Jedro

Idealno je, da se materialno procesno vodstvo izvede najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar to ne pomeni, da sodišče materialnega procesnega vodstva ne more izvesti tudi kasneje. Prav to se je v obravnavanem primeru zgodilo, kar pomeni, da pojasnila tožeče stranke, dana na poziv sodišča, niso prepozna.

Pri ugotavljanju višine škode je potrebno izhajati iz stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo kršitve, iz katere izvira odškodninska obveznost, oziroma v konkretnem primeru, če bi bila sanacija rezervoarja opravljena pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 52.613,20 EUR odškodnine za škodo, ki ji je zaradi ravnanja tožene stranke (slabe sanacije rezervoarja) nastala zaradi loma poliestrskega rezervoarja za fosforno kislino v višini neamortizirane vrednosti rezervoarja. V sodbi se sodišče prve stopnje glede obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti sklicuje na razloge že pravnomočne sodbe Pg 1, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka odgovorna tožeči za škodo, ki ji je nastala v zvezi z lomom rezervoarja in da mora tožena stranka plačati odškodnino v višini stroškov odprave posledic loma. Ta sodba je bila v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 52.316,20 EUR iz naslova vrednosti uničenega rezervoarja, razveljavljena in zahtevek na plačilo tega zneska je predmet izpodbijane sodbe. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, in sicer je višina škode enaka neamortizirani vrednosti rezervoarja, izračunani v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. V prvem delu pritožbe očita sodišču kršitev pravil postopka, ker je svojo odločitev oprlo na prepozne navedbe tožeče stranke (ki jih je celo samo izzvalo). Tožeča stranka ob tem ni pojasnila, zakaj navedb ni mogla podati že prej. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo le, da se mora opredeliti do dokaza, ne pa, da mora tožečo stranko pozivati k dopolnitvi navedb. V tem kontekstu je sodba v nasprotju z določbami ZPP. Tožena stranka je tistim navedbam, ki so bile pravočasne, obrazloženo nasprotovala na naroku 14.3.2008 in sicer je navajala, da je bila vrednost rezervoarja pred sanacijo ničelna, s sanacijo je zrasla, pri čemer je bil strošek sanacije 43.000 EUR. Ob upoštevanju amortizacije je vtoževana vrednost previsoka. Ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo, je zato napačno ugotovilo, da se ugovori tožene stranke niso nanašali na metodo ugotovitve vrednosti. Tožena stranka je svoj ugovor torej substancirala. Na te navedbe pa tožeča stranka na istem naroku ni odreagirala. Tožena stranka ni poleg ponujenega abstraktnega izračuna predlagala nobenega dokaza o pravi vrednosti rezervoarja. Knjigovodska vrednost rezervoarja ne more predstavljati resnične in prave vrednosti. Sodišče bi zato moralo pravilno šteti, da škoda ni bila dokazana. Od kod sodišču podlaga za oceno, da s strani tožnika ocenjena vrednost vsekakor ne predstavlja previsoke vrednosti, ni jasno. Sodišče se na primer sploh ni ukvarjalo z vprašanjem začetne vrednosti, kaj je predmet začetne vrednosti, in podobno. Mimogrede, iz priloge A7 sploh ni razvidno, da se nanaša na konkreten rezervoar. Pristop sodišča, da gre tožniku denarno nadomestilo namesto izpolnitve, ki bi za tožnika predstavljala funkcionalen in uporaben poliestrski rezervoar, je napačen. Sodišče je spregledalo, da je bila pogodba o sanaciji sklenjena pred več leti in izpolnjena. Ob tem ni jasno, zakaj navedbe tožene stranke o predhodni vrednosti rezervoarja niso pomembne. Primerjati je namreč treba pogodbeno vrednost s terjanim zneskom odškodnine. V nadaljevanju se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Sodišče je napačno upoštevalo stroške v zvezi z izvedenskim delom T. Tožena stranka je ves čas nasprotovala imenovanju tega izvedenca, njeni pomisleki so se izkazali za utemeljene in izvedensko delo ni bilo uporabno. Šlo je torej za stroške, ki za konkreten postopek niso bili potrebni.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana kršitev postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na prepozne navedbe ni podana. Tožeča stranka je že v tožbi navajala, da je bil rezervoar uničen in da znaša njegova neamortizirana vrednost na dan nastanka škode zahtevanih 52.316,20 EUR. V dokaz je predložila izpisek iz knjigovodskih listin. V ponovljenem postopku je sodišče tožečo stranko pozvalo, da pojasni posamezne postavke na knjigovodski listini. 285. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja materialno procesno vodstvo, pooblašča sodišče, da postavlja vprašanja in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva (ta so bila v predmetni zadevi glede sporne višine škode navedena že v tožbi), da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih in da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Idealno je sicer, da se materialno procesno vodstvo izvede najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar to ne pomeni, da sodišče materialnega procesnega vodstva ne more izvesti tudi kasneje. Prav to se je v obravnavanem primeru zgodilo, kar pa pomeni, da pojasnila tožeče stranke, dana na poziv sodišča, niso prepozna. Ker tudi tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi z višino škode ni navedla ničesar, razen pavšalnega ugovora, da je ta previsoka, tožeča stranka namreč do poziva sodišča prve stopnje ni mogla vedeti, da je v zvezi z dokaznim predlogom karkoli spornega. Pritožbeno sodišče je v sklepu o razveljavitvi naložilo sodišču prve stopnje, da se opredeli do predlaganega dokaza, kar pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem dokazom ne bi smelo izvajati materialnega procesnega vodstva, če je bilo to potrebno za odločitev in če ga pred tem ni izvedlo.

