravdnega postopka iz plak parietalne plevre poslabšala v mezoteliom plevre desno. Tožničino zdravstveno stanje se je med tem postopkom močno poslabšalo, saj se je razvil maligni mezoteliom plevre desno. Za prestane in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožnici priznalo od zahtevanih 8.000.000,00 SIT 4.000.000,00 SIT, za strah ji je priznalo od zahtevanih 5.000.000,00 SIT 4.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 10.000.000,00 SIT ji je prisodilo 9.000.000,00 SIT, skupaj 17.000.000,00 SIT odškodnine. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tožnici priznalo zakonite zamudne obresti od zneska dosojene odškodnine, čeprav je tožnica v tožbi najprej uveljavljala odškodnino v višini 12.000.000,00 SIT, zatem je odškodninski zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 08.06.2004 znižala na 8.000.000,00 SIT in po poslabšanju tožničinega zdravstvenega stanja tožbeni zahtevek zvišala s pripravljalno vlogo z dne 09.08.2005 na 24.000.000,00 SIT. Ugotovilo je tudi, da je tožnica v tej pravdi uspela v višini 87% in sicer 100% po temelju in 73,9% po višini, zato je v tem razmerju priznalo tožnici stroške postopka.

Proti sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki s tem, da se tožena stranka pritožuje samo glede začetka teka zamudnih obresti in glede odločitve o stroških postopka.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da se je tožnici zdravstveno stanje poslabšalo šele 28.07.2005 in da je pred tem zahtevala odškodnino v višini 8.000.000,00 SIT in ne 23.000.000,00 SIT. Zahtevek v tem znesku je uveljavljala šele na naroku dne 01.09.2005. Iz teh razlogov tožena stranka oporeka obrestnemu zahtevku, kot je dosojen z izrekom sodbe. Tožnica je upravičena do zamudnih obresti od zneska 17.000.000,00 SIT od 01.09.2005 dalje in ne od vložitve tožbe, saj je v tožbi zahtevala 12.000.000,00 SIT oziroma kasneje je zahtevek skrčila na 8.000.000,00 SIT, pa še ta znesek je vprašljiv, saj je sprva uveljavljala le odškodnino za parietalne plevre, kot je bilo tudi ugotovljeno v prvem izvedeniškem mnenju, za kar bi ji bila dosojena odškodnina v višini 2.000.000,00 do 3.000.000,00 SIT, odvisno od okoliščin primera. Tožena stranka ocenjuje, da bi bilo v primeru, če se obresti izračunajo po izreku izpodbijane sodbe, preveč plačano najmanj 3.000.000,00 SIT. Prav tako ne sprejema odločitve o stroških postopka. V tem delu vlaga pritožbo za 344.077,00 SIT saj meni, da je toliko tožeči stranki priznano preveč. Gre za dve napaki, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Najprej je neutemeljeno upoštevalo tožničin uspeh po temelju, saj temelj v tem pravdnem postopku sploh ni bil sporen in se je postopek vodil le glede višine. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožničin uspeh priznati v višini 73,1%, toženkin pa v višini 26,9%. Drugo napako je sodišče storilo, ko je računsko napačno seštelo točke tožene stranke, saj bi namesto 4.343 moralo toženi stranki priznati 5.343 točk. Predlaga ustrezno spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

Tožnica pa se pritožuje zoper zavrnilni del iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da prisojena odškodnina v višini 17.000.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine za škodo, ki ji je nastala in takšna odškodnina tudi ni v skladu s sodno prakso s tega področja. Sodišče ni upoštevalo dovolj tožničinega primera, saj je pri 42-ih letih tožnica doživela popolno porušenje življenjskega ravnovesja z izgubo zdravja in približajočo se gotovo smrtjo. Ugotovilo je sicer vse dejanske okoliščine njenega primera, ni pa jih pri odmeri odškodnine dovolj upoštevalo. Tožnica je zbolela za najtežjo obliko obolenja, ki prizadene ljudi, ki so bili izpostavljeni azbestu in je neozdravljiva ter relativno hitro napredujoča. Zdravja ne bo nikoli več pridobila nazaj. Še več, njeno zdravstveno stanje ne bo stagniralo, ampak je glede na dosedanji potek bolezni gotovo, da se bo samo slabšalo in to zelo hitro. Z gotovostjo se pričakuje, da bo bolezen tožnice hitro napredovala. Tožnica bo zato trpela še večje bolečine in imela še večje težave z dihanjem, hujšanjem in potrebovala bo stalno zdravljenje z zdravili proti bolečinam. Sodišče ji je zato priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Tudi odškodnina za strah ni pravično odmerjena. Tožnica je seznanjena z zdravniškimi izvidi in napovedmi. Ve, da gre za najhujšo obliko azbestoze, ki je neozdravljiva in pri kateri je preživetje kratko, zato živi s stalnim intenzivnim strahom za svoje preživetje, kar pomeni, da bo njen preostanek življenja nekvaliteten, boleč in povezan z velikimi težavami z dihanjem, kar strah še povečuje. Tožnica je sedaj stara komaj 42 let in ima hčerko staro 17 let, ki je v letih, ko jo najbolj potrebuje, pa ji zaradi svoje bolezni ne more nuditi tistega, kar bi ji lahko. Zato ji gre tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višjem znesku. Tudi če se njena odškodnina primerja z odškodninami v drugih primerih, ko je šlo za lažja obolenja, na katera opozarja v pritožbi, meni, da odškodnina ni ustrezna. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlaga za to, da je zamudne obresti prisodilo tožnici od zneska 17.000.000,00 SIT že od vložitve tožbe dalje, saj je tožnica s tožbo zahtevala odškodnino v nižjem znesku 12.000.000,00 SIT. S pripravljalno vlogo z dne 08.06.2004 pa je še ta zahtevek znižala na 8.000.000,00 SIT in šele 26.08.2005 je zvišala zahtevek na 24.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je zamudne obresti za nazaj določilo od višjega zneska, kot se je terjal. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo v tem delu pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zamudne obresti toženi stranki za čas pred izdajo izpodbijane sodbe naložilo v plačilo od zneskov, kot so se v posameznem obdobju uveljavljali.

Utemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločbo. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno seštelo točke tožene stranke, saj znašajo po pravilnem seštevku točke tožene stranke 5343 in ne 4343. Prav tako pa pritožba tudi utemeljeno opozarja, da temelj tožbenega zahtevka v tem pravdnem postopku ni bil sporen, zato tudi ni bilo podlage, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o uspehu upoštevalo tožničin uspeh po temelju in uspeh po višini. V tem postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo samo z vprašanjem višine tožbenega zahtevka, ker je bila samo višina sporna. Tožničin uspeh v pravdi z višino pa je ugotovljen v višini 73,9%, zato bi sodišče prve stopnje moralo v tem obsegu tožnici priznati stroške oziroma priznati toženi stranki stroške v višini 26,1%. Glede na spremenjeni uspeh ima pritožba prav, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 608.078,00 SIT in zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o stroških v tem smislu spremenilo.

K pritožbi tožnice: Čeprav tožnica v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da nobenemu od ugotovljenih odločilnih dejstev tožnica ne oporeka, prav tako pa tudi ne navaja, da kakšno odločilno dejstvo ne bi bilo ugotovljeno. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba dejansko uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ko trdi, da sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju ni tožnici priznalo pravične odškodnine.

Tožnica navaja, da odškodnina glede na primerljivo sodno prakso ni pravilno odmerjena. Pri tem pa izpostavlja primere, ki so povsem drugačni od tožničinega in zato ne morejo biti primerljivi, saj gre za oškodovance, ki so utrpeli drugačno obliko škode. Pritožbeno sodišče je doslej odločalo samo v enem primeru, ki pa je bil res v celoti primerljiv s tožničinim. O tem primeru je presojalo tudi revizijsko sodišče. Gre za zadevo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki se je vodila pod opr.št. P 317/2002 in zatem na Višjem sodišču v Kopru pod opr.št.. I Cp 475/2003. V tej odškodninski zadevi je pritožbeno sodišče odškodnino v višini 25.000.000,00 SIT priznano na prvi stopnji za maligni mezoteliom plevre levo znižalo na 16.000.000,00 SIT. Odločba pritožbenega sodišča je bila v revizijskem postopku potrjena (sodba Vrhovno sodišče RS II Ips 563/2003). Odškodnino v tej višini je bila ocenjena kot povsem primerna in pravična glede na okoliščine primera, ki so kot rečeno zelo podobne tožničinemu. Tudi v prvi zadevi je šlo za oškodovanca, ki še ni bil star 45 let, ko so mu diagnosticirali zadebelitev kostalne in diafragmalne plevre s kalcinacijami obojestransko in še isto leto maligni mezoteliom plevre levo. Tudi oškodovanec v prvi zadevi je zapuščal mlajšo ženo in mladoletna dva šoloobvezna otroka. Čeprav sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče odškodnino priznali po posameznih oblikah, kot jo je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje, je revizijsko za tak primer ocenilo kot primernejšo obliko enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo skupaj. V takem primeru govori za enotno obliko več okoliščin, ki veljajo v celoti po mnenju pritožbenega sodišča tudi v konkretni zadevi. Enotna odškodnina je primerna glede na naravo škode, ki jo trpi oškodovanec, kakor tudi glede tehtanja okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine in glede njenega namena samega. Za maligni mezoteliom plevre je značilno nenehno slabšanje zdravstvenega stanja oškodovanca s fatalnim izidom, ki je blizu saj je za to bolezen značilno kratko preživetje. Zaradi zdravljenja je gotovo, da bodo bolečine in neprijetnosti močno okrepljene, ne le z onkološko terapijo, ampak tudi zaradi razvoja bolezni. Razvoj bolezni bo tudi nenehno strmo zmanjševal življenjske aktivnosti tožnice. Strah pa se bo tudi z razvojem venomer le še stopnjeval. Tu ne gre več za zaskrbljenost za izid zdravljenja, ampak že za smrtni strah, ki traja. Pri odmeri odškodnine v okviru člena 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se upošteva tudi časovna razsežnost, ki je v tožničinem primeru ni mogoče obravnavati na enak način kot v drugih običajnih primerih. Namen odškodnine v tožničinem primeru je drugačen. Objektivno ni mogoče pričakovati, da si bo lahko tožnica z dosojeno odškodnino privoščila ugodje, ki bi lahko pripomoglo k omilitvi njenega porušenega psihičnega ravnovesja. Če se upoštevajo vse te okoliščine in povsem njenemu primeru primerljiv drug primer iz sodne prakse se zato pokaže, da je odškodnina v višini 17.000.000,00 SIT pravično odmerjena. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev izpodbijane sodbe materialnopravno pravilna in je neutemeljeno pritožbo tožnice zoper zavrnilni del zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, tožena stranka pa se je pritožila samo zoper odločitev o stranskih terjatvah, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.