Tožena stranka je v zvezi z vrednostjo rezervoarja določene navedbe podala šele na šestem naroku za glavno obravnavo (14.3.2008), z vidika prvega sojenja v zadevi prepozno (1). Zato ne drži, da bi sodišči v zvezi s prvo sodbo navedbe tožene stranke neutemeljeno spregledali. V ponovnem sojenju pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do teh navedb. Metoda ugotavljanja vrednosti rezervoarja, kakršno predlaga tožena stranka, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neustrezna. Pri ugotavljanju višine škode je namreč potrebno izhajati iz stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo kršitve, iz katere izvira odškodninska obveznost, oziroma v konkretnem primeru, če bi bila sanacija rezervoarja opravljena pravilno. Vrednost rezervoarja pred popravilom logično ni bila enaka nič, če bi bil rezervoar brez vrednosti, ga niti ne bi sanirali. Vrednost rezervoarja tudi ni enaka stroškom sanacije. Nenazadnje se za sanacijo odločamo ravno v primerih, ko so stroški sanacije ekonomsko smotrni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da je škoda enaka vrednosti rezervoarja, ki bi jo ta imel (na dan 28.4.2005), če bi bila sanacija izvedena pravilno in bi ga tožeča stranka lahko uporabljala za namen, za katerega je bil zgrajen in nato saniran. Kot je bilo zgoraj ugotovljeno, način izračuna, kakršnega je predlagala tožena stranka, ni pravilen. Vrednost rezervoarja na določen dan je sicer mogoče ugotoviti na več načinov, eden od njih je tudi njegova knjigovodska vrednost, ki jo je predlagala tožeča stranka. V zvezi s knjigovodsko vrednostjo tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni imela nobene pripombe (razen pavšalne in neobrazložene, da je previsoka). Šele v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da bi se moralo opredeliti, od kod začetna vrednost in kaj je njen predmet ter da knjigovodska vrednost ne odraža resnične vrednosti. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji teh vprašanj ni problematizirala in tega ni storila niti, ko je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, naj pojasni izpisek iz knjigovodskih listin, se do njih sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, prav tako pa tudi tožeči stranki ni bilo treba predlagati kakšnih drugih načinov izračuna vrednosti. Pritožbene trditve, da iz dokaza v prilogi A7 ni razvidno, da bi se nanašal na sporni rezervoar, prav tako predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Ker je bil torej edini (pavšalen) ugovor tožene stranke, da je vrednost previsoka, je sodišče prve stopnje le preverilo, ali je ugotovljena vrednost že na prvi pogled neustrezna. Ugotovilo je, da ne in s takim zaključkom se je mogoče v odsotnosti konkretnih očitkov s strani tožene stranke strinjati. Nenazadnje prav dejstvo, ki ga (sicer v drugem kontekstu) izpostavlja pritožba, da je bila vrednost sanacije 43.000 EUR, kaže na to, da vrednost rezervoarja po izvedbi sanacije v višini 52.316,20 EUR, ni previsoka.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sporne izvedence je imenovalo sodišče, izvedenec je bil potreben za ugotovitev vzročne zveze, kar pomeni, da gre za potrebne stroške postopka, ki delijo usodo ostalih stroškov.

Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 353. člena ZPP) kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Ob prvem sojenju je sodišče prve stopnje spregledalo in se ni opredelilo do s strani tožeče stranke predlaganega dokaza (izpiska iz poslovnih knjig). Štelo je, da tožeča stranka višine ni izkazala.